Kot je že v navadi, vsako leto odrinemo na "en lep tek", ki ga organiziramo v režiji Matickov. Nekako iščemo ne množičen tek, malce poseben, za zmerno ceno, po možnosti še v državi, kjer še nismo tekli. No letos je to zadnje izpadlo, saj smo se podali na Češko, kjer smo bili že dve leti nazaj. Tam se je vsem tako dopadlo, da smo letos ponovili destinacijo, vendar nekaj sto kilometrov bolj v notranjosti.
Dogovori in priprave so bile vse leto, taglavno pa urejeno v zadnjem trenutku kot vedno. Na tek prijavljeni, zmenjeno za prenočišče, le še stvari znesemo v avto in odrinemo. Pa ni šlo vse po načrtih.
Jaz sem jo odrinil prvi in že zamujal, vendar le kakih 5 min.. Potem prišibam do drugega potnika, misleč da je že ves živčen zavoljo zamude, pa je bilo vse mirno. Pozvonim, pa nič. Zakrožim okoli hiše in kličem na mobi, pa spet nič in nikjer nikogar. Sem porabil kar precej časa za bujenje, potem pa še nekaj časa za pakiranje in zamuda je bila že več kot pol ure.
Odrinemo po naslednje potnike, vmes še obisk bencinske črpalke, pa čim hitreje naprej. No vsaj pri pobiranju naslednjih ni bilo čakanja in smo samo leteli naprej. Šibamo še po zadnjega potnika, ko tisto nekaj km pred ciljem, poplavljena cesta. Kam sedaj, saj je nazaj pa po drugi strani precej daleč. Pokličem, če je mogoče bližnjica, vendar je ni bilo. Pa se dogovorimo, da ga brat pripelje do Krškega in potem letimo naprej. Rečeno storjeno in odrinili smo z več kot uro zamude.
Prvi postanek je bil kot običajno malce pred odhodom iz naše deželice. Tam navadno popijemo kavico, nabavimo vinjeto za Avstrijo in še kako pijačo, kruh,..... potem pa veselo naprej. Naravnamo garmin napravo in šibamo proti mestu
a
Seveda je še kar nekaj ur vožnje, kar se ne da v enem kosu, zato so potrebni postanki. Imamo že kar stalna počivališča, kjer se nekako ustavljamo vedno in tudi tokrat je bilo tako. Dva postanka za pretegnit noge, majčkeno pomalčkati, kozarec osvežilne pijače in letimo naprej. Še vreme nam je bilo naklonjeno, čeprav so bili obeti precej slabi. Pa smo nekako zvozili mimo neviht, le kakih 10 km nas je malce močilo.
Seveda se je bilo treba vpisati, takoj ko smo vstopili na Češko ozemlje. Prvi postanek je bila že nam poznana oštarija pri medvedu.
No tudi tu nas je malce pregnala nevihta iz terase v notranjost, po okrepčilu pa smo jo ubrali naprej. Še nekaj ur vožnje in prispeli smo do našega kraja nastanitve. Prijetna stavba na pogled, vendar nikjer nikogar. Seveda zaradi naše dve urne zamude. Seveda so po nekaj minutah bili tam in že smo imeli svoje postelje. Smo bili presenečeni tudi nad notranjostjo, saj je bila zelo lepo urejena. Ja kar lepo lokacijo nam je Barbi izbrala. Hvala lepa, pa še drugič.
Vstajanje je bilo kar zgodaj, saj je bil zajtrk naročen ob 7:00. Na hitro smo malce pojedli, (ne preveč, da ne tišči v želodcu) potem pa smo se premaknili v nekaj deset km oddaljeno mesto, kjer je bilo skoraj vse pripravljeno za tek. Parkirali smo na velikem travniku in se odpravili po startne številke.
Postavili smo se v vrsto in kaj kmalu je prvi imel svojo številko.Malce smo se težko sporazumevali, pa ker nas niso takoj našli na seznamu, so poklicali glavnega in ta je pričel komplicirat. Na vsak način nas je hotel prijaviti na novo in to tudi storil. Vendar nas je motilo, ker na številki ni bilo imena in priimka. Zakaj nebi imeli svoje številke, ko pa so pripravljene. V akcijo je stopil Šuštar in v kratkem smo imeli svoje številke. Ja pa ne le svoje temveč kar dvojne. Nas je gospod kar malce čudno gledal, ko smo mu vrnili številke brez imen in mu pokazali prave, potem pa do avta in na priprave za tek.
Še kaka urica je bila do prvega starta, ko smo se postavili v vrsto trije, četrti pa deset minut kasneje. Namreč maratonci in polovičarji smo imeli start majčkeno popreje kot tisti na 10 km, predstavnike pa smo imeli v vseh dolžinah in prijavljeno tudi ekipo za "štafeto". Za slednje se je seštel rezultat treh tekačev, na različnih dolžinah. Marko je bil na 42, Stane na 21, Miro pa na 10 km. Silvo je tekmoval tudi na 21, vendar ne v sklopu štafete.
Kot rečeno smo jo najprej mahnili na tadolgih progah. Za začetek smo naredili kar en krog okoli prizorišča, kar je zneslo nekaj več kot kilometer, nato pa smo se podali v neznano.
Najprej nas je pot vodila po obrobju jase še kak kilometer, nato pa smo zavili v gozdič, prečkali manjši mostiček, zavili ostro levo in po makadamski cesti nadaljevali z rahlim vzponom. Pa ne za dolgo! Že po nekaj deset metrih zopet zavoj, tokrat desno in strmo navzgor. To je bila gozdna pot, ali bolje rečeno steza, ki je vodila preko korenin in raznih nevarnih ovir. So se kar vlekli tile kilometri in tudi klancev kar ni bilo konca. Na čase se je majčkeno poravnalo, pa zopet navzgor.
Pritekli smo na asfaltno cesto in si mislim, da bo sedaj pa malce lažje. Pa ni bilo kaj drugače, saj smo že po nekaj sto metrih zopet zavili, tokrat na poljsko pot, ob kateri je bilo kopriv in trnja. Si moral teči kar po sredini, sicer je bilo nevarno, po sredini pa je bila grbina. Pa smo spet tam!
Nekje na devetem kilometru smo bili, ko so se naše poti ločile. Mi smo zavili med polja malce navzdol, medtem ko je moral Marko nadaljevati levo in naprej v hrib.
Sledilo je vijuganje gor in dol, po raznoraznih podlagah in terenih. Počasi so se vrstili kilometri, noge pa so bile vse težje in težje. V prvem delu poti sem imel občutek, da je malo okrepčevalnic, so pa bile dovolj na gosto proti koncu. Tudi klanci so postajali vse pogostejši in vse hujši, ali pa je bil samo občutek tak. V zadnji tak klanec smo stekli nekje na 14. km in se je vlekel kar kak kilometer.
Kar precej energije je pobral klanec in to je bil edini ki sem ga nekaj deset metrov tudi prehodil. Ampak vsega je enkrat konec in tudi klancev, saj se je končal in prevesil v precejšen spust po asfaltni cesti. Sredi tega spusta so na ovinku zopet čakali z okrepčilom, nato še nekaj spusta in še nekaj deset metrov zadnjega klanca.
Sledil je le še spust po gozdnih stezah, nekaj ravnine, še ena okrepčevalnica in bili smo nazaj v kraju prireditve. Le še do prireditvenega prostora je bilo treba preteči. Ti zadnji kilometri so se vlekli kot večnost. Kar nikakor zagledati cilja, saj so se steze kar motovilile med drevesi in ni jih bilo videti konca.
Končno prispeli na mostič, preko katerega smo začeli. Le še jasa in v cilju sem , pa sem dodal še malce energije v noge. Enega tekača pa še moram prehiteti do cilja in sem pričel vleči. Uspelo mi je kar dva, saj je bilo treba preteči še začetni krog okoli prireditvenega prostora. Uspelo je, vendar je pobralo precej moči, zavoljo predolgega "finiša".
V cilju je seveda že čakal Miro, ki je opravil z desetimi kilometri, kmalu za mano pa je v cilju bil tudi Silvo.
V cilju je bila seveda tudi naša članica zadolžena za fotkanje in ostale pristranske dejavnosti, ki so potrebne za dobro počutje tekačev.
Po krajšem počitku in povrnitvi kančka moči in veselja do teka, sem se odpravil nazaj po stezi na pomoč Markotu. Pridružil se mi je še Miro in že sva korakala počasi nazaj. Kake tri km pred ciljem srečava zmagovalca maratona, kake tri minute za njim še drugega in še čez čas tretjega. Saj počasi prihajajo, gotovo bo kmalu tudi Mare. Pa sem rekel da se naj Miro kar vrne počasi nazaj, da ne bo predaleč za njega, jaz pa grem še malce naprej in prideva skupaj v cilj. Grede nazaj sem štel še tekače, da vem na katerem mestu bo. Pa ga ni bilo in ne. Preštejem že do 40, pa ga ni, prehodim že do zadnjega klanca, Markota ni. Pa se spustim do okrepčevalnice in gledam po klancu navzgor, če kje prihaja, pa ga ni. Zahodim do vrha klanca in še vedno ne duha ne sluha o njemu. Prehodil sem že skoraj 6 km , pa me je že kar malce skrbelo, zato sem se spustil še v dolino. Pridem do sredine klanca, ko zagledam v dolini oranžno piko. To pa je, sem si kar z olajšanjem dejal sam pri sebi. In je bil!
Počasi sva jo skupaj mahnila do cilja, jaz pa sem za njim nosil vodo in energijske napitke, saj je bil čisto pri koncu z močmi. Precej težavna proga je pustila svoj pečat, vendar Marko se ni dal in zdržal do konca. Tako smo ga v cilj pospremili kar vsi Maticki.
Medtem časom so že pričeli podeljevati medalje najboljšim na teku desetih kilometrov. Na zmagovalni oder je pritekel tudi naš Miro in kar žal mi je, da mu nisva z Markotom mogla zaploskati, ko je bil poklican po medaljo. Bravo Miroooooo!
Malce izmučenosti je bilo prvih nekaj minut v cilju, vendar je po kakih desetih minutah bilo že vse v najlepšem redu. Med tem so si nekateri privoščili tudi masažo, ki je bila brezplačna, le na vrsto je bilo težko priti. Mi smo jo odkorakali do avta, da si obrišemo znoj in nataknemo sveža oblačila, pa nekaterim to ni uspelo. In zakaj ne? Ker se je v avtu nekaj našlo, kar je bilo treba privleči na plano.
Pa smo jih nekaj urezali, kako zraven še zapeli in seveda spodbujali tekače v zadnjih metrih. In ko sem tako gledal tekače, me je prešinila ena misel. Kaj če bi jaz spremljal enega tekača v cilj z harmoniko? Zakaj pa ne! Počakam na naslednjega in si rečem ta bo pravi. Pa sem šel z njim v korak vse do cilja.
Ko smo bili že nazaj, smo si grede še postregli z hrano, ki je bila pripravljena za tekače in seveda z pijačo, ki pa je bila tipična za te kraje. Pivo! Se ga nismo nič otepali, pa prav pasal je.
V tem času je organizatorju uspelo zračunati, kaj in kako smo bili uspešni na teku. Pa smo smo ogledali!
10 km
77. Miro Šuštar čas 55:56 3. v DM50
21km
11. Stanislav Kralj čas 1:35:09 9. v PM49
53. Silvo Mikolič čas 1:47:10 7. V PM50
42 km
55. Marko Bučar čas 3:55:10 19. MM34
Moram pa omeniti tudi štafetni tek, v katerega je bilo prijavljenih 14 ekip.
7. Maticki
55:56 1:35:09 3:55:10 = 6:26:15
Mirko Šuštar, Stanislav Kralj, Marko Bučar
In tako je bil zaključen tekaški dan, ni pa bil zaključen še za turistični del. Ker smo se že odpravili tako daleč, je prav da si malce razgledamo okoli sebe in pogledamo kaj imajo zanimivega. Pa je bilo kaj videti. Razni gradovi, palače, cerkve, muzeji, samostani in ko smo se peljali mimo smo ustavili, če je bilo videti zanimivo.
Edino vreme nam je zagodlo za ogled veličastnega mesta Karlovy vary. Ravno smo prispeli v mesto, si našli parkirni prostor, ko se je ulil dež. Pa ne dež kot dež, ampak pravo neurje z točo. V nekaj minutah je vse plavalo in le z težavo smo jo ušli iz tiste doline.
Ni nam preostalo drugega, kakor da jo odrinemo počasi proti stanovanju in se odpočijemo od napornega dne. Še dva dni smo ostali v tej okolici, oziroma en dan, drugi dan pa smo se počasi pričeli pomikati proti domu. Zagotovo se v te kraje vrnemo še kdaj, saj nismo odtekli še zadnjega kroga, pa tudi ogledali si nismo še vsega. Vse ob svojem času!
Ni komentarjev:
Objavite komentar