Riječka zimska liga 3. kolo (moje 2.)

In še objava za 3. kolo v Riječki ligi (moje 2.), ki je potekalo 4. 12. 2010 v kraju Kostrena. V Kostreni je po težavnosti proga približno enaka kot v Kastavu, sicer pa se kar razlikujeta. Je še ena podobnost in to da se teče v eno smer, obrne in nazaj po isti poti. Sicer je tu podlaga v celoti asfaltna, teče se rahlo navzdol, se obrne in potem nazaj v rahli klanec. Proga je tudi malce dalša od tiste druge in meri nekje okoli 6 km.

Naša ekipa je sicer tehtala med dvema tekoma in sicer med tekom v Štanjelu, ter v Kostreni. V Štanjel je bil celo organiziran avtobusni prevoz iz Novega mesta, vendar je bila slaba vremenska napoved, pa so se ustrašili snega in prevoz odpovedali. Toda naša odločitev ni bila taka kot je bila zavoljo tega, ampak smo se tako odločili že pred odpovedjo.

Tile vremenoslovci ga pa kar pogruntajo. Vreme namreč! Njihova napoved se je uresničila in ta dan je padal sneg kot za stavo. Zaradi vremena smo morali tudi na pot malce pohiteti, da smo lahko pravi čas prispeli na obalo. Ponoči je kar pošteno nametalo snega in takole je bilo zjutraj za videti v Novem mestu.

Pa se ga nismo ustrašili! Naložili smo se v avto in jo odrinili proti morju in tokrat za spremembo štirje tekači. Poleg moje malenkosti je bil tu še Doljak Edvard, Matej Vidic in pa še predstavnica nežnejšega spola Barbara Vidic. Ceste so bile slabo splužene, zato smo se premikali zelooooo počasi, pa tudi snežna odeja je bila vse večja in večja.Vseskozi smo pogledovali na uro, če nam bo sploh uspelo priti pravi čas, saj so bile ceste vse slabše in slabše. Tudi padavine niso še ponehale, snega je bilo pa vse več in več, ter vožnja vse bolj počasna.Priporočene so bile tudi snežne verige, a smo nekako prilezli skozi brez tega dodatka.Ko smo prispeli na Hrvaško , smo takoj ko je bilo mogoče zavili na avtocesto, saj so navadno tam ceste bolje splužene, pa tudi klancev je manj. Pa tudi avtocesta ni bila kaj prida splužena, čeprav so se nekako trudili spraviti sneg z cestišča.Uspeli smo se nekako prebili skozi. Ko smo prevozili še zadnji predor proti Rijeki, je bilo kot bi prišli na drugi konec sveta. O snegu nikjer ne duha ne sluha. No ne ravno tako, saj se ga je dalo videti po hribih ne daleč stran.Nas je kar malce veselje popadlo, saj bo tek v prijetnih razmerah smo si mrmrali, a se je vse spremenilo, ko smo prispeli na parkirišče, kjer je bil start teka. Iz avta je bilo še prijetno opazovati vrtnarja kako uteja gredico, vendar ko smo stopili na plano je bilo čisto drugače.Snega res da ni bilo, je pa njegovo ledeno temperaturo nosila okoli burja, ki nas je kar po zraku nosila, s tako silo je divjala. Samo prijavo smo opravili in že nam je segla do kosti, zato smo se skrili nazaj v zavetje avta. Pa ne za dolgo, saj nas je čas zbezal na plano. Nastopil je trenutek, ko se je bilo potrebno postaviti na start.

Pa smo se pognali v dir. Iz parkirišča na glavno cesto, na kateri je za varnost poskrbela policija, v rahlem spustu proti nekakšnemu dimniku. Pa ni vse skozi samo spust. Na trenutek se rahlo vzpenjaš, pa potem zopet malce v dolino. Skoraj bi lahko rekli da je tek ravninski.

Ko so bila za nami dobra dva kilometra, se je v daljavi že pojavil dimnik, pri katerem je obrat. (dimnik ni posnet iz tekaške poti, ampak iz avta med vračanjem proti domu)Pa ni ravno pri dimniku. Predno prideš do njega je nekakšna avtobusna postaja ali nekaj podobnega (mogoče tržnica, sploh ni pomembno) in tu je bilo obračališče. Obtečeš ta objekt in jo ucvreš nazaj po isti poti kakor si prišel. Ne vem kako imajo Primorci naravnano burjo, ampak v obe smeri teka je burja pihala v obraz in z tem pripomogla, da je bil tek še za spoznanje težji kot bi lahko bil. V tistem zadnjem delu predno dosežeš cilj, pa je bila še izrazito močna. Sem imel občutek kakor da vlečem voz za sabo, s tako silo me je tiščala nazaj.

Pa sem kljub temu prišel skozi cilj v dobrih 24 min in kmalu za mano tudi Edi. Za postavati pa ravno ni bilo, zato sva se odpravila nazaj, da pospremimo še Mateja in Barbaro. Sem imel kar nekaj dela, sda sem našel fotoaparat v avtu, tako da mi je Edi že ušel skozi cilj, sem pa posnel zato druga dva tekača. Najprej Mateja, ki sem ga pospremil jaz,nato pa še Barbi, ki je pritekla v spremstvu Edija. (pa nič kaj oranžna ni)Na koncu smo naredili še "gasilsko vseh Slovenskih udeležencev teka.Potem smo jo pa odkurili proti domu, saj burja ni še prav nič pojenjala. Še ravno nasprotno, malce se je okrepila. Ustavili smo se na razgledni točki in si malce ogledali zaliv Bakar in nad njemu gradbišče avtoceste.Bi morali kar sidro sabo nositi (vsaj takega kot je na eni slikci malo poprej), da nas nebi odnesla burja.Pa smo se vseeno toliko potrudili, da smo prišli do "šanka" in si privoščili osvežilno pijačo, ter pospravili sendviče za srajco, ki smo jih našli v torbi. Imamo pač magične torbe in v njih se najde marsikaj.

Upam da v prihodnje najdemo tudi kaj lepšega vremena.