8. Dobravski tek

In še vedno smo na datumu 27.junij, in ni pomota v datumu, čeprav je na ta datum že bila ena objava.Kar nekako ne morem spisati vseh objav, saj je toliko tekov da je vsega preveč za moje neobvladanje pisave in računalnika. Tokrat smo se zbrali na 8. Dobravskem teku, za katerega že ime pove da se odvija v Dobravljah pri Ajdovščini. Tek šteje za pokal primorskih novic, bil pa je to moj četrti tek tretjega dne. Za ta "podvig" me je zagrel tekaški kolega Doljak Edi, s tem da je bil to njegov peti tek. On je pričel v petek zjutraj na Vrhniki, nato pa sva popoldan tekla v Radečah in tu sva se domenila da odtečeva še ostale tri ki so bili v soboto in nedeljo.

Iz Semiča sem se odprevil domov, da bi malce počival predno se odpravim na naslednji tek, a ni bilo nobenega miru. Po slabih dveh urah sem se odpeljal v Novo mesto, naprej pa je peljal Edi. In sva se odpeljala do Dobravelj, kjer je bilo kar precej živahno, a ne samo od tekačev, tu je bilo še drugih obiskovalcev, saj so se dogajale še druge stvari.

Sledila je prijava in ogrevanje, med katero sva si ogledala prvi del proge, ki je tukaj nekako najtežji. Med vračanjem proti startu, sva srečala domačinko, sicer tudi zagreto tekačico, čeprav tokrat ni bila v tekaški odpravi, ki naju je poklicala do njenega doma in dobila sva vsak po hlebec domačega kruha in par nekakšnih žemej. Kruh je spečen iz več vrst žita, pridelanega na "bio" način in katerega zmeljejo v domačem mlinu. Seveda ga nisva pojedla takoj, ampak šele naslednji dan in lahko rečem da je bil zelo zelo okusen.

Nato pa hitro na startno črto, kjer se nas je zbrala skromna peščica tekačev. Kakih 80. tekačev in tekačic se nas je zapodilo po poteh Dobravskega teka. Sprva skozi vas in v kar precejšenj klanec, tako da so nekateri že na začetku hodili.

Ob progi so bili obešeni reklamni panoji, ki so tekače spodbujali

Naprej pa je bil ravninski speljan po gozdiču in med polji in travniki.Na določenih mestih je bilo tudi precej nevarno, saj so bili spolzki kamni in korenine dreves, vendar je bil ta del proge označen z "prometnimi znaki", da je nevarno in spolsko. Ob progi je bilo precej navijačev, ki so nas spodbujali in nas motivirali za naprej, vendar vseeno je proti koncu bilo vse težje in težje. Utrujenost me je dohitela in sam na sebe sem se jezil, da kaj le mi je treba toliko tekov v tako kratkem času. A vseeno sem se privlekel do cilja, čeprav precej izčrpan, vseeno zadovoljen ko sem prestopil ciljno črto.

Mirko Čufer je posnel tudi krajši filemček z utrinki teka, ki si ga lahko odprete na spodnji povezavi.
povezava do filma

Premaganih je bilo 9,1 km proge z časom 40:22 in sem zasedel 31. mesto v absolutni kategoriji in 5. mesto v kategoriji.

9. tek po Kraški učni poti

V nedeljo 27. 06 2010, pa smo se zgodaj zjutraj zbrali v Semiču, da bi se pomerili v teku po Kraški učni poti.Na mesto dogajanja smo prispeli tudi "Maticki" v štiri članski zasedbi.V Semič smo prispeli med prvimi, se parkirali in dvignili štartne številke, nato pa še malce počivali.(eni seveda)

Počitek se je prilegel, saj sem se pozno ponoči vrnil iz teka na Primorskem, bil pa je to tudi moj tretji tek v treh dneh. Počitek seveda ni trajal dolgo, saj sem moral priskočiti na pomoč pri oskrbi poškodbe tekačice. Posel ni bil ravno zahteven, je pa bil precej nevaren, a se je dobro izšlo.
Še zadnji posveti in načrti pred tekmo
nato pa ogrevanje in seveda tek. Na startu se nas je zbralo kakih 150 tekačev, ki smo se zapodili po progi, ki je zame ena izmed najlepših.

Najprej dva blaga klančka po asfaltni poti, nato preko travnika na makedamsko pot. Skratka različni tereni, ki se po celotni dolžini proge menjajo in seveda rahlo razgiban teren, brez pretiranih vzponov ali spustov. 9,5 kilometrov proge poteka med travniki, po gozdu in skozi nekaj okoliških vasi. Ob sami progi se vedno zbere precej prijaznih domačinov, ki spodbujajo tekače , postrežejo z vodo in skrbijo za prijetno vzdušje.

Lepo vreme in nezahtevna proga, sta glavna krivca da se je vse skupaj odvijalo precej hitro, saj je bilo za nekatere konec že v dobre pol urice. In ko so prvi že slavili v cilju, je bilo pred mano še kak kilometer in pol poti. Pa ni bilo hudega, saj je zadnji kilometer samo v dolino in kaj kmalu sem bil na vrtu za gostilno Pezdirc, kjer je bil cilj tudi jaz in takoj za mano tudi Boštjan.

Po rahlem počitku sva se vrnila in pospremila v cilj še naše tekačice in tako smo bili vsi "maticki" v cilju. Počasi smo se odpravili proti avtu in premlevali o občutkih, počutju in rezultatih. Smo rekli, da smo za pokalčke (tu najboljši dobijo pokalčke in ne medalje) verjetno vsi "prekratki" in jih bomo gledali samo od daleč.

Vrnili smo se pod kozolec, da počakamo na objavo rezultatov

in seveda pospravimo golaž in pivo. (eno je šlo bol v tek kot drugo)

medtem smo kupili nekaj srečk, vendar brez kake večje sreče.

Tačas pa so bili objavljeni tudi že rezultati teka in ugotovili da smo se pri premlevanju malce ušteli. Za to pa je poskrbela naša Berbi, ki se je zopet povspela na stopničke in tako postala lastnica pokalčka.

Bravo Barbi za tretje mesto, vsaj negdo skrbi za uspehe v klubu, čeprav ostali tudi nismo bili prav daleč od pokalčkov. Boštjan je zasedel 4., Stane 5. in Mojca 5. mesto v skupini.

3. Bistriški tek

Samo dan za tem, ko smo se podili po Radečah, torej 26. junija je bil organiziran tudi tek za pokal Primorskih novic. Bistriški tek se odvija v okolici Ilirske bistrice, natančneje na Črnih njivah, kjer je bil start in cilj, proga pa je bila speljana na Špičasti hrib.Do Črnih njiv smo prišli tako, da smo v Ilirski Bistrici zavili proti Sviščakom, ter se peljali po cesti mimo cerkve Sv. Petra in kamnoloma, dokler nismo ugledali lično izdelano opozorilno tablo Črne njive, ki vabi obiskovalce na pijačo in prigrizek v brunarico.

In sva prispela dva Dolenčka na kraj dogajanja, kjer pa je bilo že kar precej živahno. Za oba je bil tukaj prvi tek, tako zame kot za Doljaka, zato nisva niti približno vedela kaj naju čaka in sva takoj pričela z iskanjem informacij. Dokler sva opravila z prijavo, sva tudi že vedela kako približno izgleda pot, ki jo bo potrebno preteči. Še skok v tekaško odpravo in že sva si prvi kilometer tudi že ogledala, nato pa nazaj za startno črto.

Vreme se je bolj "kislo" držalo in vsi smo se ozirali v nebo, ali se bo ulilo, ali pa bo mogoče le zdržalo brez padavin. Kaj dolgo pa se nismo ozirali v nebo, saj je bil znak za začetek kaj kmalu podan. In smo se zapodili. Sprva nekaj metrov ravnine in potem v dolino, a ne za dolgo. Še predno je bil prvi kilometer za nami, smo že izkusili kake klance imajo na tem koncu. Se je cesta kar pokonci postavila, čeprav so v razpisu zapisali samo 150 m višinske razlike.

Takole so zapisali organizatorji.

""3. Bistrški tek bo v soboto, 26. junija 2010 z začetkom ob 17.00. Reliefno razgibana trasa 10 km dolge proge je speljana po dobro utrjenih makadamskih poteh večinoma skozi borov gozd, deloma po planem. Štart je na Črnih njivah (620 m), višinska razlika do najvišje točke na progi, pri Špičastem hribu, ki se nahaja ob vznožju Volovje rebri, znaša približno 150 m. Trasa je priljubljeno bližnje območje rekreacije za prebivalce Ilirske Bistrice in okoliških krajev, saj s svojo pokrajinsko izjemno pestro okolico, poleg zadovoljevanja tekaških in/ali pohodniških (sprehajalnih) apetitov prenekaterih obiskovalcev, ponuja tudi obilico drugih možnosti za sprostitev v prečudoviti naravi. ""

In vse kar so zapisali tudi drži. Po celi trasi makedamska pot, ki vodi skozi prijeten gozdič in ko zmanjka gozdiča se pričnejo pašniki na katerih je vse polno drobnice. Ni pa zmanjkalo samo gozda, ampak je zmanjkalo tudi klanca, kateri se je čisto poravnal. Vijugali smo med pašniki, ovce pa so na nas kričale da neeeee. Verjetno so mislile, da ne bomo zmogli do cilja, pa smo jim povedali da jaaaaa, bomo prišli in eni bojo še zmagali. Ampak tisti so bili že daleč spredaj, čeprav smo jim mi tudi korajžno sledili. Še bolj z korajžo, pa ko se je vse obrnilo navzdol (saj ne gre drugače, če hočeš priti nazaj v izhodišče) in ob spodbudi pohodnikov, ki jih je bilo vse polno vsepovsod.(bo že držalo da je to priljubljena trasa za sprehajalce)

Kmalu smo zopet bili v gozdiču in tudi nazaj na cesti po kateri smo se pričeli vzpenjati na Špičasti hrib. Od tu je bil pred nami le še kak kilometer. Polovica v dolino in potem spet malce klanca, kateri ni bil ravno dolg in strm, je pa bil težaven saj se je že malce poznala utrujenost. Kmalu smo zagledali ciljno ravnino in cilj.

Pa je bilo za nami 10 km prijetne poti, pa tudi čas je bil kar soliden.prvi je za to pot potreboval 36,10 min., jaz pa ki sem se primajal kot 20 v cilj 42,09 min.

Nadomestili smo izgubljene tekočine in zaužili nekaj sadja, nato pa preznojeno tekaško opremo zamenjali z suhimi oblačili. Pod šotorom kjer so delili malico je bila kar gneča in v to gnečo sva zavila tudi midva z Doljakom, da vidiva kaj so nam pripravili .(in probava tudi) Vzameva vsak svojo porcijo in za ta prvo mizo, ter "zmaževa" okusno hrano. Prva miza pa je imela tudi srečo, da smo bili postreženi tudi z kozarcem Primorskega vina, ki se je lepo prilegel po jedi.

Ni pa se prav nič prilegel dež, ki se je ulil v tistem trenutku. V avtu sem sicer imel marelo, toda ta je bil kar precej steran od šotora, tako da mi to ni kaj dosti pomagalo. Sem hotel steči do avta pa je preveč deževalo, zato sem si moral sposoditi marelo, da sem prišel do svoje. Odšla sva preveriti rezultate, ki so jih med tem časom obesili in ker ni bilo medalje za naju, sva se počasi napotila proti Dolenski. V Bistrici sva hotela vnovčiti še kupon za pijačo, a nama ni uspelo, saj je bil lokal ki je izdal bon za nagrado žav zaprt, zato imava pijačo v dobrem za naslednjič.

Žal je fotoaparat ostal doma in ni nobenih slikovnih dokazov iz tega teka, razen slikce organizatorja.Močno upam, da se to ne ponovi več.

6. Splavarjev tek

Sedaj je pa minilo že kar nekaj časa, odkar nisem nič zapisal.Pa ne da se nebi nič dogajalo, ravno nasprotno dogajalo se je toliko, da ne dohajam več samega sebe. Mam pa srečo, da včasih "uleti" Barbara in poskrbi za kako spremembo.

Je že kar nekaj nazaj, natančneje 25. junija 2010, ko smo se zbrali v Radečah, kjer so bili dnevi slavarjenja in v okviru te "ceramonije" je bil organiziran tudi tek. V popoldanskih urah smo se tja odpravili trije "Maticki", Stane , Barbara in Mojca. Za spremembo smo prispeli na mesto dogajanja precej prezgodaj in je bilo dovolj časa za ogled kraja, prireditvenega prostora, proge in urediti vse formalnosti za tek. Med ogrevanjem se je oblačnost spremenila v dež, kateri je pričel pridno namakat vse kar ni zbežalo pod streho. Smo se tiščali vsak pod svojim nadstreškom in čakali da poneha, a nekako kar ni hotel. Organizator je že razmišljal o zamiku štarta,ker so oblaki kazali na še več dežja, vendar je padla odločitev, da bo kakor je predvideno.

In smo stopili za črto. Dež je že skoraj ponehal, ko smo čakali na znak za začetek in ko smo se pognali po progi, je za prvim ovnkom tudi ponehal. Je pa zato ostala mokra "tekaška steza" in najbolj nevaren je bil prvi ovinek.Precejšnja gneča še na začetku in pa oster desni ovinek tlakovan z kockami iz granita, sta skupaj kar precej nevarna dejavnika v deževnem vremenu. Pa se je vse srečno izšlo in vsak po svojih močeh se je trudil za čim boljšo uvrstitev. Kratka a precej hitra proga, bi lahko rekli tem sedmim kilometrom in pol. Za mene je skoraj prekratka in bi bilo boljše če bi se teklo 10 km. To seveda nebi bilo težko izvesti, ker bi namesto treh krogov, kakor se teče sedaj, tekli štiri kroge. Ampak je kakor je in nič drugače tudi ne bo.

Pa pojdimo nazaj na progo. Prvi krog je bil kar htro za nami in pognali smo se drugič okoli. Asfalt se je počasi sušil, mi pa znojili in pridno "kurili" energijo. Ker je proga krajša je malce hitrejša in ti kar dobro pobere moči, kar se pozna v klanec. Sicer ni pretiranega klanca je pa zato kar precej dolgi. Za prvim ovinkom je krajši "pukel", za njim pa malce doline in ravnine, nakar se prične rahli klanec, ki pa se kar vleče in vleče. Na vrhu klanca se obrnemo in nazaj "v dolino".Ker je rahel klanec, ni čutiti olajšanja v dolino, ampak je vseeno treba kar "tiščati "tudi nazaj proti cilju. Cilj je že cilj, samo je potrebno še en krog narediti. Tokrat vsak že dobro pozna vsak ped poti in si razporedi moči tako da se mu kar najbolje izide. V zadnji klanec izstisniti še zadnje moči, za prehitevanje , ali za ohranitev mesta, kakor pač kdo zmore.

Sopara ki je ostala v zraku je poskrbela,da smo lepo preznojeni prečkali ciljno črto, tokrat tisto pravo, ko se urini kazalci ustavijo. Eden za drugim in kmalu smo bili vsi v cilju, kjer so kmalu pričeli z razdeljevanjem praktičnih nagrad. Pri nagradah ravno ni bilo sreče, je pa zato bila pri rezultatih. Ujel je sicer nisem jaz (sreče) ampak Barbara, saj je osvojila drugo mesto v svoji skupini in je z progo opravila z časom 41:07. Jaz sem tokrat ujel nehvaležno 4.mesto v skupini in 17. mesto absolutno, s časom 28:52. Mojca pa je porabila 42,44 min. in je zasedla 6. mesto v svoji skupini.

Z veseljem smo se podali v šotor in čakali podelitev in da smo jo lažje dočakali, smo "tlačili klobase za srajco" in ker niso bile dovolj mastne smo jih zalivali z pivom. Vse to se je dogajalo ob prijetnih ritmih skupine Malibu, ob katerih se je dalo vrteti pozno v noč.

9. tek po Lončariji

3. 7. 2010
Zapisala: Barbi

Bila je sobota, dan mnogih dejavnosti za člane kluba Matick. Stane je šel na Revozov piknik, Boštjan je imel druge opravke, Mojca ima težave z mišico, jaz (Barbi) pa sem oklevala, če bi šla na tek v Dolenjo vas pri Ribnici ali ne. Po nekaj pogovorih z Alenko iz Loškega Potoka sem se odločila, da grem. Predvsem zato, da skoraj po enem letu (?!?) spet vidim Alenko in malo poklepetam z njo.

Kot je znano za člane kluba Matick, trening ni na našem rednem urniku, zato od prejšnjega vikenda nisem nič tekla. To je bilo zelo dobro videti med samim tekom. :) Zdaj se bom potrudila, da opišem progo v skladu s Stanetovimi ostalimi objavami ... torej ...

Ko smo prišli v Dolenjo vas, je bilo vroče. Ko sem šla z Alenko tečt za ogrevanje, je bilo vroče. Ko smo stali na startu in čakali znak za začetek, je bilo vroče. Ura je bila 18. 30 in tudi uradno se je začel tek. Tekmovalci so se pognali po cesti. Oni so se pognali, jaz nisem bila med najhitrejšimi. :) Asfaltna cesta je bila kmalu končana in začel se je tek po makedamu, nekaj celo po mivki (neprijetno, sploh, če se pred tabo v suho mivko zažene cca. 100 tekačev, ki za sabo puščajo oblak prahu, ki sili v vse odprtine na obrazu). Teren je pretežno ravninski, vseeno pa ima minimalne hribčke. To je dobro. Teren pa je tudi preteženo odkrit, kar pomeni, da nima NIČ sence. To pa ni več tako dobro.

Ampak če enkrat začneš tečt, ne moreš kar nehat. In potem tečeš. Na 3. km sem imela občutek, da bom zaradi vročine + napora + utrujenosti + dehidracije omedlela. No, nisem. :) Moram pohvaliti organizacijo, da je bilo res dovolj vode ob progi. Ampak za nas tapočasne, je časovna razdalja od ene postojanke z vodo do naslednje večja kot za hitrejše. To ni pošteno, nisem pa še ugotovila, kako bi se ta krivica lahko popravila. :)

Nekje na polovici proge smo prečkali startno črto (aja, spet smo bili na asfaltu), ker smo naredili prvi del osmice. Ko sem šla jaz čez črto, so se pripravljali že za prihod najhitrejših v cilj, ampak k sreči sem vsaj toliko hitra (če se temu lahko tako reče), da jih na poti nisem srečala. :) No, potem se je tek nadaljeval še v zadnjo zanko dolenjevaške osmice - po asfaltu, pretežno ravnina, nobene sence, dovolj vode, spodbujajoči domačini. Bi rekla, da je bilo lušno, ampak sem kar trpela. :) Pri tabli za 6. km sem skoraj odnehala, ker sem bila prepričana, da bo že 7. in mi je motivacija čist na tla zlezla. Če bi šla po tej progi na sprehod/imela več kondicije/se peljala s katerimkoli prevoznim sredstvom/... potem bi bilo luštno, ker je res lep teren.

Vendarle mi je uspelo prilezt do cilja in prvič letos sem razočarana nad svojim tekaškim dosežkom, ker sem se v primerjavi z lanskim rezultatom poslabšala ... za precej. Če boste primerjali, se potrudite in poiščite moj lanski rezultat, zaupam pa vam le letošnjega:

9,4 km ... po asfaltu v vročini in brez sence (da ne omenjam žulja na levi nogi, bolečega kolena in mišice na desni nogi) ... kakšni fini izgovori, kajne? ...

54 min 10 s
5. mesto v kategoriji, v skupnem seštevku pa ne povem :P


Najpomembnejše je, da sem dosegla svoj cilj, da progo pretečem brez hoje, ne glede na razmere. In to mi je uspelo. Pa še z Alenko sem poklepetala, ji čestitala za zlato medaljo v naši kategoriji, na srečki sem zadela strgalo za okna in 9281736451241 tekačem razložila: "Ne, Staneta pa danes ni." ali "Ne, Stane danes ne bo tekel." in "Stane čaka Twingota na Revozovem pikniku." in še "Ja, edina predstavnica kluba danes sem.". :)


Uuu, da ne pozabim ... tile lončarji imajo še eno super navado, vredno posnemanja ... škatle z lubenicami na cilju. Njami. Super osvežilne so. :)
Pa še eno kritiko, tko na mejčkeno ... majice imajo vsako leto orjaške - najmanjša številka je ogromna ... ah, jo bomo že kako prekrojili. :)