Liga Japetič 2. kolo

Sveta Jana 04.12.2011

Tudi prva nedelja v zadnjem mesecu tega leta, je nekako minila v znamenju teka. Res da je jesen že kar pošteno zakorakala v naše kraje, zima se nekako drži nekje ob strani in le sem pa tja pokaže malce svoje čare, mi tekači pa si svojo pot nekako peljemo kakor smo jo začrtali, oziroma kakor smo si jo zamislili.

Tudi tokrat je bilo malce besed in pogovorov o tem kdo bi šel na tek k sosedovim. Potekalo je namreč 2. kolo lige Japetič, za katero sem si jaz zastavil cilj, da jo odtečem, pridružil pa se mi je še Doljak Edvard. Miro Šuštarjev je tudi nekaj omenjal, da bi se mogoče pridružil, pa je na koncu ostal doma v toplem zavetju doma. Saj tudi nas, ki smo se udeležili teka ni zeblo. Ravno nasprotno, bilo je prav prijetno in lepo.

Parkirala sva na staro mesto in se počasi odpravila proti prijavnemu mestu. Tudi tokrat (kot vedno in povsod) naju je pozdravljalo vse polno tekačev, vendar nama je bolj kot to, pogled uhajal v daljavo. Vreme in čistina ozračja, sta dopuščala prekrasen pogled v daljavo. Pod nami se je dalo videti dolino Jastrebarskega, pa skoraj do Karlovca. Kot bi imel vse kraje čisto na dlani in tukaj sva se spomnila, da imava oba fotoaparat nekje doma v zapečku. Ja vedno ko se najde primerno za fotografijo, pač nimava kaj prijeti v roke, da to shraniva za obujanje spominov.

Vseeno sva se prijavila in se pridružila ostalim na startu. Tokrat je Doljak tehtal med kratko in dolgo progo in zmagala je dolga. Tako se nas je zbralo na dolgi progi 29, na kratki pa 21 tekačev. Tako se je na znak zapodilo 50 tekačev v dve smeri. Pa ni bilo kaj dosti razlike od predhodnih tekem na tej progi. Malce len začetek nekaj metrov, potem pa tekaške "borbe" do vrha. Prvi metri spusta so tudi vedno zanimivi. Teče se namreč skozi vas mimo hiš, kjer ti pride nasproti marsi kaj. Sem namreč tisti revež, ki teče spredaj in moram "spucati" progo tudi za vse odzadaj. Vedno se najde kakšen kuža, petelin, mucek, ali kaka druga žival, tokrat pa sva imela "dirko" nekaj deset metrov z kuro. Ja čisto prava kura se je prestrašila, ko smo pridrveli izza ovinka in je kar nekaj časa tekla z mano, nato pa je vreščaje odvila na dvorišče.

Za kuro je bilo teka konec, mi pa šele na začetku. Poravnali smo se z makadamsko cesto v smeri Japetičev in probali čim hitreje šteti kilometre. Navadno so v tem vznožnem delu ob cesti jagri, tokrat pa so verjetno imeli prosto, saj ni bilo nobenega.

Za mano je bil prvi kilometer in pa tudi mlajši tekač, ki je v prvem kolu tekmoval na krajši progi in jo tudi zmagal. Bil je čisto za mano, zato sem se moral kar pošteno truditi, če sem mu hotel ubežati. Prvo polovico poti mi je to nekako uspevalo, saj sem pritekel kar nekaj prednosti. Ker ni bilo nikogar za mano, pa sem očitno malce zaspal in upočasnil. Kakor koli že, v klanec nekako ni šlo in prednost se je počasi manjšala. Lahko tudi, da je Josip malce pospešil in se mi nekje med sedmim in osmim kilometrom čisto približal. Skoraj dva kilometra sem se nekako vlekel in pri tem malce pridobil prednosti, pa jo zopet izgubil. Pa se nisem dal! V zadnjem delu sem se zopet nekako "sestavil" in počasi pridobival prednost vse do cilja.

Zadovoljen, da me ni ulovil sem zakorakal v cilj. Je bilo treba kar malce počakati, da je v cilj pritekel tudi Josip kot drugi tekač. Jaz sem bil z časom 54:14 kar zadovoljen, prednost pred drugouvrščenim pa je bila več kot minuto.

Ko sem se malce nadihal, sem si privoščil kozarček kuhančka in malce sladkega, medtem pa je v cilj že pritekel tudi Edi, ki je z progo opravil s časom 1:04:51. Na vrhu se nisva kaj dosti obirala. Čeprav sva imela za obleči, je bila burja tako huda, da naju je takoj zapodila v dolino. Ubrala sva jo po krajši poti in ena dve sva bila pri avtu in v toplih oblačilih.

In sva jo ubrala proti domu. Seveda je treba tašen lep dan tudi izkoristiti, zato sva se podala novim raziskavam na proti. Čeprav nisva poznala poti, sva jo mahnila kar na slepo, po poti ki jo je predvidel Edi. Njegova predvidevanja so se izkazala za prava. Cesta ni bila ravno razkošna, je pa na najini poti bilo kaj videti. Sploh ne znam vsega opisati, kar se je dalo videti, fotoaparat pa je ležal nekje doma, ki bi edini to lahko prikazal.

Od vseh gričkov in dolin, pa hišic ter vsega mogočega, je bil najbolj zanimiv osrednji del neke vasi. Tu se nahaja sredi jezerca, ali nekaj podobnega majhen otoček, ki je v celoti (skoraj) pozidan z cerkvico. Cerkvica je neobizantinska grškokatoliška kapela sv. Marije, ki je lepo urejena in vzdrževana.

Sva kar malce postala in si razgledala. Okoli je videti nekako obzidje, pa ne okoli otoka, marveč okoli jezera. Videti je kakor da bi tukaj stal nekoč nekakšen samostan, ali kaj podobnega. Prava paša za oči.

Seveda se je najina pot kmalu združila z tisto, ki smo jo že tolikokrat prevozili, pa jo poznamo že skoraj do vsakega kamna in ni bila več zanimiva. Bo treba po tej poti še enkrat proti domu, le kdaj se bo ujelo tako lep dan za potepane se ne ve. Kdo ve mogoče že po naslednjem obisku sosedov.