9. tek po Lončariji

3. 7. 2010
Zapisala: Barbi

Bila je sobota, dan mnogih dejavnosti za člane kluba Matick. Stane je šel na Revozov piknik, Boštjan je imel druge opravke, Mojca ima težave z mišico, jaz (Barbi) pa sem oklevala, če bi šla na tek v Dolenjo vas pri Ribnici ali ne. Po nekaj pogovorih z Alenko iz Loškega Potoka sem se odločila, da grem. Predvsem zato, da skoraj po enem letu (?!?) spet vidim Alenko in malo poklepetam z njo.

Kot je znano za člane kluba Matick, trening ni na našem rednem urniku, zato od prejšnjega vikenda nisem nič tekla. To je bilo zelo dobro videti med samim tekom. :) Zdaj se bom potrudila, da opišem progo v skladu s Stanetovimi ostalimi objavami ... torej ...

Ko smo prišli v Dolenjo vas, je bilo vroče. Ko sem šla z Alenko tečt za ogrevanje, je bilo vroče. Ko smo stali na startu in čakali znak za začetek, je bilo vroče. Ura je bila 18. 30 in tudi uradno se je začel tek. Tekmovalci so se pognali po cesti. Oni so se pognali, jaz nisem bila med najhitrejšimi. :) Asfaltna cesta je bila kmalu končana in začel se je tek po makedamu, nekaj celo po mivki (neprijetno, sploh, če se pred tabo v suho mivko zažene cca. 100 tekačev, ki za sabo puščajo oblak prahu, ki sili v vse odprtine na obrazu). Teren je pretežno ravninski, vseeno pa ima minimalne hribčke. To je dobro. Teren pa je tudi preteženo odkrit, kar pomeni, da nima NIČ sence. To pa ni več tako dobro.

Ampak če enkrat začneš tečt, ne moreš kar nehat. In potem tečeš. Na 3. km sem imela občutek, da bom zaradi vročine + napora + utrujenosti + dehidracije omedlela. No, nisem. :) Moram pohvaliti organizacijo, da je bilo res dovolj vode ob progi. Ampak za nas tapočasne, je časovna razdalja od ene postojanke z vodo do naslednje večja kot za hitrejše. To ni pošteno, nisem pa še ugotovila, kako bi se ta krivica lahko popravila. :)

Nekje na polovici proge smo prečkali startno črto (aja, spet smo bili na asfaltu), ker smo naredili prvi del osmice. Ko sem šla jaz čez črto, so se pripravljali že za prihod najhitrejših v cilj, ampak k sreči sem vsaj toliko hitra (če se temu lahko tako reče), da jih na poti nisem srečala. :) No, potem se je tek nadaljeval še v zadnjo zanko dolenjevaške osmice - po asfaltu, pretežno ravnina, nobene sence, dovolj vode, spodbujajoči domačini. Bi rekla, da je bilo lušno, ampak sem kar trpela. :) Pri tabli za 6. km sem skoraj odnehala, ker sem bila prepričana, da bo že 7. in mi je motivacija čist na tla zlezla. Če bi šla po tej progi na sprehod/imela več kondicije/se peljala s katerimkoli prevoznim sredstvom/... potem bi bilo luštno, ker je res lep teren.

Vendarle mi je uspelo prilezt do cilja in prvič letos sem razočarana nad svojim tekaškim dosežkom, ker sem se v primerjavi z lanskim rezultatom poslabšala ... za precej. Če boste primerjali, se potrudite in poiščite moj lanski rezultat, zaupam pa vam le letošnjega:

9,4 km ... po asfaltu v vročini in brez sence (da ne omenjam žulja na levi nogi, bolečega kolena in mišice na desni nogi) ... kakšni fini izgovori, kajne? ...

54 min 10 s
5. mesto v kategoriji, v skupnem seštevku pa ne povem :P


Najpomembnejše je, da sem dosegla svoj cilj, da progo pretečem brez hoje, ne glede na razmere. In to mi je uspelo. Pa še z Alenko sem poklepetala, ji čestitala za zlato medaljo v naši kategoriji, na srečki sem zadela strgalo za okna in 9281736451241 tekačem razložila: "Ne, Staneta pa danes ni." ali "Ne, Stane danes ne bo tekel." in "Stane čaka Twingota na Revozovem pikniku." in še "Ja, edina predstavnica kluba danes sem.". :)


Uuu, da ne pozabim ... tile lončarji imajo še eno super navado, vredno posnemanja ... škatle z lubenicami na cilju. Njami. Super osvežilne so. :)
Pa še eno kritiko, tko na mejčkeno ... majice imajo vsako leto orjaške - najmanjša številka je ogromna ... ah, jo bomo že kako prekrojili. :)