Medtem ko v Dolenjskem pokalu počivamo, je drugot še kar precej tekaško obarvano. Tako so štajerci pripravili desetič zapovrstjo zanimiv tek po Zagorski dolini. To je tek, ki je priljubljen med tekači, pa še v času je, ko drugje ni tekov zaradi dopustov. Tako se gredo "zdirkat" v Zagorje.
Tudi mene je tja vleklo že nekaj let, pa nikakor ni prišlo na vrsto, sedaj pa je. Pa nisem odšel sam! Z mano so se peljali še Doljak, Bučar M., ter Župan, medtem ko še dva Maticka sta se peljala z Derganc Antonom. Mi smo jo mahnili na Zidani most, pa po ožini do Zagorja. Jaz sem po tej poti potoval prvič, pa je bila kar zanimiva pot, po ozki cesti za Savo, kjer je prostora komaj za en avto, pa še to moraš imeti bolj majčkenega. Ampak smo srečno prispeli v Zagorje, kjer je bilo že precej živahno in tekaško obarvano.
Parkiranje organizirano v športnem kompleksu, kjer smo prevzeli štartne številke, si nadeli drese in počakali na avtobus. In zakaj avtobus? Tek je organiziran enosmerno, da se teče čim dalj po dolini in te zato pelje na start avtobus.
Kar zajetna množica se je postavila na cesto, ko so le to zaprli za promet. In smo jo ubrali.
Prvi so se zapodili precej hitro in zraven potegnili kar nekaj tekačev. Tudi mene in sem spet začel prehitro. 3,15 je pokazala ura na prvem kilometru, kar je veliko preveč od mojih zmožnosti. To se je tudi kaj kmalu izkazalo za napako. Namreč po nekaj kilometrih "dirkanja" je prišla kriza, ki se je poznala do konca. Res da je celotna proga v dolino, je tek težaven, sploh za nas ki ne znamo teči v dolino. Me je proti koncu že kar nekaj hotel krč grabit, pa nekaj žuljev na prstih se je pojavilo, tako da sem v zadnjem delu kar nekaj bremzal.
V zadnjem kilometru je bilo zopet nekaj več energije, katero pa prav gotovo doda vzdušje v ciljnem delu. Cilj v samem mestnem centru, ceste zaprte za promet, navijačev pa nabito polne ulice. Takega vzdušja ne najdeš daleč na okoli na nobenem teku. Pravi praznični dan za Zagorje, saj se je potem nadaljevala fešta dolgo v noč, z veliko veselico. Seveda mi nismo bili prisotni na veselici, saj smo se kmalu odpravili proti domu.Privoščili smo si le sladoled, ki je pripadal vsakemu tekaču, (pa verjetno še tudi navijačem, saj ga je dobil vsak ki je šel mimo šanka) in pa testenine, za pijačo pa smo poskrbeli vsak po svoje.
Potem pa proti domu. Če smo prišli po levem bregu Save, smo se domov napotili po desnem. Je treba pač pogledati še z druge strani. Treba je bilo pa še na eno pijačo v Radečah in napotili smo se v bljižnjo pizzerijo. Ker nismo vedeli za pot, smo vključili navigacijski sistem. Pa ne samo enega, temveč dva. In zanimivost! Vsak je vodil po svoje, eden levo drugi desno, nobeden pa ni pripeljal na željeni cilj. Pa takšno vodenje. Še sreča da se vidi oštarija že od daleč, sicer bi šli žejni domov.
No domov smo tokrat odšli tudi brez medalj, kar se zgodi kar poretko. Tako poredko, da je Doljak stavil, da gre peš domov, če ni medalje, pa smo se ga na koncu usmilili in ga vzeli v avto.
Rezultati pa so takole izgledali.
16. Stanislav Kralj 38:14 5. v D
58. Marko Bučar 42:57 12. v B
104. Edvard Doljak 47:37 4. v F
164. Mirko Šuštar 54:11 13. v F
Ni komentarjev:
Objavite komentar