6.Kros Vrtojbensko-Biljenski griči

Vertojba 18.12.2011


















Obrnili smo že koledarje, pa skoraj mesec je že okoli, jaz pa še dolgujem kar nekaj objav. Oj lenoba, lenoba, upam da ti ne bom zvest do groba, kot pravi Adi Smolar.
Pa ko smo že na začetku leta, naj vsem bralcem tehle strani zaželim eno srečno,zdravo in uspešno leto, na vseh področjih. (datumi so malce lanski, kriva pa je lenobaaaa in nihče drug)

Tako smo že kar nekaj nedelj nazaj z Doljakom zavila proti Primorski. Za spremembo je tokrat sabo vzel tudi ženo. Pa je bila v avtu skoraj neopažena, medtem ko sva midva vse povprek klepetalo o teku tako in drugače. Predno smo prispeli na prizorišče teka, je avto skrenil iz smeri in pojma nimam kje smo se vozili, prispeli pa smo v Grgar. Tu smo ostali majčkeno časa na obisku, nato pa sva se z Edijem odpeljala med Vrtojbensko Biljenske griče.

Z avtom nisva zapeljala med vinograde, ampak je ostal v Vertojbi, kjer sva tudi opravila prijavo za kros, nato pa v tekaški opremi med vinograde, kjer je že potekalo tekaško tekmovanje za mlajše skupine.

Ker je tekmovanje na različnih dolžinah, so najprej prišli na vrsto tisti na krajših razdaljah nato pa vse daljše in daljše. Odkar sem nazadnje tekal na teh krosih, so tudi malce podaljšali vse skupaj, kar nekako nisem pričakoval. Tako so kmali prišli na vrsto malce starejši, ki so se pomerili na 6 km. (včasih je bilo samo 5 km) V tej skupini je tekmoval tudi Edi.


Trije krogi med vinogradi, so bili kmalu za njimi (vsaj meni se je tako zdelo) in Edi je veselo ustavil svoj časovni stroj. Dokler so oni gazili blatne poti med vinogradi, sem nekaj trenutkov ujel v objektiv, nekaj časa pa sem izrabil za pripravo na tek.

Tako sem se kar za polovico kroga pomešal med tekače in preizkusil nagib terena z malce pospešenim korakom.


















Potem pa je napočil čas, ko smo se po blatnih strminah zapodili tudi mi.


Sicer kar zanimiva proga speljana v dva kilometerskih krogih med vinogradi, je bila tokrat kar precej težka. Težka je bila zaradi blata, ki je bilo več ali manj po celotni dolžini proge.
Sama proga pa je zelo ovinkasta, z precejšnjimi klanci in spusti, kar pa je pri tako razmočenem terenu zeloooooooo spolsko.

Ko bi bila vsaj dalša proga in nebi rabili večkrat teči po enem mestu, bi bilo takoj manj blatno, tako pa...... No mi smo imeli celo 4 kroge, čeprav smo do nekaj let nazaj imeli samo tri. Pa nič ne de, smo ravno tako pretekli vse in pa kar je najvažnejše, brez kakršnjih poškodb.

Jaz sem štirikrat zakrožil v dobrih 27. min, kar je kazalona to, da so se malce ušteli pri meritvi proge in ni daljša od sedmih kilometrov. (7.3 km)

Ko smo prihajali med vinograde, nas je prijetno spremljal topel sonček, potem pa se je skril nekamo za oblake in je postalo malce hladno. Nismo se kaj dosti obotavljali, ampak kar hitro do avta in v najdebelejšo bundo.

Pa je bila bunda le za kratek čas, saj smo se umaknili v telovadnico, kjer so ravno prikazovali, kaj zmorejo štirinožni prijatelji.

Tu je nato sledila podelitev medalj najboljšim za uvrstitev na krosu, med katerimi sem bil prejemnik tudi jaz. Uspelo se mi je namreč, za las priboriti tretje mesto, medtem ko se je Ediju nekoliko izmuznilo.

Po tej podelitvi, pa je sledila še ena podelitev, malce bolj obširna.

Vse je bilo pripravljeno za podelitev pokalov najboljšim v Primorskih pokalnih tekih. No pa ne samo pokalov, tudi praktičnih nagrad je bilo kar nekaj. Predno pa se je vse skupaj pričelo, je Frane poskrbel za glazbeni vložek, saj je nekje našel harmoniko, ta pa svojega lastnika in muzika je bila tu.

Nato pa je sledila podelitev. Kar precej pokalčkov je bilo treba podeliti, tako da je bilo potrebno vstaviti še en glazbeni vložek, predno so podelili vse. Seveda se je ob tako velikem številu pokalov našel skoraj za vse in med dobitniki sem bil tudi jaz.

Ko je prišla na vrsto skupina E, (za katera leta se tu gre bom kar izpustil) je bil na tretje mesto poklican Kralj Stanislav, z 291 točkami in udeležbo na 12 tekih. Na drugem je pristal Štor Aleš z 309. točkami, na prvem pa Kutin Andrej z 331. točkami. Edi je v svoji skupini pristal na 5. mestu, ostalih Dolenčkov pa ni bilo na seznamu.


Absolutni zmagovalci so prejeli še praktična darila, v tej skupini pa se mi je uspelo priboriti 15. mesto, kar pa tudi ni tako slabo.

Sledila je še podelitev za vse, ki smo opravili bonus tekov za Primorski pokal. Vsak je prejel darilno vrečko z majčkeno pozornostjo, da je sodeloval na tekih. Pa še ena "tekaška" za konec!

Ja pa ni bilo še konec. Sledila je splošna debata, pogostitev in domača muzika.

Seveda ne gre brez pršuta, torte in brez dobre kaplice, za nekaj muzike pa je poskrbel "Matick".

Potem pa se je bilo treba posloviti in proti domu zaviti. Pa ne ravno proti domu, saj sva morala še malce na obisk do Vojkota, kjer je bilo še nekaj veselja, v poznih nočnih urah pa proti domu.

Tek na Tabor

Gaberje 11.12.2011

Medtem ko gre leto proti koncu in se vse nekako končuje, se je na Primorskem že pričela nova sezona. Še predno smo zamenjali koledar na steni, smo že odtekli prvo tekmo za sezono 2012, za pokal Primorskih gorskih tekov.

Tudi tokrat ni šlo brez Dolencev in bilo nas je kar nekaj. Naša skupina na liniji Novo mesto- Gaberje, je štela tri člane. Za šoferja je bil tokrat Pavle, pridružila pa sva se še Edi in Stane, pa smo jo odrinili proti Primorski. Skoraj smo se odpravili malce pozno, naredili še postanek za kavico, pa nas je na koncu že kar malce lovilo. Tistih ovinkov od Vipave proti Gaberjam, kar ni in ni hotelo zmanjkati, ura se je pa kar hitro pomikala naprej. Vseeno smo prispeli pravočasno, opravili prijavo in se pripravili na tek.Prijavo pred tekom in malico po teku smo imeli v kletnih prostorih kulturnega doma, ki so zelo lepo in zanimivo urejeni.

Tudi za gorske teke so za naprej pripravili stalne startne številke, katere so skoraj vsi kupili, razen mene, pa mi je bilo takoj po teku žal, a prepozno.

Ni pa bilo prepozno za tek. 76 glava množica se je zbrala za vasjo in že smo se zapodili po Primorski pokrajini. Čeprav imajo lepo speljano krožno pot okoli vasi, smo se mi "podili" čisto po drugih poteh.

Proga je speljana nekako v dva dela. Prvi del je krožni , ko se po dveh kilometrih vrneš nazaj na start, nato pa sledi drugi, ki je speljan iz vasi, pa do cerkvice na bližnjem gričku. Kako izgleda ta "griček", smo videli šele ob odhodu.

Seveda bi bilo čudno, če nebi imel gorski tek nobenega klanca in v prvega smo kar takoj "zagrizli". Sledil je kar precejšnji spust in nato še enkrat v klanec. To se kar lepo vidi na slikci tu poleg.

Podlaga je večinoma makadam, nekaj gozdnih poti in steza, blato, ter nekaj asfalta. Slednji je bil po ozkih ulicah vasi, po katerih smo vijugali.

Je bilo kar nekaj ostrih zavojev, kateri so se zaključili s stopnicami, ki vodijo do vaške cerkvice, katero smo tudi obtekli.

Tokrat nisem pričel prehitro, tako so mi tisti najhitrejši pobegnili daleč naprej že v prvem kilometru. Sem pa imel "dirko" z Darkom Kuncem, (vsaj mislim da je bil on) z katerim sva se kar nekajkrat zamenjala v prednosti. Ves čas sva tekla približno enako, čeprav sem imel občutek, da sem v klanec hitrejši, on pa je prednost pridobival vglavnem ob spustu. Nekje na 3. kilometru sem pred sabo zagledal mojega tekmeca Ivana Sokola. Bil je daleč spredaj in moral sem malce pospešiti, da bi ga morda lahko ulovil do konca. Pa sva bila kmalu skupaj, saj nekako njemu ni šlo več. Z nespremenjenim tempom sem tekel naprej, pa je malce pod vrhom tudi meni zmanjkalo moči. Tisti zadnji "spust", ki je trajal vsega 10 metrov sem kar prehodil, potem pa zopet "zagrizel" v zadnji klanec. Ta je najstrmejši in kar ni se hotela prikazati tista cerkvica na vrhu. Z čisto drobnimi in težkimi koraki sem se privlekel v cilj, z kar solidnim časom. 26:39 je bil moj čas, v cilj pa sem pritekel kot 7 in z polovičko minute prednosti pred Kuncem, medtem ko je Sokol pritekel v cilj veliko pozneje.
Kmalu je bil v cilju tudi Edi, ki je pritekel kot 31. z časom 31:20 in pa tudi Pavle ki je pritekel kot 51. z časom 35:33. Na vrhu nas je čakalo okrepčilo, z katerim smo si postregli, se odeli v oblačila katera je pripeljal organizator, (seveda če si jih naložil v dostavni avto) ter se podali nazaj v dolino. Med spustom smo si malce ogledali pokrajino in že smo bili v dolini.

Zavili smo zopet v "Martinov hram", kjer so nam postregli malico in še predno smo jo snedli, so že bili izobešeni rezultati. Pogled nanje pa je bil kar malce presenetljiv v tistem prvem delu. Kralj Stanislav je bil zapisan pod zaporedno številko 7, v skupini pa pod številko 6. Do sedmega mesta je bil samo eden mlajši, vsi ostali pa smo bili skupina C. Tako pač je in ni kaj pomagati. Tudi Doljak je v skupini zasedel 6. mesto, medtem ko je bil Pavle 7..

Nato smo se premaknili smo se v zgornje prostore, ki so ravno tako kot spodnji zanimivi.

Zanimiv pa ni bil samo ambijent, ampak tudi podelitev pokalov in medalj najboljšim. Najprej je bila podelitev za tek na Tabor, nato pa je sledil zaključek gorskih tekov za sezono 2011. Prvi del ni bil nič kaj posebnega, pač podelitev kot podelitev, v drugem pa je bilo čisto drugače.
Vodenje je prevzel Čendak Klavdij in vzdušje v dvorani je bilo čisto drugačno. Za vsakega je našel pravo besedo, vsakemu zavrtel posebno muziko, zbijal šale in sploh je bilo zelooooooooo lušno.

Pripravljenih so imeli cel kup pokalov, nagrad, povabljene so imeli posebne goste, ki so bili obenem tudi podeljevalci pokalov in še in še. Saj kar ne znam in ne morem vsega napisati, pa tudi nemogoče je to vzdušje spraviti na papir. Med prvimi posebnimi podeljevalci pa je bil "mister brkati mož", kakor ga je povabil napovedovalec. Seveda je to nihče drug kakor Doljak Edi.

Ja prav zanimivo poimenovanje, kar seveda ni nič novega, saj je z tem napisom Edi imel tudi oblečeno majico, kar pomeni da ta naziv obstaja že kar nekaj časa. V zahvalo za podeljevanje je bil seveda nagrajen z steklenico pristne slivovice.
Med dobitniki priznanj pa je bil tudi Pavle, za opravljen pokal, saj je odtekel 8 tekov v tej sezoni.

Seveda so najboljši dobili poleg pokalov tudi bogate praktične nagrade,

podelili pa so tudi priznanje za najboljšega fotografa na tekih.

Skratka lepo, veselo in zanimivo. Zanimivo je bilo še posebej iz enega razloga. Namreč jaz sem prireditev spremljal iz vogala v katerem so bili izobešeni rezultati za celotno sezono. Izobešeni so bili tako, da so bili vidni le najboljši, ostali pa so bili nekako zakriti. Ko sem jaz takole prebiral in vsake toliko vrgel oko na te rezultate, opazim napol zakrit napis kluba "Matick". Malce presenečen odmaknem list ki je prikrival in presenečen zagledam napis Kralj Stanislav. Pogledam malce bolj in ugotovim, da sem v tem pokalu tudi jaz opravil tri teke v tej sezoni. V absolutni kategoriji sem bil tako zapisan na 30. mestu in ko brskam naprej najdem še nekaj "Matickov"; Lavriha Mirko na 55. mestu z dvema tekoma, Puš Sebastjan na 70. mestu z enim tekom, Šuštar Mirko na 161. mestu z dvema tekoma in Doljak Edvard 301. z eno udeležbo.

Pa pogledam še po skupinah;

Skupina B Puš 36.
Skupina C Kralj 12. mesto , Lavriha 20.
Skupina E Šuštar 13. mesto, Doljak 31.

Kar lep izkupiček tehle "Matickov" pa sploh nismo vedeli da smo zraven.

Seveda je vsega lepega enkrat konec, toda tu se je najboljše šele pričelo. "Napadli" smo kar precej veliko torto, v katero je zarezal olimpijec in posebni gost prireditve Miro Cerar.

Seveda pa ni manjkalo tudi primorske kaplice in pa Kraškega pršuta. Vsega je bilo veliko, tako da si je lahko vsak privoščil po željah in potrebah.
Ampak enkrat je treba tudi proti domu. Seveda nebi bili mi, če nebi malce zakomplicirali. Domov smo se namenili po drugi strani hriba, da se spustimo preko Erzelja v vas Goče in se vrnemo nazaj na Manče in v Vipavo.

Pa smo se malce zaklepetali, opazovali naravo in zgrešili odcep v smer ki smo si jo zadali. To je Edi ugotovil, ko smo prispeli v vas Planina. In kaj sedaj? Nič! Gremo naprej, nekam bomo že prišli. In smo prišli v Ajdovščino.

Saj toliko pa spet nismo zgrešili, pa toliko vsega lepega smo na novo spoznali. Bomo pa naslednjič ubrali pot, ki smo si jo tokrat začrtali.