Sedaj je pa minilo že kar nekaj časa, odkar nisem nič zapisal.Pa ne da se nebi nič dogajalo, ravno nasprotno dogajalo se je toliko, da ne dohajam več samega sebe. Mam pa srečo, da včasih "uleti" Barbara in poskrbi za kako spremembo.
Z veseljem smo se podali v šotor in čakali podelitev in da smo jo lažje dočakali, smo "tlačili klobase za srajco" in ker niso bile dovolj mastne smo jih zalivali z pivom. Vse to se je dogajalo ob prijetnih ritmih skupine Malibu, ob katerih se je dalo vrteti pozno v noč.
Je že kar nekaj nazaj, natančneje 25. junija 2010, ko smo se zbrali v Radečah, kjer so bili dnevi slavarjenja in v okviru te "ceramonije" je bil organiziran tudi tek. V popoldanskih urah smo se tja odpravili trije "Maticki", Stane , Barbara in Mojca. Za spremembo smo prispeli na mesto dogajanja precej prezgodaj in je bilo dovolj časa za ogled kraja, prireditvenega prostora, proge in urediti vse formalnosti za tek. Med ogrevanjem se je oblačnost spremenila v dež, kateri je pričel pridno namakat vse kar ni zbežalo pod streho. Smo se tiščali vsak pod svojim nadstreškom in čakali da poneha, a nekako kar ni hotel. Organizator je že razmišljal o zamiku štarta,ker so oblaki kazali na še več dežja, vendar je padla odločitev, da bo kakor je predvideno.
In smo stopili za črto. Dež je že skoraj ponehal, ko smo čakali na znak za začetek in ko smo se pognali po progi, je za prvim ovnkom tudi ponehal. Je pa zato ostala mokra "tekaška steza" in najbolj nevaren je bil prvi ovinek.Precejšnja gneča še na začetku in pa oster desni ovinek tlakovan z kockami iz granita, sta skupaj kar precej nevarna dejavnika v deževnem vremenu. Pa se je vse srečno izšlo in vsak po svojih močeh se je trudil za čim boljšo uvrstitev. Kratka a precej hitra proga, bi lahko rekli tem sedmim kilometrom in pol. Za mene je skoraj prekratka in bi bilo boljše če bi se teklo 10 km. To seveda nebi bilo težko izvesti, ker bi namesto treh krogov, kakor se teče sedaj, tekli štiri kroge. Ampak je kakor je in nič drugače tudi ne bo.
Pa pojdimo nazaj na progo. Prvi krog je bil kar htro za nami in pognali smo se drugič okoli. Asfalt se je počasi sušil, mi pa znojili in pridno "kurili" energijo. Ker je proga krajša je malce hitrejša in ti kar dobro pobere moči, kar se pozna v klanec. Sicer ni pretiranega klanca je pa zato kar precej dolgi. Za prvim ovinkom je krajši "pukel", za njim pa malce doline in ravnine, nakar se prične rahli klanec, ki pa se kar vleče in vleče. Na vrhu klanca se obrnemo in nazaj "v dolino".Ker je rahel klanec, ni čutiti olajšanja v dolino, ampak je vseeno treba kar "tiščati "tudi nazaj proti cilju. Cilj je že cilj, samo je potrebno še en krog narediti. Tokrat vsak že dobro pozna vsak ped poti in si razporedi moči tako da se mu kar najbolje izide. V zadnji klanec izstisniti še zadnje moči, za prehitevanje , ali za ohranitev mesta, kakor pač kdo zmore.
Sopara ki je ostala v zraku je poskrbela,da smo lepo preznojeni prečkali ciljno črto, tokrat tisto pravo, ko se urini kazalci ustavijo. Eden za drugim in kmalu smo bili vsi v cilju, kjer so kmalu pričeli z razdeljevanjem praktičnih nagrad. Pri nagradah ravno ni bilo sreče, je pa zato bila pri rezultatih. Ujel je sicer nisem jaz (sreče) ampak Barbara, saj je osvojila drugo mesto v svoji skupini in je z progo opravila z časom 41:07. Jaz sem tokrat ujel nehvaležno 4.mesto v skupini in 17. mesto absolutno, s časom 28:52. Mojca pa je porabila 42,44 min. in je zasedla 6. mesto v svoji skupini.
Z veseljem smo se podali v šotor in čakali podelitev in da smo jo lažje dočakali, smo "tlačili klobase za srajco" in ker niso bile dovolj mastne smo jih zalivali z pivom. Vse to se je dogajalo ob prijetnih ritmih skupine Malibu, ob katerih se je dalo vrteti pozno v noč.
Ni komentarjev:
Objavite komentar