14. zimska brdska liga Ivančica 2.

Prigorec 12.12.2010

Še ena nedelja, ko je bilo potrebno malce bolj zgodaj odriniti na pot. Tele zgodnje ure teka, kar nekako ne odgovarjajo, bi bilo veliko lepše, če bi se tek odvijal nekje okoli 12 ure. Mogoče bi mi potem uspelo kakšno uro obiskati tudi posteljo.
Tako pač je in zgodaj je treba na pot. Malce "zmečkan in povožen" sem se privlekel v Novo mesto. V soboto smo namreč imeli manjšo zabavo, ki pa se je zavlekla do jutranjih ur. Je prav lušno, ko sploh ni treba ure da te budi, ampak po koncu zabave samo odrineš naprej. Še sreča da je bil Edi šofer za ta dan in sem lahko dremal na zadnjem sedežu. Pa nisva šla sama. Tokrat je bila ekipa številčno večja za enega člana, kakor navadno. Trojici v sestavi Edo, Mirko in Stane , se je tokrat pridružil še Zvone Žnidaršič.
Pa smo se odpeljali. Kot bi mignil smo bili na državni meji in kmalu za tem že v Prigorcu, kjer se naš tek prične. Saj ni tako hitro vozil, ampak jaz sem malce pridremal, pa je minilo kot bi trenil. Kar malce prehitro. Tudi dovolj zgodaj smo prispeli, tako da je bilo v vasi še vse mirno. Prvo kar je bilo, nas je zanimalo, kakšna bo to pot cesta do vrha. Prejšnja tekma je bila po debeli snežni odeji in upali smo, da bo tokrat drugače. Še predno smo se pripravili za tek, smo se peš odpravili na ogled ceste. Že po nekaj desetih metrih iz vasi je bil parkiran velik bager, na cesti pa njegove sledi. Se pravi, da se je sprehodil in da je sneg odrinjen. In je bil, ampak zelo slabo. Precej snega je še ostalo na cesti, na določenih mestih je bilo ledeno, pomrznjene sledi gosenic pa so bile kakor nekakšne stopnice na cestišču. Kakorkoli že je, je bolše kakor v celi sneg in smo obrnili na slabem kilometru , ter jo ubrali nazaj na start.
Tokrat je bilo tu že bolj živahno, saj je bila zbrana že večina tekačev in že so se pridno ogrevali. Še mi smo poskakali v drese (je bilo treba kar na hitro, ker je bilo precej mrzlo )in se malce razmigali, nato pa se je že bilo potrebno postaviti na začetek proge.
Nekaj manj kot pedeset tekačev, se je na znak organizatorja pognalo proti vrhu. Precej spolska podlaga, je predstavljala veliko nevarnost zdrsov in podobnih neprilik, a vseeno smo se pomikali hitreje kakor v prejšnjem kolu, ko je bilo treba v globok sneg. Sam sem pričakoval lažjo tekmo, kakor je bila. Očitno ni tako lahka, kakor sem si jo predstavljal, saj so jamrali tudi drugi tekači, malce pa je bila kriva tudi moja "rahla"(????) utrujenost. Klub vsemu se je tekma odvijala podobno kot v prejšnjem kolu. Trojica tekačev smo se takoj odcepili v ospredje in skupaj premagovali klance do polovice proge. Potem me je pa zmankalo. So mi kar pošle moči in ni šlo več nikamor. Sem kar precej pričel zaostajati in tistega najhitrejšega tudi kmalu izgubil iz vidika.
Malce po polovici, sem se zopet nekako "sestavil" in poskušal nadomestiti izgubljeno v delu proge ki je malce lažji. Uspelo se mi je pribiti na drugo mesto in nekoliko približati prvemu. Pa je prišel še zadnji vzpon. Slaba dva kilometra klanca in to ne tako majhnega. Tu so noge zopet postale težke, strmina pa se mi je zdela vse večja. Je bilo prehudo, da bi lahko obdržal mesto, kaj šele da bi se prebil še višje. Kot polž sem se vlekel proti cilju in kmalu zdrsnil nazaj na tretje mesto. Sam pri sebi sem upal, da imam vsaj dovolj prednosti pred drugim, da ne bom zgubil še kako mesto. Pa sem jo imel dovolj in malce jo je še ostalo. Za dobri dve minuti sem prišel pred četrtim, drugi je bil pred mano slabe pol minutke, za prvim pa sem zaostal minutko in pol. In moj čas; 0:57.20
Na vrhu je burja ostro kazala zobe, zato se je bilo bolje umakniti v zavetje koče in počakati še ostale. Kmalu je cilj dosegel tudi Zvone (1.04:00), tik za njemu še Mirko (1:05:07) in malce za njim še Edi. (1.09:14) Ko smo se tako zbrali, smo jo mahnili nazaj v dolino. Tokrat smo izbrali tisto strmejšo in krajšo pot, oziroma planinsko stezo. Pa se je veliko skrajšalo in kot bi mignil smo bili nazaj v dolino do avta.
Preznojena oblačila smo zamenjali z svežimi in pospravili nekaj prigriskov, nato pa smo jo mahnili proti domu. Pa tudi pot domov je hitro minila, saj se je dremanje prileglo tudi za nazaj. Seveda ga je bilo manj, ker je bilo treba nekajkrat ustaviti, da smo nadomestili izgubljene tekočine. Je treba pač paziti, kajti dehidracija je nevarna zadeva.