10. tek po Zagorski dolini

Zagorje ob Savi 02.08.2014

Medtem ko v Dolenjskem pokalu počivamo, je drugot še kar precej tekaško obarvano. Tako so štajerci pripravili desetič zapovrstjo zanimiv tek po Zagorski dolini. To je tek, ki je priljubljen med tekači, pa še v času je, ko drugje ni tekov zaradi dopustov. Tako se gredo "zdirkat" v Zagorje.

Tudi mene je tja vleklo že nekaj let, pa nikakor ni prišlo na vrsto, sedaj pa je. Pa nisem odšel sam! Z mano so se peljali še Doljak, Bučar M., ter Župan, medtem ko še dva Maticka sta se peljala z Derganc Antonom. Mi smo jo mahnili na Zidani most, pa po ožini do Zagorja. Jaz sem po tej poti potoval prvič, pa je bila kar zanimiva pot, po ozki cesti za Savo, kjer je prostora komaj za en avto, pa še to moraš imeti bolj majčkenega. Ampak smo srečno prispeli v Zagorje, kjer je bilo že precej živahno in tekaško obarvano.
Parkiranje organizirano v športnem kompleksu, kjer smo prevzeli štartne številke, si nadeli drese in počakali na avtobus. In zakaj avtobus? Tek je organiziran enosmerno, da se teče čim dalj po dolini in te zato pelje na start avtobus.

Tek se tako prične streljaj od znanih Trojanskih krofov v kraju Polšina in se teče dobrih 10 km do Zagorja ob Savi. Proga se vseskozi počasi spušča, zato tu pridejo do izraza tisti tahitri tekači. Kar nekajkrat je zapeljal avtobus, oziroma kar nekaj avtobusov je peljalo, saj nas je bilo na startu 218 tekačev in 99 tekačic.
Kar zajetna množica se je postavila na cesto, ko so le to zaprli za promet. In smo jo ubrali.

 Prvi so se zapodili precej hitro in zraven potegnili kar nekaj tekačev. Tudi mene in  sem spet začel prehitro. 3,15 je pokazala ura na prvem kilometru, kar je veliko preveč od mojih zmožnosti. To se je tudi kaj kmalu izkazalo za napako. Namreč po nekaj kilometrih "dirkanja" je prišla kriza, ki se je poznala do konca. Res da je celotna proga v dolino, je tek težaven, sploh za nas ki ne znamo teči v dolino. Me je proti koncu že kar nekaj hotel krč grabit, pa nekaj žuljev na prstih se je pojavilo, tako da sem v zadnjem delu kar nekaj bremzal.

V zadnjem kilometru je bilo zopet nekaj več energije, katero pa prav gotovo doda vzdušje v ciljnem delu. Cilj v samem mestnem centru, ceste zaprte za promet, navijačev pa nabito polne ulice. Takega vzdušja ne najdeš daleč na okoli na nobenem teku. Pravi praznični dan za Zagorje, saj se je potem nadaljevala fešta dolgo v noč, z veliko veselico. Seveda mi nismo bili prisotni na veselici, saj smo se kmalu odpravili proti domu.Privoščili smo si le sladoled, ki je pripadal vsakemu tekaču, (pa verjetno še tudi navijačem, saj ga je dobil vsak ki je šel mimo šanka) in pa testenine, za pijačo pa smo poskrbeli vsak po svoje.
Potem pa proti domu. Če smo prišli po levem bregu Save, smo se domov napotili po desnem. Je treba pač pogledati še z druge strani. Treba je bilo pa še na eno pijačo v Radečah in napotili smo se v bljižnjo pizzerijo. Ker nismo vedeli za pot, smo vključili navigacijski sistem. Pa ne samo enega, temveč dva. In zanimivost! Vsak je vodil po svoje, eden levo drugi desno, nobeden pa ni pripeljal na željeni cilj. Pa takšno vodenje. Še sreča da se vidi oštarija že od daleč, sicer bi šli žejni domov.
No domov smo tokrat odšli tudi brez medalj, kar se zgodi kar poretko. Tako poredko, da je Doljak stavil, da gre peš domov, če ni medalje, pa smo se ga na koncu usmilili in ga vzeli v avto.
Rezultati pa so takole izgledali.

16. Stanislav Kralj  38:14     5. v D
58. Marko Bučar    42:57     12. v B
104. Edvard Doljak  47:37   4. v F
164. Mirko Šuštar    54:11   13. v F

10. Gorski tek na goro Oljko

Andraž nad Polzelo 19.07.2014

In če so v Dolenjskewm pokalu dopusti in počitnice, v ŠIK pokalu tekamo veselo naprej. No tisto veselo je pač odvisno od trenutne situacije in od posameznika. Torat smo se podali v Andraž nad Polzelo, da se povzpnemo na goro Oljko.

Gora Oljka (734 m) je kraški osamelec, ki se dviga nad nasadi hmelja v Spodnji Savinjski dolini. Dobro vidna z avto ceste med Vranskim in Celjem, pritegne nase več pogledov kakor marsikatera višja vzpetina v okolici.Gora Oljka je dobila ime po sliki na glavnem oltarju cerkve sv. Križa, na kateri je Fortunat Bergant upodobil Jezusa na Oljski gori.

In na to pot smo se podali tekači, med katerimi so bili tudi štirje Dolenjčki. Začetek in prijave so bile na igrišču v Andražu, od koder se lepo vidi Oljka preko manjše dolinice. Ja preko doline, se pravi da je treba teči najprej v dolino, da lahko potem zagrizeš v srmino same gore. Mi smo to dolino najprej prepeljali z avtom, parkirali na samem vznožju Oljke in se vrnili na start za ogrevanje.

Potem pa je šlo zares. Precej navzdol se takoj obrne, še sreča pa je da ni predolg spust. Nato pa v klanec. Misleč, da bo tako do vrha, smo se veselo zapodili v breg. Kmalu se je nekoliko poravnal in ko smo z gozdne poti prispeli na cesto, se je le ta obrnila zopet v dolino. Kar nekaj časa smo tekli po klancu navzdol, predno smo se zopet spustili v klanec. Kar precej strmo navzgor, pa še malce bolj, pa smo nekako prisopihali na pol poti. Razmišljal sem kako je strmo v drugi polovici, če smo se v prvi polovici kar precej spuščali. Če bo takšna strmina do konca, jo bo treba kar prehoditi, sem si brundal in tiščal v breg. Pa še ni bilo konec spustov! Po rahlem zavoju smo se zopet obrnili navzdol in že sem se spraševal, če mogoče ne tečemo dol, namesto gor. Odgovor je bil kaj kmalu, saj smo se obrnili navzgor in tokrat ni bilo olajšanja prav do vrha.

Na vrhu nas je pričakala peščica navijačev, ki so nas spodbujali v zadnjih metrih, ko je vsak iz sebe izstisnil še zadnji kanček moči. Potem pa zaslužen počitek in martinčkanje na sončku, ter hitri ogled samega vrha gore. Tekačev nas je bilo precej malo, kakih 40 in tako smo se kmalu vsi zvrstili na vrhu, čeprav je za rezultate bilo treba kar precej čakati. Med tem smo srkali vsak svojo pijačo in poležavali okoli mplaninskega doma. Tu so nam postregli tudi z malico, katera je bila okusna in pa v neomejenih količinah.  No dva sta se podala po malici kar počasi v dolino, medtem ko sva dva čakala na podelitev in zaslužene kolajne.

Po dolgem času je le prišla na vrsto podelitev.

2. Bučar Gregor 35:21, 1. v B

6. Kralj Stanislav 37:59, 3. v D

13. Bučar Marko 38:59, 5. v B

22. Doljak Edvard  48:52, 4. v F

Potem pa še pot nazaj v dolino. Malce je bilo težje, ker noben od naju ni poznal poti, oznake pa so tudi bolj tako, tako. Pa sva jo  ubrala takole malce po občutku in orentaciji vsakega posebej in kmalu prispela v dolino do avta.Le še znoj smo obrisali in že smo se peljali proti domu. Seveda obvezna postaja na hladni pijači in na krofu. Pri slednjem ni bilo sreče, bo pa morda kdaj drugič.

9. tek po lovskih stečinah

Trebelno 12.7.2014

Za nami so v glavnem že dopustniški dnevi in bo treba zopet počasi zavihati rokave, nič drugače pa ni v tekaških vodah. No vsaj v Dolenjskem pokalu tekov je tako. Tako smo se za zadnjo tekmo pred poležavanjem na plaži pomerili na Trebeljnem, kjer nam lovci vsako leto pripravijo lepo prireditev.
Navadno je to čas sončka,vročine, žetve,..., letos pa skoraj nič od tega. Ogromne količine padavin so ozračje toliko shladile, da niti sonček ki se prikaže vsake toliko ni več tako strašno vroč.  Če sem navadno na to prireditev prihitel v zadnjem hipu, je bilo tokrat vse drugače.
Prihod precej zgodaj še ne pomeni, da prideš med prvimi, kaj dosti tekačev pa le ni bilo, če dobiš štartno številko 10 in 11. No nisva pa bila samo dva od Matickov, ampak se nas je zbralo kar 8.

Vseh skupaj se nas je zbralo nekaj več kot 100 za dalšo progo, z tistimi najmlajšimi pa nas je bilo okoli 140 tekačev in tekačic. V preteklih letih so vzporedno priredili še tek mešanih četvork, tokrat pa se za to niso odločili zaradi premajhnega zanimanja. Ja je že tako, da se ne prijavi več kot nekaj ekip, tistih z hitrejšimi tekači, ostali pa le zamahnejo z rokami in pravijo; " saj nemoremo nič doseči, ker so že boljši prijavljeni". Tako smo se tokrat pomerili le posamično in na znak lovskega organizatorja smo se podali po stečinah.

Pred nami so bila dva kroga, večini že kar dobro poznana. Zahtevna proga bi lahko rekli, saj je na njej precej klancev, krajši strmi spust in pa večino proge po gozdnih poteh, ki pa so vse prej kot z ravno podlago. Nekateri so se na to pot "zagnali" že v samem začetku in si priborili prednost, medtem ko smo nekateri že od začetka zakorakali z težavo. Tudi tokrat je en tekač nekje malce zgrešil progo, pa čeprav je le-ta kar dobro označena. Kaj si moremo, nekateri so tako hitri, da ne vidijo kje sploh tečejo in je kar sreča, da smo nekateri bolj počasni.
Od Matickov smo tokrat prispeli vsi v cilj, po pravi poti, ter zadovoljni z rezultatom. Takole smo prihajali čez ciljno črto;
4. Bučar Gregor  26:05, 2. v B

7. Kralj Stanislav 27:12, 2. v E

14. Bučar Marko 28:32, 4. v B
21. Mikolič Silvo 29:42, 3. v G

40. Lukšič Andrej 31:00, 3. v D

59. Šuštar Miro  35:10, 5. v I
67. Oražem Vesna  36:25, 3. v C

96. Vidic Mojca  42:43, 4. v D

Seveda lovci vsako leto pripravijo tudi nekaj nagrad, ki jih izžrebajo med tekače in nekaj jih je pristalo tudi pri Matickih. Okrepčali smo se z okusnim divjačinskim golažom, se zavrteli ob zvokih ansambla Petan, vse skupaj pa je povezal v celoto poznani napovedovalec Robert Erjavec. Seveda z tem še ni bilo konec vsega v Trebeljnem. Lovska veselica je trajala pozno v noč, seveda za tiste ki so to hoteli.
Za tiste ki pa obožujejo le tek, pa bo naslednja "lepa" tekaška prireditev v Bregu pri Kočevju in to kaj kmalu.

13. tek po Lončariji

Dolenja vas pri Ribnici 05.07.2014

 Za nami je pa še ena lušna in prijazna tekaška prireditev, ki se je odvijala v Lončariji. ŠD Lončar se vedno potrudi, da je vse v najlepšem redu, zato pa se tukaj zbere vedno veliko število tekačev.

Tudi to leto ni bilo nič drugače. Lepo vreme je v sobotnem popoldnevu v Dolenjo vas privabilo ogromno število tekačev. Pa ne samo vreme, tja nas vleče tudi prekrasna tekaška proga. Skoraj čisto ravninska in ravno  prav dolga, ob kateri je veliko število navijačev. In če je po veliki večini takrat zraven vročina, je tokrat bila temperatura ravno pravšnja.

Pa smo prispeli v Dolenjo vas. Seveda je bila cesta zaprta, saj so otroci že pridno tekmovali, mi pa bi radi parkirali čisto blizu startno ciljnega prostora. In smo. Malce je bilo za počakati in med nekajminutnim premorom med skupinami, smo šmrcnili z avtom naprej. Devet Matickov se je našlo na prijavni listi, nekaj pa jih je že odbrzelo na zasluženi dopust. Kot vsako leto, so tudi letos pripravili tek trojk in Matickov je bilo ravno za tri ekipe. 

In ko je bilo vse nared, smo se postavili v skupino nekje okoli 170 tekačev, domači pevski zbor je zapel himno, nato se je pričela bitka s časom. Kar precej hiter začetek tistih hitrejših tekačev, je zraven potegnil še mene, kar pa se je poznalo že po nekaj kilometrih.

Nekje na polovici proge, ko odtečemo prvi del pentlje, mi nekako ni šlo. Kar nekaj tekačev me je prehitelo, noge pa so postale nekoliko težke. Mali spust, ko smo zapuščali Dolenjo vas v drugem delu pentlje, pa mi je dal zopet nekaj moči. Kot bi od nekje posrkal nekaj energije, sem pričel pospeševati. Nekaj tekačev mi je uspelo celo prehiteti in obdržati prednost pred konkurenco vse do cilja. 

Seveda nisem v cilj pritekel kot prvi, sem pa bil zadovoljen z tekom, kar je pokazal tudi čas. Pa tudi ostali so se dobro odrezali

2. mesto absolutno in v skupini je pritekel Puš Sebastjan z časom 31:13

10. mesto Bučar Gregor  34:29  4. v B

11.mesto   Kralj Stanislav 34:32  2. v E

23. mesto  Mikolič Silvo   37:16  2. v G

46. mesto Bučar Marko   39:55  8. v B

51. mesto Lukšič Andrej  40:38  4. v D

17. mesto Oražem Vesna   44:51  4. v C in pa najhitrejša od domačink (najhitrejša Lončarica)

24. mesto Vidic Barbara    47:18  11. v B

33.mesto  Vidic Mojca    53:06   6. v D

Potem pa so tu še ekipne uvrstitve.

 Na 1. mesto je bila poklicana ekipa "Maticki" ki so jo sestavljali ; 

Puš Sebastjan

Bučar Gregor

Kralj Stanislav

Čas 1:40:14

Drugo mesto je pritekla ekipa DTP Trebnje s časom 1:43:02, tretje mesto pa domačini ŠD Lončar z časom 1:44:05

Druga ekipa Matickov med moškimi je pristala na 5. mestu z časom 1:57:49 , nastopilo pa je 7. ekip

Tudi dekleta so bile uspešne.

 Zmagale  so "Triatlonke" z časom 2:04:02, "Matickove punce" pa so bile na 2. mestu z časom 2:25:15, tretje pa "Maratonke NM" z časom 2:25:36

Seveda je treba omeniti, da je vsak tekač ob vrnitvi številke prejel praktično darilo, vsak je prejel okusno malico, ob progi in v cilju voda, postregli pa so še  lubenice, domača peciva in za  najmlajše tudi sladoled.

Potem pa proti domu.Kot vsako leto, smo se tudi tokrat ustavili v Soteski na gasilski veselici, kjer smo potešili žejo in nekoliko obrusili pete. Ja tudi sprostitve mora biti nekaj.