In če so v Dolenjskewm pokalu dopusti in počitnice, v ŠIK pokalu tekamo veselo naprej. No tisto veselo je pač odvisno od trenutne situacije in od posameznika. Torat smo se podali v Andraž nad Polzelo, da se povzpnemo na goro Oljko.
Gora Oljka (734 m) je kraški osamelec, ki se dviga nad nasadi hmelja v Spodnji Savinjski dolini. Dobro vidna z avto ceste med Vranskim in Celjem, pritegne nase več pogledov kakor marsikatera višja vzpetina v okolici.Gora Oljka je dobila ime po sliki na glavnem oltarju cerkve sv. Križa, na kateri je Fortunat Bergant upodobil Jezusa na Oljski gori.
In na to pot smo se podali tekači, med katerimi so bili tudi štirje Dolenjčki. Začetek in prijave so bile na igrišču v Andražu, od koder se lepo vidi Oljka preko manjše dolinice. Ja preko doline, se pravi da je treba teči najprej v dolino, da lahko potem zagrizeš v srmino same gore. Mi smo to dolino najprej prepeljali z avtom, parkirali na samem vznožju Oljke in se vrnili na start za ogrevanje.
Potem pa je šlo zares. Precej navzdol se takoj obrne, še sreča pa je da ni predolg spust. Nato pa v klanec. Misleč, da bo tako do vrha, smo se veselo zapodili v breg. Kmalu se je nekoliko poravnal in ko smo z gozdne poti prispeli na cesto, se je le ta obrnila zopet v dolino. Kar nekaj časa smo tekli po klancu navzdol, predno smo se zopet spustili v klanec. Kar precej strmo navzgor, pa še malce bolj, pa smo nekako prisopihali na pol poti. Razmišljal sem kako je strmo v drugi polovici, če smo se v prvi polovici kar precej spuščali. Če bo takšna strmina do konca, jo bo treba kar prehoditi, sem si brundal in tiščal v breg. Pa še ni bilo konec spustov! Po rahlem zavoju smo se zopet obrnili navzdol in že sem se spraševal, če mogoče ne tečemo dol, namesto gor. Odgovor je bil kaj kmalu, saj smo se obrnili navzgor in tokrat ni bilo olajšanja prav do vrha.
Na vrhu nas je pričakala peščica navijačev, ki so nas spodbujali v zadnjih metrih, ko je vsak iz sebe izstisnil še zadnji kanček moči. Potem pa zaslužen počitek in martinčkanje na sončku, ter hitri ogled samega vrha gore. Tekačev nas je bilo precej malo, kakih 40 in tako smo se kmalu vsi zvrstili na vrhu, čeprav je za rezultate bilo treba kar precej čakati. Med tem smo srkali vsak svojo pijačo in poležavali okoli mplaninskega doma. Tu so nam postregli tudi z malico, katera je bila okusna in pa v neomejenih količinah. No dva sta se podala po malici kar počasi v dolino, medtem ko sva dva čakala na podelitev in zaslužene kolajne.
Po dolgem času je le prišla na vrsto podelitev.
2. Bučar Gregor 35:21, 1. v B
6. Kralj Stanislav 37:59, 3. v D
13. Bučar Marko 38:59, 5. v B
22. Doljak Edvard 48:52, 4. v F
Potem pa še pot nazaj v dolino. Malce je bilo težje, ker noben od naju ni poznal poti, oznake pa so tudi bolj tako, tako. Pa sva jo ubrala takole malce po občutku in orentaciji vsakega posebej in kmalu prispela v dolino do avta.Le še znoj smo obrisali in že smo se peljali proti domu. Seveda obvezna postaja na hladni pijači in na krofu. Pri slednjem ni bilo sreče, bo pa morda kdaj drugič.
Ni komentarjev:
Objavite komentar