petek, 9. december 2011

20. Štanjelski tek

Živjo!
Po daljšem tekaškem premoru se spet oglaša Barbara. :) Tudi tokrat sem bila na športnem dogodku le za fotografske in zapisnikarske zadeve. Pa tudi to mora biti.

Prvo vprašanje, ko sem se usedla v avto, je bilo, če imam kartico v fotoaparatu. Zaradi "neljubega" dogodka v Vojniću sem zdaj vedno deležna tega vprašanja. :) Dokazala sem, da imam in tu je dokazna fotka.

V avtu smo bili trije Maticki, po poti smo pobrali še enega Marathonca. Večina ostalih Dolenjcev je šla v Štanjel z avtobusom, mi pa smo zaradi popoldanskih obveznosti na pot odšli kar z avtom. Po dolgem času je bila napovedana sončna sobota na Dolenjskem, mene pa so zvabili na deževno Primorsko. Mi sprva kar ni bilo najbolj prav. Ko sem gledala skozi okno v grdo sivino, oblake in dežne kapljice, sem si predstavljala, kako bi bilo lepše, če bi pokrajino pokril sneg. No, dokler se rosa na oknih ni posušila, smo imeli pogled na snežaka in snežinke. :)

Po vožnji po avtocesti in ovinkih od Vipave do Štanjela smo na desni zagledali sloviti Štanjel, ki je pod okriljem UNESCa, saj je zaščitena kulturna dediščina. Žal niso tekli med hišicami, čeprav sem upala, da se bom tam izživljala nad fotoaparatom. Pa se nisem. Ker smo šli v "gozd". Hmm ... tekači so se prijavili in naklepetali, pa preoblekli in pripravili na ogrevanje. Seveda je Stane poskrbel, da so se drugi ogreli s plesanjem, kako pa drugače.

Sledila je priprava na start, tako za tekače kot tudi zame. Vsak na svojo pozicijo in vsak svoje za pripravo na start. Še nekaj besed, nekaj kapelj dežja ter pok pištole. Pa so se pognali mimo mene v (zame) neznano pot.


Mene je v tem času čakala posebna zadolžitev. V cilj sem morala odnesti harmoniko, pokal in šampanjca. Maticki smo imeli namreč pripravljeno presenečenje za Edvarda Doljaka, ki je v Štanjelu odtekel svoj 100. tekmovalni tek v letu 2011. Uau!

Svoje delo sem opravila, potem sem nabrala polno vrečko storžev za šolsko dekoracijo in storže zamenjala za fotoaparat. Kar hitro so bili v cilju že prvi tekači. Vreme je bilo kislo ... čisto kislo ... ko je prvi Matick pritekel v cilj, je namreč deževalo. Kar precej. Jaz pa s fotoaparatom in brez dežnika. Fino, res.

No, zaradi dežja je odpadlo tudi presenečenje, saj smo želeli Edvarda pričakati s harmoniko, "špalirjem" in ga politi s šampanjcem. No, smo mu pač samo zaploskali, pa malo harmonike je bilo slišat izpod strehe pri avtu.

Potem sem počakala še članico Maticka in se odpravila k avtu. Fuj, dež.

Tekači so se preoblekli in namalicali nato pa se je začelo dolgotrajno čakanje na rezultate. Ko bi vsaj sonce sijalo, da bi bilo prijetno. Tako pa je deževalo, se občasno ulilo, rezultatov pa od nikjer. Razglasitev je bila za ogromno različnih stvari ... Kraški pokal, Policijski pokal, Štanjelski tek, pa še Slovenski pokal. Slednja je odpadla, ker so se ljudje naveličali čakanje. 3 ure podeljevanja medalj in pokalov je pa res pretirano. Sploh  takem vremenu.

Vmes med čakanjem je napovedovalki nekdo prišepnil in že je klicala Dolenjca, ki ima v avtu harmoniko. Tako je Matick vsaj za glasbo poskrbel.

Dočakali smo tudi podelitev pokala in nagrade Edvardu Doljaku za 100. tek. Sledilo je še fotkanje združenih tekačev Marathona in Matickov.

Še malo glasbe in plesanja, potem je bil pa res čas, da gremo domov. Še dobro, ker me je že kar zeblo v noge. :) Za naslednje prireditve bom najprej preučila vremensko napoved in se izognila deževnim prireditvam. Mi niso všeč. :D

1 komentar:

Matick pravi ...

Ja tudi teči ni prijetno v takšnem vremenu. V prvi poplovici smo imeli klanec, v drugi pa dež. Sicer pa lepa proga, ne preveč zahtevna, ne pretirano dolga, malce makadama, nekaj asfalta,.... Skratka lepo, če odmislimo tisto kislo vreme. Na koncu (vsaj mislim tako) so podelili tudi tiste pokalčke za Slovenski pokal, tistim pač ki so ostali tam do zadnjega. Še sreča, da mi nismo bili med njimi, sicer bi se še načakali. :)