Šentjernej 20.08 2014
Kar precej jih takole gleda na uro, pa se kar nič ne premakne na teh straneh. Pri vseh obveznostih, ki jih imam, mi je še računalnik crknil in zdaj se počasi privajam na novega. Bo kar še nekaj časa trajalo, da ga "ujamem", ampak se počasi privajam na novo okolje.
Spet smo obrnili list na koledarju in sedaj je zamuda že za dva meseca. Bom probal polovit, samo ne me držat preveč za besedo.
Jernejevo je praznik občine Šentjernej in tisti teden okoli godovnega, dne se v tem okraju dogaja kar precej. Med vsem drugim tudi miting "Jernejevo", kateri je kar precej obiskan in se tekmuje v raznih disciplinah.
Pa nas ne zanimajo druge , razen tistih tekaških. Pa tudi tekaške ne prav vse. Mi smo nastopili čisto na koncu, ko je bil praktično že končan ves program. Tistih mlajših tekačev nimamo, da bi lahko tekmovali v pionirskih vrstah, pa tudi za mladinske smo prepočasni, zato nastopamo le še v veteranskih. V teh vrstah pa nas je bilo kar nekaj. Drugače povedano nas je bilo zeloooo malo, ampak je bila od tega polovica Matickov.
Ne vem kako se ne morejo odločit za takšna tekmovanja, ki so prav všečna. Mogoče zato ker so sredi tedna, pa nimajo časa, ali bojazen pred stezo in tisti občutek in razmišljanje ; "saj nimam kaj doseči". Tako se nas je v "kraljevi" disciplini (veteranski tek) zbralo le nekaj tekačev. Najprej so se podala dekleta na 1500 m, med katerimi nismo imeli nobene predstavnice in tudi drugih le peščica.
Potem pa še možakarji. Mi smo se pomerili na 3000 m in v dveh skupinah, ki smo se skupaj zapodili v deset krogov. Ko sem tako gledal mladince, kako so se zapodili v prvi krog, sem mislil da se moram še jaz enako. Pa sem se, vendar je bilo zame veliko prehitro. To sem pogruntal že po prvem krogu in potem sem moral zmanjšati hočeš nočeš. Vsak naslednji krog je bil težji in za spoznanje bolj počasen.
Pa deset krogov tudi ni taka reč in kaj hitro so bili za nami. V cilj smo prihajali nekako po pričakovanju in skoraj bi se pred startom upal napovedati vrstni red za vse nastopajoče. Vedel nisem le za čase, kako hitro bomo dosegli cilj. Jaz si niti ure nisem namestil, saj je lahko vidiš ob progi za vsak krog posebej in še to tako veliko da je kaj. Sicer mi čas ni bil posebej pomemben, želja pa je bila, da za kako sekundo izboljšam rezultat iz prejšnjih let. To mi je tudi uspelo pa čeprav le za 10 sek.
Seveda gre vse kot po tekočem traku in kmalu so nas poklicali za podelitev medalj. Se človek še ohladiti ne more, mu že obesijo medaljo okoli vratu. Ker smo bili pridni, smo medalje dobili kar vsi. Najprej so poklicali našo skupino, v kateri smo bili vsi oranžni. Prvi Stanislav Kralj, drugi Srečko Šimec in tretji Boštjan Zamida.
Za nami pa še za kak dan starejšim od nas. Tu sta bila pa dva v konkurenci. Na najvišjo štengo je stopil Tone Derganc, na drugo pa Edvard Doljak, tretji pa je pridno doma dremal.
No mogoče se nas pa v naslednjem letu zbere kaj več na štartu. Prireditev je lepa, organizator se zelo potrudi, vreme tudi največkrat služi in ne vem zakaj prireditev ni bolj obiskana. Bomo probali za naprej motivirati nekaj več tekačev, da popestrimo dogajanje tudi v tem delu naše deželice.
Ni komentarjev:
Objavite komentar