Riječka zimska liga 5.kolo (moje 4.)

Kostrena 15. 01. 2011

Po dolgem času smo se zopet zbrali v okolici Rijeke, da odtečemo 5. kolo za to sezono. Pa je res minilo že kar nekaj časa, sploh če odštejemo 4. kolo, ki je zaradi snežnih padavin odpadlo in sva ga odtekla samo jaz in Doljak. No tokrat ni bilo bojazni, da bi jo nam zagodel sneg.

Pa smo se odpravili. Zgodnja ura in malce večje število tekačev kluba Matick, je zaznamovalo ta dan. In ker je bilo malo prostora v avtu, smo si omislili prevoz z kombijem. Marko je bil šofer in edini netekač, zato je bil zadolžen še za fotoaparat. Pa smo čisto pozabili, da on ne bo na nobeni sliki in zato tudi ni, ostali pa smo se nekako ujeli. In koliko tekačev je tokrat štela ekipa? Odgovor je 6. Stalni trojici v sestavi Stane, Edi in Matej, se je tokrat pridružila še trojica in sicer Mojca, Barbara in Hermina.

Vsa imena so se že nekajkrat pojavila na teh straneh, saj so se že večkrat udeležili tekov razen Hermina. Hermina pa je novo pridružena tekačica kluba Matick in je bil zanjo to prvi tek. Kratka ravninska proga v Kostreni je ravno pravšnja za začetek in pa seveda, nekje je treba začeti.

Organizatorja smo kar malce presenetili z številom udeležencev iz Slovenije, saj jih je bilo še nekaj iz drugih koncev naše lepe deželice. Je rekel, da naslednjič verjetno pridemo z avtobusom in da bo to postala kar Slovenska liga. Po prijavi smo se malce ogrevali vsak po svoje, dokler ni bil čas za začetek.

Lepo vreme je privabilo številne tekače in tako se je številka udeleženih tekačev povzpela kar na 75. Odraslih je bilo 64, od tega 17 tekačic in pa 11 otrok. Klub megli, ki je onemogočala sončku trositi svoje žarke, (sonček se je prikazal le na obroke, čisto malo) so bile temperature že pomladne in kar nekaj tekačev se je odelo v kratke rokave. Zbrali smo se kakor po navadi na parkirišču pri sidru in se spopadli z dobrih 6 km dolgo progo.

Z Doljakom sva pričela malce bolj v ospredju, medtem ko ostali naši člani, pa zadaj.Hermino so postavili v sredino, da nebi ušla svojemu prvemu teku.

Čeprav sem imel občutek, da tečemo precej hitro, ure niso pokazale kakega večjega izboljšanja rezultata. Mislim celo, da sem na obratu imel enak čas kot prejšnjič, le da sem tekel malce lažje in zaostanki do prvih niso bili tako veliki. Je pa bilo lažje nazaj po obračanju. V prejšnjem kolu nas je namreč nazaj tiščala burja, tokrat pa je ni bilo in takoj je bilo lažje.

Po dobrih 24 min sem prestopil ciljno črto, kot osmi tekač in nekaj minut za mano še Doljak. Malce sva se odahnila, nato pa sva jo ubrala nazaj pospremiti še ostale naše tekače in tekačice. Kmalu sva srečala Mateja in za njim še Barbaro, vendar sta bila tako blizu cilja, da se ju ni splačalo spremljati, zato sva tekla kar naprej pospremiti Mojco in Hermino. Mojca je bila za spoznanje hitrejša in je z njo tekel v cilj Edi,

medtem ko sem Hermino pospremil jaz.

Tako smo bili v cilju vsi. Od naših ni nobeden dosegel kakšen poseben rezultat, medtem ko ostali udeleženci iz Slovenije pa. Tako smo imeli zmagovalca v moški konkurenci, zmagovalko v ženski konkurenci in tudi zmagovalko v absolutni konkurenci otrok. Teja kot zmagovalka otrok, je tudi postavila rekord proge na 3.3 km s časom 14,18 min.

Hermina je uspešno pretekla svoj prvi tek in kljub bojazni, da ji ne bo uspelo, je na koncu bila vesela in zadovoljna. Z malce utrujenosti je 6.5 km, kolikor približno meri proga, pretekla v slabih 40 min, kar pa ni ravno slab rezultat. Hermina braaaaaaavo, samo tako naprej.

V cilju so nam postregli z pijačo, sadjem (tega je bilo samo za najhitrejše, potem ga je pa zmanjkalo)in čokolado, katere pa je bilo na pretek. Ker je bil to obenem tudi memorjalni tek, so podeljevali tudi pokale najhitrejšim in najhitrejšim v memorjalni kategoriji 60 +.

Mi nismo bili med dobitniki, smo pa bili med dobitniki malice in sicer pri gospodu Škrlj Franetu, ki smo ga grede domov obiskali na njegovem domu. Domov smo jo namreč ubrali po drugi strani in pogledali, kako okreva naš tekaški kolega po operaciji noge. Presenetili smo ga ravno za čas kosila in ker se je trudil, da bi nam čim bolje ustregel in postregel, je on ostal brez kosila, oziroma se mu je za nekaj časa zamaknilo. Ja hvala Frane v imenu vseh, čeprav se nebi bilo treba toliko truditi.Ko si pozdraviš nogo, bo treba obvezno vrniti obisk, da se vsaj malce oddolžimo in pa čimprejšnje okrevanje ti želimo.