Zimska liga Japetić

2. kolo 05.12.2010

3. kolo 14.12.2010

Malce zaostajajo moje objave (verjetno je kriv veseli december), zato bom dve kar združil v eno. Sicer pa med njima ni bilo prav nobene razlike, tako bi lahko samo dvakrat prepisal in bi bile dve objavi. Teče se vedno na isti progi, podlaga je bila popolnoma ista, le časi so bili malce različni, pa tudi ne bistveno.

Pa poglejmo kako je bilo.

Na ligo Japetić se odpravljamo skozi Belo krajino, zato jaz kar počakam doma, malce še poležim in potem me spotoma pobereta Doljak in Lavriha. Malce po sedmi uri zjutraj, se ukrcam v vozilo še jaz kot zadnji potnik, nato pa nadaljujemo proti Metliki, kjer prečkamo državno mejo. Ker mi ni treba voziti, lahko na zadnjem sedežu mirno dremljem in vožnja mine kot bi mignil. Tudi razdalja ni velika in smo na mestu kot bi trenil.

Pridemo vedno med prvimi in zavzamemo mesto na fotelju tamkajšnje krčme. Natakarica kuri kamin, da ogreje sobo, mimogrede pa še nam postreže z kakavom. Navadno že posrkamo pijačo, ko pričnejo prihajati drugi, tako smo organizatorja hecali, da bomo prijave pričeli zbirati mi, saj smo vedno prvi na startnem mestu in na prijavi. Zbere se nas okoli 20 do 25 tekačev in pa 10 do 20 tistih ki se grejo nekakšno nordic hojo.

V tekaško odpravo se "zvlečemo" čim kasneje, saj temperature niso nič kaj prijazne, da bi lahko postaval na okrog. Nekje do 5° pod lediščem se gibljejo temperature, klub temu da so bile nazadnje pri nas kar malce pod 10°C ( -14°C). No toliko popreje pa se oblečemo, da je časa še za nekoliko ogrevanja, nato pa se zberemo na startu. Nič kaj zagnano ne delujemo, saj smo tam na cesti kakor trop ovac, ki tavajo sem in tja in tudi ko odžvižga znak za začetek, se le počasi pričnemo pomikati.

Cesta je poledenela in še začetek v dolino, zato je treba malce bolj počasi in pazlivo, dokler se ne priteče skozi vas in se cesta obrne v rahli klanec. Makedamska cesta plužena po zapadlih nekaj deset centimetrov snega, vendar do makedama le na redkih mestih, oziroma bolj ob robu cestišča. Na določenih predelih, kjer zateka voda pa je tudi poledenela in na teh delih je bilo potrebno malce več pazlivosti.

Jaz sem prevzel čelo "kače" takoj na začetku, ta pa se je po prvem kilometru že precej raztegnila. V ravninskem delu sem za sabo imel še enega zasledovalca, čisto blizu, ko pa smo pričeli ubirati klanec, je počasi rastla razdalja med nama. Pa ni ravno prijetno teči tako osamljen brez družbe. Počutim se kot bi bil na treningu, ko se sam trudiš z premagovanjem poti. Ni čudno, če me potem vedno nekje okoli 8. km ujame malce lenobe in nekoliko upočasnim. Rabim kar nekaj časa, pa prepričam samega sebe, da zgubljam prednost in da me bojo ostali ujeli. V zadnjem kilometru, pa si ne smem dopustiti izgubo mesta in pričnem zopet malce hitreje.

Kmalu se v daljavi pojavi televizijski stolp, v njegovi bližini pa tudi planinska koča, pri kateri je cilj. Tu se lahko izstisne še zadnje moči za čim boljši rezultat, kateri se upošteva (sistem hendikep) bolj kot sama uvrstitev. V obeh kolih ni bilo velikih razlik v uvrstitvi. Tako kot v prvem kolu je bil najhitrejši tudi v drugem in tretjem kolu Stanislav Kralj iz kluba "Matick" Slovenija. V tretjem kolu sem sicer imel za dobri dve minuti slabši rezultat kakor v drugem, vendar še vedno za več kot dve minute prednosti pred zasledovalcem. Izboljšal se je Mirko Lavrihov, vendar ne časovno ampak samo po uvrstitvi, saj se je iz 3. mesta, povlekel na drugo, medtem ko Doljakov Edvard vztraja na 11. mestu.

V koči se da dobiti odličnega kuhančka in časa je ravno prav, da me pogreje predno se vsi trije zberemo v cilju.(se splača mal hitreje teči, samo pomislim naj da bi ostal brez , če bi tekel bolj počasi????? ) In ko smo vsi na kupu, se spustimo v dolino in to seveda po planinski stezi, kljub temu da je precej zasnežena. Je pa precej krajša, kakor po cesti okoli. (saj to sem verjetno povedal ze v prvi objavi pa vseeno)

V dolini je najbolj naporno odtaliti brke, saj popolnoma zmrznejo, (ampak vsi nimamo teh problemov) vse ostalo je lahko. Z Mirkotom si privoščiva kozarček rujnega, (včasih tudi dva, tri, ..)nato pa jo uberemo proti domu. Skoraj vedno zavijemo še v kakšen lokalček, razen kadar vozi Mirko, ker si ga potem on ne more privoščiti. Takrat pa naravnost domov. Pa tudi to ni hudo, saj malce spremembe je včasih prav dobrodošlo.