1. Adria Advent marathon

Crikvenica 27.11.2011

Po naporni noči, pa še čisto kratka je bila, je rano zazvonila budilka. Z težavo sem se "sestavil" in se podal na pot. Cilj je bil ven iz megle, na sončno obalo Crikvenice, kjer so prvič pripravili tek.

Od doma sem se odpravil z majčkeno zamudo (ni šlo po dogovoru), tako me je v Novem mestu Edi že čakal z vso opremo. Po nekaj prevoženih kilometrih, sva se presedla in krmilo je prevzel on, jaz pa sem poleg dremal in probal nadomestiti zamujeno. Na Dvoru je pobral dva Lavrihova in še v Kočevju Koširja, tako da je nastalo kar malce drena. Pa nič zato! Jaz sem vseeno lepo dremal in kmalu smo bili na cilju.

Namesto sončnega in toplega jutra, nas je na obali čakalo precej hladno in nekoliko vetrovno vreme. Smo se kar malce bolj toplo oblekli, pa še ni bilo neke vročine. Poiskali smo mesto prijave, nato pa toplo zavetje v manšem lokalu, da smo se malce pogreli ob jutranji kavici. Tu smo srečali še kup tekaških kolegov, saj je bila večina tekačev iz Slovenije. Nekako nas je bilo kar dve tretine, tretina pa vseh ostalih.
Vse bolj se je bližal čas, ko se bo treba podati na start tistim, ki so izbrali dolžino 42 km. Od naših potnikov sta bila to Edi in Mirko, medtem ko sva z Koširjem izbrala 21 km in start pol urce kasneje. Vsi so se že nekako nadeli dres, le jaz sem bil še zavit v najtoplejšo bundo, kar sem jih imel s sabo. Pa negdo je prebral navodila za uporabo tepiha in jih tudi upošteval.

In medtem ko eni upoštevajo pravila, jih kršijo tisti, ki bi morali biti pri tem najbolj doslednji. Še posebej bi to prav prišlo tokrat, ko je bilo malce gužve na parkirišču.

Malce pred pričetkom maratona je na plano pokukal sonček. Takrat sem tudi jaz skočil v tekaška oblačila in se podal proti startu, da si ogledam start. Vsi so bili že za startno črto in čakali na znak za začetek. Kmalu je odjeknil strel in skupaj z maskoto so se podali na pot.

Seveda je ta čuden ptič kmalu "odletel" in pristal v množici navijačev.

Mi smo imeli še pol ure časa za ogrevanje, nato pa se je start ponovil in pričeli smo loviti tiste na daljši progi. Nekaj deset metrov ravnine, nato dva ostra zavoja in že je bil pred nami prvi klanec. Ni bil ravno pretirano dolg, je bil pa kar precej strmo postavljen. Na vrhu smo obrnili proti Selcam, se nahitro spustili za nekaj metrov, nato pa počasio navzdol. V tem delu smo že srečevali tiste na daljši progi, ter eni druge spodbujali. Ko je bil za nami že četrti kilometer, smo pred pomolom obrnili in po ist poti nazaj do Crikvenice. Nazaj se je vseskozi malce dvigalo, pa čez "kucelj" na katerem je bila prva strmina in zavoj desno. Tu nas je čakalo zopet malce rahle klančine proti Kotorju. Na desetem kilometru nas je čakal zavoj, ter druga okrepčevalnica. Prečkali smo most in se po drugi strani vrnili do starta, oziroma cilja. Pa ni bilo še konec vsega. Tu je bila le okrepčevalnica in še kake 4.5 km teka v tretjo smer ter nazaj. Tudi tu je bilo precej klančine in malce spusta, pa seveda obratno za nazaj in v cilj, medtem ko so tisti na daljši progi naredili še en celotni krog.

Jaz sem kot običajno pričel prehitro, pa potem nekako ujel tempo, ki sem ga uspel obdržati le nekje do polovice. Za drugo polovico pa mi je zmanjkovalo moči, saj je bila proga kar precej težka . Zasledil sem, da so ure namerile na 42 km progi kar za 687 m višinske razlike. Če to višino prepolovim, smo na krajši progi imeli 340 m. In temu pravijo sosedje ravninski tek. Lahko si mislim zakaj sem bil kar precej zmatran v cilju. Kljub utrujenosti pa sem dosegel dober rezultat. V cilj sem pritekel kot 21., med moškimi sem bil 20., v svoji skupini pa na drugem mestu, s časom 1:26:32. Sicer sem računal na malce manši čas, vendar me je ta "ravninska" proga precej "ožela" in ni šlo hitreje.
Sledil je klepet v cilju in čakanje na rezultate.
Tudi kozarček Cvička se je lepo prilegel, medtem ko so eni prisegali na "hmeljev napitek".

Sledil je krajši sprehod po obali, vračilo čipa in pridobitev certifikata. Na papirju je pisalo kdo si, od kje, za kateri klub tekmuješ, pa dosežena mesta v skupini in absolutno. Pri meni je vse štimalo, medtem ko je pri večini tekačev bilo vse pobrkano. Košir je bil pisan kot nemec, nekateri niso imeli pravih priimkov, imen, pa klubi. Skratka ena velika zmešnjava okoli teh listin.

Medtem pa je šlo proti koncu tudi tistim na daljši progi. Pa sva se pomaknila z Koširjem kak kilometer nazaj, počakala naše tekače in jih pospremila v cilj. Najprej je pritekel Doljak in jaz sem se odpravil z njim, medtem ko je Tone čakal na Mirkota. Kmalu je bil Edo v cilju.

Ker je bil Mirko še precej zadaj, sem se vrnil še enkrat in pospremil še njega do cilja.

V cilj sta pritekla precej izmučena, vendar sta oba dosegla dobre rezultate in solidne uvrstitve. Medtem ko sta onadva še počivala, pa so pričeli z podeljevanjem za krajšo progo. Absolutno prvi trije so dobili pokale, pa denarne nagrade na katere so sprva kar pozabili. Smo jih morali mi spomniti, da so v razpisu omenjeni tudi everčki. Sledila je podelitev še po skupinah, med katerimi sem bil tudi jaz.

Tu je bilo pa tudi zanimivo. Poklican si bil na oder, namesto medalj pa si dobil vrečko reklamnega materjala, to je bilo pa tudi vse. Ne vem zakaj so sploh razvrščali po skupinah, če pa ni bilo medalj za najboljše. Saj ne drugače, vendar je vse skupaj izgledalo malce čudno.
V tek času so se tudi Mirko in Edo že "sestavila" in skupaj smo se odpravili posrkati juhico, ki so jo pripravili za vse tekače. Izgledalo je vse skupaj bolj klaverno, vendar je bilo okusno in je prav pasalo. Po juhici, pa se nismo več zadrževali, ampak smo jo lepo mahnili proti domu.
V Kočevju smo odložili Koširja, mi pa namesto da bi šli domov, smo jo ubrali v prvo oštarijo, saj je juhica že popustila. Privoščili smo si še nekaj za pod zob, da se nismo razsušili, pa je poskrbel Joaquin Lopez. Hvala lepa za pijačo, naslednjič ko se srečamo vrnemo.