3. Bistriški tek

Samo dan za tem, ko smo se podili po Radečah, torej 26. junija je bil organiziran tudi tek za pokal Primorskih novic. Bistriški tek se odvija v okolici Ilirske bistrice, natančneje na Črnih njivah, kjer je bil start in cilj, proga pa je bila speljana na Špičasti hrib.Do Črnih njiv smo prišli tako, da smo v Ilirski Bistrici zavili proti Sviščakom, ter se peljali po cesti mimo cerkve Sv. Petra in kamnoloma, dokler nismo ugledali lično izdelano opozorilno tablo Črne njive, ki vabi obiskovalce na pijačo in prigrizek v brunarico.

In sva prispela dva Dolenčka na kraj dogajanja, kjer pa je bilo že kar precej živahno. Za oba je bil tukaj prvi tek, tako zame kot za Doljaka, zato nisva niti približno vedela kaj naju čaka in sva takoj pričela z iskanjem informacij. Dokler sva opravila z prijavo, sva tudi že vedela kako približno izgleda pot, ki jo bo potrebno preteči. Še skok v tekaško odpravo in že sva si prvi kilometer tudi že ogledala, nato pa nazaj za startno črto.

Vreme se je bolj "kislo" držalo in vsi smo se ozirali v nebo, ali se bo ulilo, ali pa bo mogoče le zdržalo brez padavin. Kaj dolgo pa se nismo ozirali v nebo, saj je bil znak za začetek kaj kmalu podan. In smo se zapodili. Sprva nekaj metrov ravnine in potem v dolino, a ne za dolgo. Še predno je bil prvi kilometer za nami, smo že izkusili kake klance imajo na tem koncu. Se je cesta kar pokonci postavila, čeprav so v razpisu zapisali samo 150 m višinske razlike.

Takole so zapisali organizatorji.

""3. Bistrški tek bo v soboto, 26. junija 2010 z začetkom ob 17.00. Reliefno razgibana trasa 10 km dolge proge je speljana po dobro utrjenih makadamskih poteh večinoma skozi borov gozd, deloma po planem. Štart je na Črnih njivah (620 m), višinska razlika do najvišje točke na progi, pri Špičastem hribu, ki se nahaja ob vznožju Volovje rebri, znaša približno 150 m. Trasa je priljubljeno bližnje območje rekreacije za prebivalce Ilirske Bistrice in okoliških krajev, saj s svojo pokrajinsko izjemno pestro okolico, poleg zadovoljevanja tekaških in/ali pohodniških (sprehajalnih) apetitov prenekaterih obiskovalcev, ponuja tudi obilico drugih možnosti za sprostitev v prečudoviti naravi. ""

In vse kar so zapisali tudi drži. Po celi trasi makedamska pot, ki vodi skozi prijeten gozdič in ko zmanjka gozdiča se pričnejo pašniki na katerih je vse polno drobnice. Ni pa zmanjkalo samo gozda, ampak je zmanjkalo tudi klanca, kateri se je čisto poravnal. Vijugali smo med pašniki, ovce pa so na nas kričale da neeeee. Verjetno so mislile, da ne bomo zmogli do cilja, pa smo jim povedali da jaaaaa, bomo prišli in eni bojo še zmagali. Ampak tisti so bili že daleč spredaj, čeprav smo jim mi tudi korajžno sledili. Še bolj z korajžo, pa ko se je vse obrnilo navzdol (saj ne gre drugače, če hočeš priti nazaj v izhodišče) in ob spodbudi pohodnikov, ki jih je bilo vse polno vsepovsod.(bo že držalo da je to priljubljena trasa za sprehajalce)

Kmalu smo zopet bili v gozdiču in tudi nazaj na cesti po kateri smo se pričeli vzpenjati na Špičasti hrib. Od tu je bil pred nami le še kak kilometer. Polovica v dolino in potem spet malce klanca, kateri ni bil ravno dolg in strm, je pa bil težaven saj se je že malce poznala utrujenost. Kmalu smo zagledali ciljno ravnino in cilj.

Pa je bilo za nami 10 km prijetne poti, pa tudi čas je bil kar soliden.prvi je za to pot potreboval 36,10 min., jaz pa ki sem se primajal kot 20 v cilj 42,09 min.

Nadomestili smo izgubljene tekočine in zaužili nekaj sadja, nato pa preznojeno tekaško opremo zamenjali z suhimi oblačili. Pod šotorom kjer so delili malico je bila kar gneča in v to gnečo sva zavila tudi midva z Doljakom, da vidiva kaj so nam pripravili .(in probava tudi) Vzameva vsak svojo porcijo in za ta prvo mizo, ter "zmaževa" okusno hrano. Prva miza pa je imela tudi srečo, da smo bili postreženi tudi z kozarcem Primorskega vina, ki se je lepo prilegel po jedi.

Ni pa se prav nič prilegel dež, ki se je ulil v tistem trenutku. V avtu sem sicer imel marelo, toda ta je bil kar precej steran od šotora, tako da mi to ni kaj dosti pomagalo. Sem hotel steči do avta pa je preveč deževalo, zato sem si moral sposoditi marelo, da sem prišel do svoje. Odšla sva preveriti rezultate, ki so jih med tem časom obesili in ker ni bilo medalje za naju, sva se počasi napotila proti Dolenski. V Bistrici sva hotela vnovčiti še kupon za pijačo, a nama ni uspelo, saj je bil lokal ki je izdal bon za nagrado žav zaprt, zato imava pijačo v dobrem za naslednjič.

Žal je fotoaparat ostal doma in ni nobenih slikovnih dokazov iz tega teka, razen slikce organizatorja.Močno upam, da se to ne ponovi več.