Zimska liga Japetić

2. kolo 05.12.2010

3. kolo 14.12.2010

Malce zaostajajo moje objave (verjetno je kriv veseli december), zato bom dve kar združil v eno. Sicer pa med njima ni bilo prav nobene razlike, tako bi lahko samo dvakrat prepisal in bi bile dve objavi. Teče se vedno na isti progi, podlaga je bila popolnoma ista, le časi so bili malce različni, pa tudi ne bistveno.

Pa poglejmo kako je bilo.

Na ligo Japetić se odpravljamo skozi Belo krajino, zato jaz kar počakam doma, malce še poležim in potem me spotoma pobereta Doljak in Lavriha. Malce po sedmi uri zjutraj, se ukrcam v vozilo še jaz kot zadnji potnik, nato pa nadaljujemo proti Metliki, kjer prečkamo državno mejo. Ker mi ni treba voziti, lahko na zadnjem sedežu mirno dremljem in vožnja mine kot bi mignil. Tudi razdalja ni velika in smo na mestu kot bi trenil.

Pridemo vedno med prvimi in zavzamemo mesto na fotelju tamkajšnje krčme. Natakarica kuri kamin, da ogreje sobo, mimogrede pa še nam postreže z kakavom. Navadno že posrkamo pijačo, ko pričnejo prihajati drugi, tako smo organizatorja hecali, da bomo prijave pričeli zbirati mi, saj smo vedno prvi na startnem mestu in na prijavi. Zbere se nas okoli 20 do 25 tekačev in pa 10 do 20 tistih ki se grejo nekakšno nordic hojo.

V tekaško odpravo se "zvlečemo" čim kasneje, saj temperature niso nič kaj prijazne, da bi lahko postaval na okrog. Nekje do 5° pod lediščem se gibljejo temperature, klub temu da so bile nazadnje pri nas kar malce pod 10°C ( -14°C). No toliko popreje pa se oblečemo, da je časa še za nekoliko ogrevanja, nato pa se zberemo na startu. Nič kaj zagnano ne delujemo, saj smo tam na cesti kakor trop ovac, ki tavajo sem in tja in tudi ko odžvižga znak za začetek, se le počasi pričnemo pomikati.

Cesta je poledenela in še začetek v dolino, zato je treba malce bolj počasi in pazlivo, dokler se ne priteče skozi vas in se cesta obrne v rahli klanec. Makedamska cesta plužena po zapadlih nekaj deset centimetrov snega, vendar do makedama le na redkih mestih, oziroma bolj ob robu cestišča. Na določenih predelih, kjer zateka voda pa je tudi poledenela in na teh delih je bilo potrebno malce več pazlivosti.

Jaz sem prevzel čelo "kače" takoj na začetku, ta pa se je po prvem kilometru že precej raztegnila. V ravninskem delu sem za sabo imel še enega zasledovalca, čisto blizu, ko pa smo pričeli ubirati klanec, je počasi rastla razdalja med nama. Pa ni ravno prijetno teči tako osamljen brez družbe. Počutim se kot bi bil na treningu, ko se sam trudiš z premagovanjem poti. Ni čudno, če me potem vedno nekje okoli 8. km ujame malce lenobe in nekoliko upočasnim. Rabim kar nekaj časa, pa prepričam samega sebe, da zgubljam prednost in da me bojo ostali ujeli. V zadnjem kilometru, pa si ne smem dopustiti izgubo mesta in pričnem zopet malce hitreje.

Kmalu se v daljavi pojavi televizijski stolp, v njegovi bližini pa tudi planinska koča, pri kateri je cilj. Tu se lahko izstisne še zadnje moči za čim boljši rezultat, kateri se upošteva (sistem hendikep) bolj kot sama uvrstitev. V obeh kolih ni bilo velikih razlik v uvrstitvi. Tako kot v prvem kolu je bil najhitrejši tudi v drugem in tretjem kolu Stanislav Kralj iz kluba "Matick" Slovenija. V tretjem kolu sem sicer imel za dobri dve minuti slabši rezultat kakor v drugem, vendar še vedno za več kot dve minute prednosti pred zasledovalcem. Izboljšal se je Mirko Lavrihov, vendar ne časovno ampak samo po uvrstitvi, saj se je iz 3. mesta, povlekel na drugo, medtem ko Doljakov Edvard vztraja na 11. mestu.

V koči se da dobiti odličnega kuhančka in časa je ravno prav, da me pogreje predno se vsi trije zberemo v cilju.(se splača mal hitreje teči, samo pomislim naj da bi ostal brez , če bi tekel bolj počasi????? ) In ko smo vsi na kupu, se spustimo v dolino in to seveda po planinski stezi, kljub temu da je precej zasnežena. Je pa precej krajša, kakor po cesti okoli. (saj to sem verjetno povedal ze v prvi objavi pa vseeno)

V dolini je najbolj naporno odtaliti brke, saj popolnoma zmrznejo, (ampak vsi nimamo teh problemov) vse ostalo je lahko. Z Mirkotom si privoščiva kozarček rujnega, (včasih tudi dva, tri, ..)nato pa jo uberemo proti domu. Skoraj vedno zavijemo še v kakšen lokalček, razen kadar vozi Mirko, ker si ga potem on ne more privoščiti. Takrat pa naravnost domov. Pa tudi to ni hudo, saj malce spremembe je včasih prav dobrodošlo.

14. zimska brdska liga Ivančica 2.

Prigorec 12.12.2010

Še ena nedelja, ko je bilo potrebno malce bolj zgodaj odriniti na pot. Tele zgodnje ure teka, kar nekako ne odgovarjajo, bi bilo veliko lepše, če bi se tek odvijal nekje okoli 12 ure. Mogoče bi mi potem uspelo kakšno uro obiskati tudi posteljo.
Tako pač je in zgodaj je treba na pot. Malce "zmečkan in povožen" sem se privlekel v Novo mesto. V soboto smo namreč imeli manjšo zabavo, ki pa se je zavlekla do jutranjih ur. Je prav lušno, ko sploh ni treba ure da te budi, ampak po koncu zabave samo odrineš naprej. Še sreča da je bil Edi šofer za ta dan in sem lahko dremal na zadnjem sedežu. Pa nisva šla sama. Tokrat je bila ekipa številčno večja za enega člana, kakor navadno. Trojici v sestavi Edo, Mirko in Stane , se je tokrat pridružil še Zvone Žnidaršič.
Pa smo se odpeljali. Kot bi mignil smo bili na državni meji in kmalu za tem že v Prigorcu, kjer se naš tek prične. Saj ni tako hitro vozil, ampak jaz sem malce pridremal, pa je minilo kot bi trenil. Kar malce prehitro. Tudi dovolj zgodaj smo prispeli, tako da je bilo v vasi še vse mirno. Prvo kar je bilo, nas je zanimalo, kakšna bo to pot cesta do vrha. Prejšnja tekma je bila po debeli snežni odeji in upali smo, da bo tokrat drugače. Še predno smo se pripravili za tek, smo se peš odpravili na ogled ceste. Že po nekaj desetih metrih iz vasi je bil parkiran velik bager, na cesti pa njegove sledi. Se pravi, da se je sprehodil in da je sneg odrinjen. In je bil, ampak zelo slabo. Precej snega je še ostalo na cesti, na določenih mestih je bilo ledeno, pomrznjene sledi gosenic pa so bile kakor nekakšne stopnice na cestišču. Kakorkoli že je, je bolše kakor v celi sneg in smo obrnili na slabem kilometru , ter jo ubrali nazaj na start.
Tokrat je bilo tu že bolj živahno, saj je bila zbrana že večina tekačev in že so se pridno ogrevali. Še mi smo poskakali v drese (je bilo treba kar na hitro, ker je bilo precej mrzlo )in se malce razmigali, nato pa se je že bilo potrebno postaviti na začetek proge.
Nekaj manj kot pedeset tekačev, se je na znak organizatorja pognalo proti vrhu. Precej spolska podlaga, je predstavljala veliko nevarnost zdrsov in podobnih neprilik, a vseeno smo se pomikali hitreje kakor v prejšnjem kolu, ko je bilo treba v globok sneg. Sam sem pričakoval lažjo tekmo, kakor je bila. Očitno ni tako lahka, kakor sem si jo predstavljal, saj so jamrali tudi drugi tekači, malce pa je bila kriva tudi moja "rahla"(????) utrujenost. Klub vsemu se je tekma odvijala podobno kot v prejšnjem kolu. Trojica tekačev smo se takoj odcepili v ospredje in skupaj premagovali klance do polovice proge. Potem me je pa zmankalo. So mi kar pošle moči in ni šlo več nikamor. Sem kar precej pričel zaostajati in tistega najhitrejšega tudi kmalu izgubil iz vidika.
Malce po polovici, sem se zopet nekako "sestavil" in poskušal nadomestiti izgubljeno v delu proge ki je malce lažji. Uspelo se mi je pribiti na drugo mesto in nekoliko približati prvemu. Pa je prišel še zadnji vzpon. Slaba dva kilometra klanca in to ne tako majhnega. Tu so noge zopet postale težke, strmina pa se mi je zdela vse večja. Je bilo prehudo, da bi lahko obdržal mesto, kaj šele da bi se prebil še višje. Kot polž sem se vlekel proti cilju in kmalu zdrsnil nazaj na tretje mesto. Sam pri sebi sem upal, da imam vsaj dovolj prednosti pred drugim, da ne bom zgubil še kako mesto. Pa sem jo imel dovolj in malce jo je še ostalo. Za dobri dve minuti sem prišel pred četrtim, drugi je bil pred mano slabe pol minutke, za prvim pa sem zaostal minutko in pol. In moj čas; 0:57.20
Na vrhu je burja ostro kazala zobe, zato se je bilo bolje umakniti v zavetje koče in počakati še ostale. Kmalu je cilj dosegel tudi Zvone (1.04:00), tik za njemu še Mirko (1:05:07) in malce za njim še Edi. (1.09:14) Ko smo se tako zbrali, smo jo mahnili nazaj v dolino. Tokrat smo izbrali tisto strmejšo in krajšo pot, oziroma planinsko stezo. Pa se je veliko skrajšalo in kot bi mignil smo bili nazaj v dolino do avta.
Preznojena oblačila smo zamenjali z svežimi in pospravili nekaj prigriskov, nato pa smo jo mahnili proti domu. Pa tudi pot domov je hitro minila, saj se je dremanje prileglo tudi za nazaj. Seveda ga je bilo manj, ker je bilo treba nekajkrat ustaviti, da smo nadomestili izgubljene tekočine. Je treba pač paziti, kajti dehidracija je nevarna zadeva.

Riječka zimska liga 3. kolo (moje 2.)

In še objava za 3. kolo v Riječki ligi (moje 2.), ki je potekalo 4. 12. 2010 v kraju Kostrena. V Kostreni je po težavnosti proga približno enaka kot v Kastavu, sicer pa se kar razlikujeta. Je še ena podobnost in to da se teče v eno smer, obrne in nazaj po isti poti. Sicer je tu podlaga v celoti asfaltna, teče se rahlo navzdol, se obrne in potem nazaj v rahli klanec. Proga je tudi malce dalša od tiste druge in meri nekje okoli 6 km.

Naša ekipa je sicer tehtala med dvema tekoma in sicer med tekom v Štanjelu, ter v Kostreni. V Štanjel je bil celo organiziran avtobusni prevoz iz Novega mesta, vendar je bila slaba vremenska napoved, pa so se ustrašili snega in prevoz odpovedali. Toda naša odločitev ni bila taka kot je bila zavoljo tega, ampak smo se tako odločili že pred odpovedjo.

Tile vremenoslovci ga pa kar pogruntajo. Vreme namreč! Njihova napoved se je uresničila in ta dan je padal sneg kot za stavo. Zaradi vremena smo morali tudi na pot malce pohiteti, da smo lahko pravi čas prispeli na obalo. Ponoči je kar pošteno nametalo snega in takole je bilo zjutraj za videti v Novem mestu.

Pa se ga nismo ustrašili! Naložili smo se v avto in jo odrinili proti morju in tokrat za spremembo štirje tekači. Poleg moje malenkosti je bil tu še Doljak Edvard, Matej Vidic in pa še predstavnica nežnejšega spola Barbara Vidic. Ceste so bile slabo splužene, zato smo se premikali zelooooo počasi, pa tudi snežna odeja je bila vse večja in večja.Vseskozi smo pogledovali na uro, če nam bo sploh uspelo priti pravi čas, saj so bile ceste vse slabše in slabše. Tudi padavine niso še ponehale, snega je bilo pa vse več in več, ter vožnja vse bolj počasna.Priporočene so bile tudi snežne verige, a smo nekako prilezli skozi brez tega dodatka.Ko smo prispeli na Hrvaško , smo takoj ko je bilo mogoče zavili na avtocesto, saj so navadno tam ceste bolje splužene, pa tudi klancev je manj. Pa tudi avtocesta ni bila kaj prida splužena, čeprav so se nekako trudili spraviti sneg z cestišča.Uspeli smo se nekako prebili skozi. Ko smo prevozili še zadnji predor proti Rijeki, je bilo kot bi prišli na drugi konec sveta. O snegu nikjer ne duha ne sluha. No ne ravno tako, saj se ga je dalo videti po hribih ne daleč stran.Nas je kar malce veselje popadlo, saj bo tek v prijetnih razmerah smo si mrmrali, a se je vse spremenilo, ko smo prispeli na parkirišče, kjer je bil start teka. Iz avta je bilo še prijetno opazovati vrtnarja kako uteja gredico, vendar ko smo stopili na plano je bilo čisto drugače.Snega res da ni bilo, je pa njegovo ledeno temperaturo nosila okoli burja, ki nas je kar po zraku nosila, s tako silo je divjala. Samo prijavo smo opravili in že nam je segla do kosti, zato smo se skrili nazaj v zavetje avta. Pa ne za dolgo, saj nas je čas zbezal na plano. Nastopil je trenutek, ko se je bilo potrebno postaviti na start.

Pa smo se pognali v dir. Iz parkirišča na glavno cesto, na kateri je za varnost poskrbela policija, v rahlem spustu proti nekakšnemu dimniku. Pa ni vse skozi samo spust. Na trenutek se rahlo vzpenjaš, pa potem zopet malce v dolino. Skoraj bi lahko rekli da je tek ravninski.

Ko so bila za nami dobra dva kilometra, se je v daljavi že pojavil dimnik, pri katerem je obrat. (dimnik ni posnet iz tekaške poti, ampak iz avta med vračanjem proti domu)Pa ni ravno pri dimniku. Predno prideš do njega je nekakšna avtobusna postaja ali nekaj podobnega (mogoče tržnica, sploh ni pomembno) in tu je bilo obračališče. Obtečeš ta objekt in jo ucvreš nazaj po isti poti kakor si prišel. Ne vem kako imajo Primorci naravnano burjo, ampak v obe smeri teka je burja pihala v obraz in z tem pripomogla, da je bil tek še za spoznanje težji kot bi lahko bil. V tistem zadnjem delu predno dosežeš cilj, pa je bila še izrazito močna. Sem imel občutek kakor da vlečem voz za sabo, s tako silo me je tiščala nazaj.

Pa sem kljub temu prišel skozi cilj v dobrih 24 min in kmalu za mano tudi Edi. Za postavati pa ravno ni bilo, zato sva se odpravila nazaj, da pospremimo še Mateja in Barbaro. Sem imel kar nekaj dela, sda sem našel fotoaparat v avtu, tako da mi je Edi že ušel skozi cilj, sem pa posnel zato druga dva tekača. Najprej Mateja, ki sem ga pospremil jaz,nato pa še Barbi, ki je pritekla v spremstvu Edija. (pa nič kaj oranžna ni)Na koncu smo naredili še "gasilsko vseh Slovenskih udeležencev teka.Potem smo jo pa odkurili proti domu, saj burja ni še prav nič pojenjala. Še ravno nasprotno, malce se je okrepila. Ustavili smo se na razgledni točki in si malce ogledali zaliv Bakar in nad njemu gradbišče avtoceste.Bi morali kar sidro sabo nositi (vsaj takega kot je na eni slikci malo poprej), da nas nebi odnesla burja.Pa smo se vseeno toliko potrudili, da smo prišli do "šanka" in si privoščili osvežilno pijačo, ter pospravili sendviče za srajco, ki smo jih našli v torbi. Imamo pač magične torbe in v njih se najde marsikaj.

Upam da v prihodnje najdemo tudi kaj lepšega vremena.

Riječka zimska liga 4. kolo (moje 3.)

Malce zaostajam z objavami, vendar bom nekatere preskočil in bom objavil najprej 3., potem pa bo prišla na vrsto 2. za Riječko ligo, pa še Japetiče in Ivančico bom izpustil (sicer je že 4. kolo, samo jaz sem prvega spustil in je zato označen kot 3.). In zakaj takšna odločitev? To pa zato, ker je tek v tej objavi nekaj posebnega in ima prednost pred ostalimi.

Pisala se je sobota 18. 12. 2010 in za ta dan je bilo predvideno 4. kolo v Riješki ligi, ki se odvija na progi v Kastavu. Sicer je bilo napovedano slabo vreme , s snežnimi padavinami, ampak to je ob obali in tam naj ne bi bilo problemov s snežnimi razmerami, pa tudi na blogu je bilo objavljeno, da tek naj ne bi odpadel.

In tako smo se v zgodnjem jutru odpravili na pot Stane, Edo in Matej. Malce je še naletaval sneg, sicer pa so bile ceste splužene in posipane, tako da se je dalo lepo peljati. Ampak lej ga šmenta, kar smo se bolj bližali obali, vse več je bilo snega.Prispeli smo v Kastav in bili presenečeni, saj je bila snežna odeja visoka preko 30 cm. Prav zanimivo je bilo opazovati voznike, ki niso vajeni takšnih razmer. Promet je skoraj obstal, le redki so se trudili , da bi prispeli na cilj s svojimi jeklenimi konjički. Mi smo seveda brez problemov prispeli na parkirišče in se v smehu odpravili proti startnemu mestu.Ulice so bile še neočiščene, čeprav se je precej ljudi trudilo z odmetavanjem. Zagazili smo v cel sneg in prispeli na startno mesto. Toda tu ni bilo nikogar, vendar je bila tudi zgodnja ura, zato smo zavili v bližnji lokal, da se pogrejemo s čajem in pričakamo še ostale. Počasi smo srkali čaj in vse bolj se nam je dozdevalo, da s tekom ne bo nič. Razmišljali smo, kako bi prišli do kontaktne številke organizatorja in tudi našli rešitev. Poklical sem Barbaro, da preko interneta najde kontakt in nam ga posreduje. A odgovor je bil drugačen! Izvedeli smo, da je objavljena odpoved teka zaradi snežnih razmer.

In kaj naj storimo sedaj? Prišli smo 160 km daleč zato, da izvemo, da ni teka. Ko smo tako debatirali in premlevali, se nama z Edijem porodi odlična zamisel. Če sva prišla že tako daleč, se ne bova ustrašila snega in bova kljub vsemu odtekla, pa čeprav sama. Matej se je namreč že prej odločil, da ne bo tekel, tudi če tek bo.

Rečeno, storjeno. V hipu sva bila v tekaški opravi in pripravljena na tek. Počasi sva se bližala startnemu mestu, po še vedno nespluženih ulicah.

Prispela sva na startno mesto, Matej je poslikal kot dokaz, fotoaparat pa sem vzel s sabo da sem naredil nekaj posnetkov tudi med samim tekom in pa na obračališču, kot dokaz za opravljeni tek.Naravnala sva še uri, da nama izmerijo čas in potem v sneg.Ja, kar blizu kolena je prišla tale snežna odeja in nič kaj prijazno ni bilo teči. Sprva sva tekla oba skupaj in delala vsak svojo gaz, nakar sva ugotovila, da bo mogoče lažje, če greva drug za drugim v eno gaz. No pa tudi ta varijanta se ni kaj prida obnesla. Jaz sem naprej rezal gaz, Edi pa za mano z manjšim korakom, pa je moral ravno tako v celo gaziti. Dokler je bila pot obrnjena navzdol, je še nekako bilo, ko pa se je obrnila v klanec, je bilo pa malce težje. A se nisva dala in sva tiščala naprej. Jaz sem vsake toliko počakal, da me je dohitel, potem pa sva nadaljevala naprej. Obstajala je namreč nevarnost, da srečava medveda takole sredi gozdiča, pa dva laže obračunava z njim kakor samo eden (ha ha ha). Medveda seveda ni bilo, bile pa so sledi zajca, ki se je trudil v globokem snegu. To pa je bilo tudi vse, kar je teklo pred nama.Po dobrih 25 min sva prispela na obračališče. jaz sem prispel seveda nekoliko prej, a sem moral počakati še Edija za nekaj fotografskih posnetkov. V tem času sem malce raziskoval.Obračališče je namreč ravno na ranču in ranč nebi bil ranč, če ne bi imel konjev. Seveda so se živali stiskale v kolibi in niso bile navdušene nad snegom. So pa bili konji precej presenečeni, ko so zagledali naju v snegu.
Rekli so, da ima "gazda" namen nabaviti dva osla, pa če sva to midva morda. No, nisem jim vedel kaj odgovorit, pa sem rajši fotkal Edija, ki je ravno prihajal na obračališče. Ujel sem ga v objektiv med obračanjem,nato sem predal fotoaparat še njemu, da je posnel moje obračanje, kot dokaz o pretečeni celotni progi.In potem sva se napotila nazaj proti cilju. Tokrat nisem več čakal Edija in sem jo ubral s svojim tempom. Nazaj je bilo malce lažje, saj je bil že narejen gaz, pa še malce več je spusta kakor klanca. Za nazaj sva srečala tudi tri pohodnike, ki so se malce čudili, kaj počneva v tem snegu sama, a tudi oni niso bili dosti na boljšem.

Kmalu sem prispel v cilj, kjer je čakal fotograf Matej.Izmeril sem si tudi čas, čeprav to ni realen, ker sem čakal, da je do obračališča prispel Edo. Nameril sem 44 min, vendar bi tekel pod 40, če bi tekel brez postanka, a to sedaj sploh ni pomembno. Kmalu je pritekel v cilj tudi drugouvrščeni tekač.Rahlo utrujena in z nasmehom sva se še enkrat nastavila fotografu, nato pa smo se odpravili proti avtu.Tako je bil tek končan, pa čeprav sva tekla samo dva in še to brez organizatorjev. Mogoče nama pa organizator prizna vsaj udeležbo na teku, rezultat bi bil pa tako ali tako preslab, da bi se lahko štel v končni izračun. Poskakala sva v topla oblačila, nato pa smo se počasi podali proti domu v zasneženo Istrsko pokrajino.

Medtem ko smo se mi vračali z nasmehom na obrazu in prijetnimi vtisi proti domu, so na ulicah preklinjali in še vedno odmetavali sneg iz avtomobilov in pločnikov. Če se nočeš razmigati s tekom, je pač poskrbljeno tako, da se razmigaš z lopato, kar ti pač bolje ustreza. Midva sva izbrala tek in ni nama žal, pa tudi če bi se to še enkrat ponovilo, bi verjetno (zagotovo) izbrala isto.