Ko imamo Dolenci počitnice, se kdaj pa kdaj odpravimo malce naokoli in že kar nekaj let odtečemo tudi Dovžanovo sotesko. Ravninski tek v lepem okolju, me nekako vedno potegne v te kraje.
Tokrat se je na pot odpravila četverica, ki pa nismo bili edini iz naših koncev, res pa je da smo prispeli med prvimi. In če je letos precej deževno vreme, smo bili tokrat malce presenečeni. Če smo se večino poti vozili po rahlem dežju in gosti megli, se je pred nami odprla sončna Dolžanova soteska. Smo kar poskočili od veselja, nad tako lepim vremenom, kakršen je v tej sezoni prava redkost.
Prav lepo je bilo tudi poklepetati z tekači, s katerimi se nismo videli že sto let bi lahko rekli. Potem je bilo treba le še počakati da so odtekli mlajši svoj kos proge in jih seveda spodbujati ob progi, obenem se ogreti za 8,5 km dolgo preizkušnjo in potem se postaviti na startno črto. Trije iz našega avta smo bili na startu, Edvard, Mirko in Stane, medtem ko je Vida že pešačila po okolici.
Potem pa smo se podali še mi na pot. Množica se je kar hitro zapodila v objem soteske. No jaz tokrat nisem bil v tej množici, saj sem tek pričel počasi. Ne ravno vrhunsko počutje, (pa čeprav je bilo vreme čudovito) me je nekoliko upočasnilo. Sem upal, da bom lahko pospešil vsaj po obratu nazaj v spustu. Probal sem, vendar sem po kakem kilometru zopet upočasnil. Če ne gre pač ne gre in nima smisla tiščati z glavo skozi zid. Vseeno sem pritekel kar soliden čas in bil na koncu zadovoljen, pa čeprav ni bilo za kakršno koli medaljo.
19. Stanislav Kralj 5. v D čas 30:49
45. Edvard Doljak 6. v F čas 37:42
59. Mirko Šuštar 11. v F čas 41:52
Medtem je Vida obiskala enega od bližnjih vrhov in si ogledala okolico. In če se tako odpraviš v tako prijetno okolje kakor je tukaj, ti kar vzame nekaj časa, kar pozabiš na čas. Mi smo medtem že posegli po okrepčilu in pozdravili dobitnike medalj z aplavzom.
Potem pa kakor bi nas narava hotela poditi iz tega okolja. Namreč pričelo je deževati in stiskali smo se pod dežniki. Mi se nismo še odpravili, saj Vide še vedno ni bilo nazaj. Že sem razmišljal, da gremo naproti z avtom, pa je že sama našla prevoz, da ni bilo treba pešačiti po dežju. Potem pa smo se tudi mi počasi spustili v dolino.
In ko je bil Tržič za nami in smo se počasi bližali prestolnici, nas je zopet obsijal sonček. Pred nami se je zablestela Šmarna gora in kaj kmalu smo se dogovorili za obisk tega kuclja. Seveda jaz še nisem bil na tem vrhu, prav zato je bila sprejeta ta odločitev. Podali smo se na pot od tam, kjer je trojica , ki je bila z mano v avtu, preživela kar nekaj časa v mladostnih letih. Zanje je bil prav lep spomin, zame pa odkrivanje nekaj novega. Verjetno se bom tja vrnil še kdaj, vendar sigurno ne na tek, kakor so mi predlagali. Se mi zdi da tek na Šmarno goro ni ravno po mojem okusu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar