Za nami je tudi že 5. kolo zimske lige Gorjanci, ki pa ni bila prav nič zimska. Ravno nasprotno. Če bi bilo tako do konca, bi jo lahko preimenovali v pomladansko.
Tisto sobotno dopoldan, je bilo prav pomladansko toplo. Temperature okoli 10°C, so v Gabrje privabile kar veliko tekačev. Vsakič nas je nekaj več in če bo tako naprej, nas bo v zadnjem kolu toliko kot na kakem teku čez leto. Mogoče pa je tudi več tekačev zato, ker je to prva tekma v letu in se še izrekajo lepe želje za v novo leto.
Ja tudi za takšne stvari včasih prav pridejo druženja takole. Tudi Edi je izkoristil priložnost in nas je spomnil na dogodke iz naše zgodovine. Namreč ravno na ta dan leta 1942 je v Dražgoški bitki padel domačin Gabrja in ker smo ravno pri spomeniku ki je nekako spomin in opomin na tiste čase, ni nič narobe če se te reči povedo.
Potem pa je prišel čas teka. Za startno črto nas je stalo skoraj 50. 40 tekačev in 9 tekačic je čakalo na znak za začetek. Za spodbudo pa se najde tudi kak domačin, ki postoji za cesto in pa spremljevalci nekaterih tekačev. Pa še naš zvesti spremljevalec Dolenjski list, ki vse zabeleži, da ne gre v pozabo.
Potem se pa začne!
Prvi ostri zavoj je kar prehitro, pa je še precej gužve, potem pa se ta gužva počasi razgubi. Že po prvem kilometru smo razvlečeni kar precej in vsakič hitreje pričnemo tek. Mogoče je to tudi zato, ker prihajajo vse boljši tekači, mi pa jih potem lovimo po svojih močeh. Moči pa takole kar kmalu poidejo in meni že po nekaj kilometrih.
V peto jo takole sopihamo proti vrhu in občutek je da vsakič počasneje. V strminah se skoraj tek spremeni v hojo in še sreča, da je vmes nekaj delčkov z manjšim naklonom. Na teh delčkih še nekako uspem solidno teči. In potem se zopet prične vzpenjati. Vseeno se mi zdi, da je v drugi polovici nekoliko manj klanca, je pa prisotna že utrujenost in smo spet tam. Nasmehne se mi šele, ko zagledam v daljavi najvišjo točko, ki jo je treba preteči.
Kako nebi bil vesel, ko pa je potem le še dolina. Tukaj sem pred sabo videl kar nekaj tekačev in probal sem kakega ujeti. Enega sem imel kaj kmalu, medtem ko so mi ostali pa pobegnili in so me počakali šele v cilju. Ko sem pretekel cilj, me je tam že čakalo šest tekačev, nekaj navijačev in pa zapisovalci časa in uvrstitev.Takole so zapisali!
4. Bučar Gregor 44:24
7. Stanislav Kralj 48:00
10. Mikolič Matej 48:58
20. Šimec Srečko 52:44
21. Bučar Marko 53:10
28. Lukšič Andrej 57:06
45. Šuštar Miro 1:06:39
Kot vedno tudi tokrat okrepčilo z krofi, čajem in kuhančkom, potem pa nazaj v dolino. Za nazaj smo izbrali kar več poti, da ne rečem kar vsak svojo. ( tudi to bi lahko, saj je veliko steza) V naši smeri smo se spuščali štirje, prijetno kramljali in ena dve smo bili v dolini.
V dolini pa spet vsak po svoje. Pa saj bo kmalu mimo tisti dober teden, pa se zopet dobimo in odrinemo šestič na Gospodično.
Ni komentarjev:
Objavite komentar