Riječka zimska liga 4. kolo (moje 3.)

Malce zaostajam z objavami, vendar bom nekatere preskočil in bom objavil najprej 3., potem pa bo prišla na vrsto 2. za Riječko ligo, pa še Japetiče in Ivančico bom izpustil (sicer je že 4. kolo, samo jaz sem prvega spustil in je zato označen kot 3.). In zakaj takšna odločitev? To pa zato, ker je tek v tej objavi nekaj posebnega in ima prednost pred ostalimi.

Pisala se je sobota 18. 12. 2010 in za ta dan je bilo predvideno 4. kolo v Riješki ligi, ki se odvija na progi v Kastavu. Sicer je bilo napovedano slabo vreme , s snežnimi padavinami, ampak to je ob obali in tam naj ne bi bilo problemov s snežnimi razmerami, pa tudi na blogu je bilo objavljeno, da tek naj ne bi odpadel.

In tako smo se v zgodnjem jutru odpravili na pot Stane, Edo in Matej. Malce je še naletaval sneg, sicer pa so bile ceste splužene in posipane, tako da se je dalo lepo peljati. Ampak lej ga šmenta, kar smo se bolj bližali obali, vse več je bilo snega.Prispeli smo v Kastav in bili presenečeni, saj je bila snežna odeja visoka preko 30 cm. Prav zanimivo je bilo opazovati voznike, ki niso vajeni takšnih razmer. Promet je skoraj obstal, le redki so se trudili , da bi prispeli na cilj s svojimi jeklenimi konjički. Mi smo seveda brez problemov prispeli na parkirišče in se v smehu odpravili proti startnemu mestu.Ulice so bile še neočiščene, čeprav se je precej ljudi trudilo z odmetavanjem. Zagazili smo v cel sneg in prispeli na startno mesto. Toda tu ni bilo nikogar, vendar je bila tudi zgodnja ura, zato smo zavili v bližnji lokal, da se pogrejemo s čajem in pričakamo še ostale. Počasi smo srkali čaj in vse bolj se nam je dozdevalo, da s tekom ne bo nič. Razmišljali smo, kako bi prišli do kontaktne številke organizatorja in tudi našli rešitev. Poklical sem Barbaro, da preko interneta najde kontakt in nam ga posreduje. A odgovor je bil drugačen! Izvedeli smo, da je objavljena odpoved teka zaradi snežnih razmer.

In kaj naj storimo sedaj? Prišli smo 160 km daleč zato, da izvemo, da ni teka. Ko smo tako debatirali in premlevali, se nama z Edijem porodi odlična zamisel. Če sva prišla že tako daleč, se ne bova ustrašila snega in bova kljub vsemu odtekla, pa čeprav sama. Matej se je namreč že prej odločil, da ne bo tekel, tudi če tek bo.

Rečeno, storjeno. V hipu sva bila v tekaški opravi in pripravljena na tek. Počasi sva se bližala startnemu mestu, po še vedno nespluženih ulicah.

Prispela sva na startno mesto, Matej je poslikal kot dokaz, fotoaparat pa sem vzel s sabo da sem naredil nekaj posnetkov tudi med samim tekom in pa na obračališču, kot dokaz za opravljeni tek.Naravnala sva še uri, da nama izmerijo čas in potem v sneg.Ja, kar blizu kolena je prišla tale snežna odeja in nič kaj prijazno ni bilo teči. Sprva sva tekla oba skupaj in delala vsak svojo gaz, nakar sva ugotovila, da bo mogoče lažje, če greva drug za drugim v eno gaz. No pa tudi ta varijanta se ni kaj prida obnesla. Jaz sem naprej rezal gaz, Edi pa za mano z manjšim korakom, pa je moral ravno tako v celo gaziti. Dokler je bila pot obrnjena navzdol, je še nekako bilo, ko pa se je obrnila v klanec, je bilo pa malce težje. A se nisva dala in sva tiščala naprej. Jaz sem vsake toliko počakal, da me je dohitel, potem pa sva nadaljevala naprej. Obstajala je namreč nevarnost, da srečava medveda takole sredi gozdiča, pa dva laže obračunava z njim kakor samo eden (ha ha ha). Medveda seveda ni bilo, bile pa so sledi zajca, ki se je trudil v globokem snegu. To pa je bilo tudi vse, kar je teklo pred nama.Po dobrih 25 min sva prispela na obračališče. jaz sem prispel seveda nekoliko prej, a sem moral počakati še Edija za nekaj fotografskih posnetkov. V tem času sem malce raziskoval.Obračališče je namreč ravno na ranču in ranč nebi bil ranč, če ne bi imel konjev. Seveda so se živali stiskale v kolibi in niso bile navdušene nad snegom. So pa bili konji precej presenečeni, ko so zagledali naju v snegu.
Rekli so, da ima "gazda" namen nabaviti dva osla, pa če sva to midva morda. No, nisem jim vedel kaj odgovorit, pa sem rajši fotkal Edija, ki je ravno prihajal na obračališče. Ujel sem ga v objektiv med obračanjem,nato sem predal fotoaparat še njemu, da je posnel moje obračanje, kot dokaz o pretečeni celotni progi.In potem sva se napotila nazaj proti cilju. Tokrat nisem več čakal Edija in sem jo ubral s svojim tempom. Nazaj je bilo malce lažje, saj je bil že narejen gaz, pa še malce več je spusta kakor klanca. Za nazaj sva srečala tudi tri pohodnike, ki so se malce čudili, kaj počneva v tem snegu sama, a tudi oni niso bili dosti na boljšem.

Kmalu sem prispel v cilj, kjer je čakal fotograf Matej.Izmeril sem si tudi čas, čeprav to ni realen, ker sem čakal, da je do obračališča prispel Edo. Nameril sem 44 min, vendar bi tekel pod 40, če bi tekel brez postanka, a to sedaj sploh ni pomembno. Kmalu je pritekel v cilj tudi drugouvrščeni tekač.Rahlo utrujena in z nasmehom sva se še enkrat nastavila fotografu, nato pa smo se odpravili proti avtu.Tako je bil tek končan, pa čeprav sva tekla samo dva in še to brez organizatorjev. Mogoče nama pa organizator prizna vsaj udeležbo na teku, rezultat bi bil pa tako ali tako preslab, da bi se lahko štel v končni izračun. Poskakala sva v topla oblačila, nato pa smo se počasi podali proti domu v zasneženo Istrsko pokrajino.

Medtem ko smo se mi vračali z nasmehom na obrazu in prijetnimi vtisi proti domu, so na ulicah preklinjali in še vedno odmetavali sneg iz avtomobilov in pločnikov. Če se nočeš razmigati s tekom, je pač poskrbljeno tako, da se razmigaš z lopato, kar ti pač bolje ustreza. Midva sva izbrala tek in ni nama žal, pa tudi če bi se to še enkrat ponovilo, bi verjetno (zagotovo) izbrala isto.