Straški teki 2011

Straža pri Novem mestu je bila lokacija današnje športne prireditve. Nekoliko oblačno, hladnejše nedeljsko jutro se je že pred startom spremenilo v sončno in toplo nedeljo. Tekačev je bilo veliko, od tistih najmanjših, ki spadajo v kategorijo vrtec, do tistih najstarejših, ki spadajo ... ne, ne bom napisala, ker če lahko pri 70+ še tako hitro tečejo, potem še nikamor ne spadajo. Razen med legende. :)

V Straži se je zbralo tudi kar solidno število članov kluba Matick. Najprej naštejem tiste, ki smo "krvno obvezani" obleči klubske barve: Stane, Matej, Mojca, Hermina in Barbara. Poleg nas petih sta oranžne barve oblekla še Matej Mikolič in Marko Bučar, za Matickov klub pa sta tekla tudi Sebastjan Puš in Miro Šuštar. Skupaj torej 9 tekačev. :)

Vsak od nas je progo videl drugače, zapis bo tokrat moj. Nekateri so progo doživljali na hitro in so se pognali v cilj, nekateri smo si za ogled vzeli več časa in tekli počasi rekreativno. :) Vsi pa smo začeli na startu in tekli mimo novega parkirišča, mimo Novolesovih hlodov ter kmalu zavili na travnik, naredili krog do Krke in se vrnili na cilj. Ne, tam se zgodba še ni končala. Potreben je bil še en krog. In da ne bi bilo prehitro konec, se drugi krog raztegne v dooooooolgo pot čez travnike. Sicer ne vem, kako ta dolg travnik dojemajo najhitrejši, ampak mi, ki smo malce bolj zadaj, trpimo. Opazujemo kolono tekačev, ki pred nami tečejo v neskončnost, srečujemo tekače, ki imajo do cilja samo še 2 km (frajerji, nam jih ostane pa še 5) in po soncu tečemo tja nekam v daljavo. Nič kaj motivacijski pogled.

No, vsakdo enkrat pride v tisti neskončno oddaljeni ovinek, vzame lonček vode in obrne v drugo smer. Potem si ti tisti, ki imaš do konca še precej manj kot tisti, ki jih še srečuješ. :) Boljši občutek. :) Končno se potem ti travniki končajo in pridejo hiše in potem pride senca in zadnji kilometer in pol. Tam že slišiš glasove iz cilja, tam že težje dihaš, noge niso več tako poskočne, kakšen aplavz in spodbuda pa te še malo potisnejo naprej. Potem prideš na asfalt, zaviješ mimo avtobusne postaje in se zapodiš v cilj z mislijo: Končno je konec. :)

Seveda pozabiš ustaviti uro, tako da takoj niti ne veš, ali je lanski čas izboljšan ali ne, ampak za nas tapočasne rekreativce to sploh ni važno. Mi imamo v glavi samo misel: Hura, konec je. Pa je še novih 10 km uspešno za menoj. :)

Ker pa v našem klubu nismo sami rekreativci, bom v tokratni objavi postregla tudi s statističnimi podatki. Posredovala vam bom ime tekača/tekačice, letošnji čas, lanski čas ter absolutno in kategorično uvrstitev. Pa začnimo.


Matej Mikolič: 37:51; lani ni; abs. 13, kat. 5
Stane Kralj: 39:15; lani 41:23; abs. 17, kat. 3
Marko Bučar: 40:50; lani 41:50; abs. 24, kat. 7
Sebastjan Puš: 42:08; lani 39:08; abs. 43, kat. 9
Miro Šuštar: 51:08; lani ni; abs. 149, kat. 13
Barbara Vidic: 56:26; lani 57:46; abs. 181, kat. 10
Mojca Vidic: 59:31; lani 1:01:01; abs. 189, kat. 8
Matej Vidic: 1:00:25; lani ni; abs. 193, kat. 23
Hermina Novak: 1:07:56; lani ni; abs. 206, kat. 15

Povzetek dosežkov: 1 medalja, 4 izboljšani časi, 2 aplavza za prvo letošnjo udeležbo. :)

Na koncu je bila razglasitev rezultatov in v Straži imajo tako lepo navado, da stopničkarji dobijo jagode. Letos jih je dobil Stane in jih prijazno delil tudi z nami. :)

Če bodo slučajno organizatorji kdaj naleteli na tole, moram najprej pohvaliti že omenjene jagode, pa dobro označeno progo, potem moram pa še en predlog podat. A ne bi namesto obare raje skuhali makarone? Ali pa golaž? Vem za minimalno 5 ljudi, ki bi za našo mizo raje pojedli omenjeno hrano kot dobljeno. :) Pa datumi bi bili lahko napisani na medaljah. Jaz s tem nimam težav, tisti, ki jih imajo doma pa že cel kup, bi pa lahko imeli označeno, kdaj so jo dobili. Vsaj z letnico. Sicer pa ... naj se znajdejo sami. Kaj jim je pa treba tako hitro tečt, da dobijo medalje in imajo potem težave z njimi. :D

Gledano v celoti je bil tek super, vreme super, družba super, naslednje leto pridemo spet. Na jagode. :)

40.tek prijateljstva

Hotedrščica 21.05.2011

Lepo sobotno dopoldne se je spremenilo v močno grmenje, bliskanje in dež. Med ogromnimi količinami dežja, ki so se zlivale v nevihtah, je bilo tudi malce "trdega dežja". Hvala bogu ni bilo veliko, le sem pa tja je padlo nekaj zrn drobcene toče. In sredi takšne nevihte, je bilo potrebno odriniti na pot.
Pot me je vodila proti Primorski in ko je bilo Novo mesto za mano, ni bilo več sledi od dežja. Malce pa je le bilo upanja, da bo tek prijateljstva v lepem vremenu.
Ubral sem jo kar po naši stari "avtocesti" in spotoma pobral še Mirota Šuštarja. Takole če jih je več v avtu, je takoj krajša in bolj prijetna pot. Naprej pa seveda na avtocesto in kmalu je bila tudi Ljubljana za nama. Prestolnica za nama, pred nama pa sivi gosti oblaki. Pa sva ugibala kako močne so tam padavine, kmalu pa tudi videla. Lilo je kot bi škaf obrnil, tako da so brisalci komaj za sproti odgrenili vodo. Toda to naju ni ustavilo, pa tudi kmalu sva bila skozi nevihto, naprej pa so naju spremljale le manjše padavine.
V Hotedrščico sva prispela istočasno kakor Doljak, kateri je pridrvel iz druge strani. Pa ne da bi zgrešil, le dopoldan je opravil tek na Blegoš (vsaj mislim da je bil Blegoš), nato pa je samo nadaljeval naprej.
Pobrali smo dežnike in se napotili na prijavno mesto. Smeha je bila polna mera in prekipevali smo z dobro voljo in energijo. Pa tudi časa je bilo še debeeeeeeeelo uro do začetka, zato smo jo mahnili v bližnjo oštarijo, da vidimo če je kaj zanimivega, kjer se je družba takoj povečala.
Iz oštarije pa nazaj do avta in v tekaško opremo. Nebo je prenehalo jokati in že se je prikazalo sonce. Je bilo precej toplo in potrebe po ogrevanju so se takoj zmanjšale. Takoj se je prihranil kakšen korak, za premagovanje 13 km dolge proge.
Kmali nas je bilo kakih 150 tekačev in tekačic pripravljenih, da se spopademo z 40. tekom prijateljstva. Še strel in fantje smo jo mahnili na dolgo pot, nekaj minut za nami pa še dekleta na krajšo pot. Progo sem poznal in vedel sem da je potrebno hraniti moči za tisti srednji del, kjer je precej strmo. In kaj ti pomaga če vse veš, pa te sotekači potegnejo v nasprotno. Tako smo začeli kar precej hitro, nekaj ostrih zavojev in ovinkarjenj skozi vas in že smo bili na makedamski cesti in v drugem kilometru. Pa sem malce upočasnil, da bi le nekaj prišparal za klanec, a kaj ko se je ta kmalu že pričel. Sprva še ni tako hud, pa še malce spusta je zraven, potem se pa prične.
Malce še zmernega klanca, nato postojanka z vodo in glasnimi navijači, potem pa v klanec. Precejšnja strmina in pa tudi dolžina, saj ga noče in noče zmanjkati. Pa se nisem z tem obremenjeval, saj so kilometri pridno ostajali za mano, kakor tudi tekači. Nekaj jih je "švignilo" mimo mene, a tudi jaz sem kakega uspel prehiteti.
Potem pa je zmanjkalo klanca, vsaj tistega strmega in spet je bilo malce spusta. V dolino pa ni šlo kot bi moralo iti in pričeli so me dohitevati. Ne znam teči v dolino in na vsakem spustu nekaj prednosti izgubim. Komaj sem čakal, da je prišel zopet klanec in sem pridobil malce prednosti nazaj. Kmalu pa je bil za nami še zadnji klanec, nato pa samo še precejšnji spust in za konec še kilometer čisto rahlega spusta. V strmem delu spusta, me je prehitel en tekač, dva pa sta se mi precej približala, a sem nekako uspel zadržati prednost do cilja.
Pa je bilo za mano 13 km težke proge.Ure so se ustavile pri 53:41, kar je za dobre 3 min boljše kakor v lanskem letu. Seveda sem bil zadovoljen, kakor tudi vsi ostali ki so prispeli v cilj. Tek je opravil tudi Miro in obenem županu vrnil uslugo "šlep službe" izpred dveh, ko je omagal na tej progi in ga je spremljal v cilj in na doberšnem delu poti. Tokrat je imel težave župan in Miro mu je z veseljem bil v spremstvu. Omeniti pa moram tudi Doljaka, ki je opravil že drugi tek ta dan in to oba z dobrim časom. To pa naredijo dolgoletne izkušnje in pa seveda velikooooooooooooo kilometrov spuščenih pod copate. Bravo Doljakov, čestitke!
V cilju je bilo seveda kot ponavadi pijač in sadja kolikor je kateri hotel, zraven pa je še vsak dobil dobitek iz srečelova. Miro je dobil marelo, katero je takoj zmenjal pri Doljaku za njegovo, ki je bila malce večja. Je tako dolgo "glihal" dokler ni pristal na menjavo. Jaz sem dobil napravo za merjenje gostote hladilne tekočine, da mi ne bo zmrznila po zimi.
Bolj kot dobitkov pa smo bili veseli piva, ki nam ga je počastil Frane, (hvala Frane) medtem ko smo čakali na rezultate. Saj ne da bi posegali po medaljah, ampak nikoli se ne ve do kje se "privlečeš". Jaz sem po pričakovanju pristal na 4. mestu, Miro pa ni dosegel deseterice v svoji skupini.
Še malce makarončkov in golaža, potem pa smo jo počasi mahnili proti domu. V logatcu smo se ustavili še na eno pijačko, da nebi dehidrirali, nato pa pot domov in počitek za naslednji tek.

Majski tek

Ajdovščina 14.05.2011


Sobota pa je minila v znamenju Majskega teka v Ajdovščini. Vremenska napoved ni bila nič kaj obetavna za ta dan in tudi kazalo ni nič kaj na lepo vreme, ko sva se z Doljakom odpravljala iz Novega mesta.
Čeprav sem imel do Mesta gužvo, nama je nekako uspelo pravočasno odriniti na pot.




Sem hotel še nekaj nabaviti za na pot, pa mi ni uspelo. Čas je kar hitro tekel in ob dogovorjeni uri je treba priti do Edija. In sem prišel, se ukrcal v njegov avto in že sva se peljala proti Lj. Malce sem upal, da bo imel prazen rezervoar za gorivo in bo moral najprej na bencinsko, kjer bom lahko skočil v nabavo. Uganil sem! Kmalu je zapiskalo in ustavila sva se na Barju.




"Cuker" mi je padel na 0, pa malce vode za na pot sem rabil, Edi je natočil, vzel še par stvari za na pot in že sva oddrvela naprej. No oddrvela ravno ne, saj je vozil čisto počasi, več kot 100 /h ni šlo nikjer. Pa tudi počasi se daleč pride in prispela sva tudi midva.




Redarji so naju usmerili na parkirišče, kjer sva pustila jeklenega konjička, nato pa naprej peš.




Počasi sva se pomikala proti prijavnemu mestu in si ogledovala kje vodi trasa teka. Pogled je uhajal na vasi Gorenje in Fužine, kjer je najvišja točka.




Opravila sva prijavo in si še ogledala progo na papirju, nato pa jo mahnila na ogrevanje.





Pa ni bilo potrebe po ogrevanju, saj je sonce grelo kar preveč. Nikjer ni bilo nič znamenja o tisti dežni napovedi, pa tudi ni bilo potrebe po dežju. Lani je na tem teku lilo, pa ni bilo nič kaj prijetno za teči, saj je precejšen kos poti po travnikih in gozdnih stezah. Letos pa sonček! Juhuuuuuuuuu!

Sončka nisem ravno ujel, sem pa zato letalo.

Pa pustimo to. Kmalu smo stali za startno črto in čakali na znak za začetek. Med čakanjem se mi je ura premaknila na varčevalni program in ravno ko sem jo hotel ponovno pripraviti za merjenje je bil podan znak za začetek. Še dobro, da je nekaj metrov asfalta in ni bilo potrebno gledati kam stopiš, da sem nastavil svoj časovni stroj.
Počasi navzgor po makedamu in že je bil za nami "ranč" na prvem kilometru. Potem pa čez mostiček in po travniku naprej. Drugi kilometer je bil za nami in spet menjava podlage, tokrat z asfaltom. Kmalu smo prišli v vas (mislim da je Brod) in zavili ostro levo. Tu se prične malce olajšanja. Do 4. km je rahlo v dolino, nakar zaokrožimo delček vasi in po isti poti nazaj. Pa bi bilo prelahko, če bi tekli samo nazaj. Tam kjer smo poprej zavili levo, sedaj brez ovinkov samo naprej. Kmalu se blagi klanec spremeni v pravi vzpon, ki traja cela dva kilometra. Prvi strmejši del mi je pobral kar precej moči, tako da sem drugi del klanca malce bolj počasi, a vztrajno proti vrhu.
Najvišja točka je bila za mano, sedaj pa le še v dolino. Nekaj časa še asfalt, pri izviru Hublja pa levo na stezico, ki pripelje do vasi Grivče. Tu smo zopet na asfaltu, še malce v dolino, (kar precejšenj spust)nato pa dolg zavoj preko enega kuclja in nazaj proti Ajdovščini. Pa tudi v dolino ni lušno teči, še posebej če je precej strmine ne. So me kar malce noge bolele, a sem vseeno malce dodal po ravnini. Še nekaj ovinkov po ulicah in proti cilju.
V cilj sem pritekel 16 z časom 44:05 in kmalu za mano tudi Edi.
Toplo vreme nas je kar pošteno oželo, za kar je organizator dobro poskrbel. Na sami progi je bilo kar nekaj okrepčevalnic in tudi v cilju, kjer je bilo še na kupe sadja, tako svežega kakor suhega. Pa tudi na malico niso pozabili in seveda na sladoled, ki je prav lepo prijal. Prijal pa je tudi špricarček, da je bilo lažje počakati podelitev in žrebanje nagrad.
Pa nisva rojena pod srečno zvezdo. Nisva bila deležna ne medalje, niti žreb ni bil na najini strani. Medaljo sem zamudil za eno mesto, vendar kar za dve minutke, za toliko pa sem tudi popravil svoj lanski rezultat.
Pa sva jo počasi mahnila proti domu. Pa ne z sklonjeno glavo, saj sva opazovala padalce, ki so se dvigali visoko v oblake.



Pa kar precej jih je bilo in lepo jih je bilo opazovati takole na trdnih tleh.Pred nama je bila le še pot proti domu, ki je ob prijetnem klepetu hitro minila. Sobota je bila hitro za nami, je pa zato bila nedelja malce bolj dolgočasna. Napoved dežja za nedeljo se je uresničila, zato so bili vsi teki za ta dan prestavljeni, vključno z Šmarješkim tekom. Pa nič ne de, saj bo kmalu nov vikend in nove poti.

20.gorski tek na Lisco

Lisca 02.05.2011


Lisca (948 mnm) je gora v Posavju, severno od Sevnice. Ima dva vrhova, nižji je Mala Lisca (934 mnm). Na višjem stoji meteorološka radarska postaja, pod njim pa sta dve planinski postojanki: Jurkova koča in Tončkov dom (927 mnm). Na zahodnem pobočju stoji cerkev Sv. Jošt (787 mnm).
Je gora v Posavskem hribovju, hribovju triasnih apnencev in dolomitov, ki je na severu gozdnato in strmo, na jugu pa položnejše. Lisca je v tem hribovju najlažje dostopna, saj so čez prelaze pod njo speljane stare ceste, ena med njimi je celo rimska. Gora je poznana tudi po rastlinju. Z Lisce se ponuja pogled na mnoge slovenske gore; Snežnik, Kamniško-Savinjske Alpe, Julijske Alpe, Gorjanci, Zasavsko hribovje, idr.

V sklopu praznika dela, vsako leto poteka tudi tek na Lisco. Vsa leta do sedaj se je to zgodilo 1.Maja, letos pa so prestavili na 2. Maj. Organizator pravi, da je prvega preveč gužva in je lepše če na sami progi ni toliko obiskovalcev.

Zbrali smo se v Orehovem pred oštarijo, kjer smo izvedli vse okoli prijave.

To je eden od najtežjih tekov v sklopu Dolenjskega pokala, zato je temu primerna tudi manjša udeležba na samem teku. Zavoljo tega so se tudi trije "Maticki" odločili le za pohod, trije pa smo stopili na vrh z tekaškim korakom. Še pred tekom, pa smo nekako probali spraviti na vrh gore avtomobil, da bi bil pri roki za v dolino. Po nekakem srečnem naključju nam je to tudi uspelo.

Potem pa se je pričelo. Pohodniki so že veselo "grizli" v breg, ko smo se tekači v dolini še ogrevali.

Dobre pol urce za njimi, pa smo se tudi tekači zbirali, da opravimo to težko preizkušnjo. 97 se nas je postavilo za startno črto in čakali na znak za začetek.

Startni balon se ni ravno lepo napihnil, a smo mi lepo potegnili takoj, ko je dal starter znak za začetek.


Nič kaj z veseljem nisem zagrizel v klanec, ki se prične takoj od starta. Pa ni tako lahkoten ta klanec. Več kot 10 % naklona je sigurno, pa skoraj nič ne pojenja, le še strmejši je na določenih odcekih. Gledaš naprej po vijugasti cesti in upaš, da bo za naslednjim ovinkom bolj položno, pa te pričakajo le posrečene figure, ki se ti režijo, ko tiščiš v klanec.

Niso pa se nam smejali domačini, ki so bili ob celotni progi in pridno spodbujali tekače, da smo bolj z veseljem tiščali v hrib. V vsaki vasi je bila zbrana pisana druščina, harmonika, okrepčilo, .... Takšni prizori te nekako oživijo in dodajo energije za naprej.

Prvi del poti je kar nekako hitro bil za nami. Sledilo je malce olajšanja. Za kakšen kilometer je sledil spust, kjer smo tudi pričeli prehitevati pohodnike.

Seveda so nas glasno spodbujali in tudi nekaj se nas je ujelo v objektiv.

Nekateri tekači so bili prehitri, pa so jih ujeli le še v hrbet.

Ampak fotografi so hoteli sliko od spredaj. Pa so poslali najhitrejšega, da ga prehiti in naredi fotografijo kot je treba. Poslali so napačnega, saj je bil prehiter in spet ni bilo najbolje. Se bojo že naučili.

Toda tekači se nismo ozirali na fotografe ampak na vrh Lisce, kateri je bil še daleč daleč.

Vsega lepega je enkrat konec pravijo in tudi spusta je bilo. Pa zopet v hrib! Sprva je bil še nekako prijazen, dokler se je teklo po asfaltu, potem pa se je klanec povečal in pa asfalt je zamenjala gozdna pot in blato na določenih odcekih. Pa smo pritekli pod samo goro. Tu se zavije na planinsko stezo, kjer je treba premagati še nekaj kilometrov in pa največ višinske razlike.

Klanec, klanec in še enkrat klanec. Z težavo sem se vlekel naprej z čisto majhnimi koraki, da bi tekel ni mogoče niti v sanjah. Ampak tudi počasi se daleč pride in počasi smo se bližali cilju. V zadnjem delu se spet nekoliko poravna, da je zopet mogoče nadaljevati z tekaškim korakom. Kmalu se je pojavila jasa na kateri je bil postavljen cilj.

Tokrat je bil postavljen pod planinsko kočo, s tem pa so nam prihranili nekaj sto metrov poti in nekaj višinskih metrov. Ampak zavoljo tega nisem prišel v cilj nič kaj manj utrujen, spremembe pa seveda vesel.

Vesel sem bil, da sem se sploh privlekel na vrh in tudi z rezultatom sem bil zadovoljen. 50:49 je za moje sposobnosti kar uredu rezultat in je tudi za dve minutki boljši od prejšnjega. Maticki smo v cilj pritekli skoraj istočasno. Malce pred mano je prispel Bučar Marko,

ki je za progo potreboval 50:10, malce za mano pa z časom 51:30 prispe v cilj še Matej Mikolič.

Kmalu so za nami bili na vrhu tudi pohodniki. Kako tudi nebi, saj s zadnjim delom nismo tekači opravili nič hitreje kakor pohodniki.

Malce smo se razgledali na okoli, če smo že na vrhu in pogled ti seže na vse strani. Krasno vreme je pripomoglo, da je bil krasen pogled na vse strani.

Po ogledu "doline" pa smo se napotili na malico, da smo povrnili porabljene kalorije.

Medtem ko smo "pospravljali" malico, smo pogled obračali na padalce, ki so se spuščali malce pod nami. Jih je bilo kar zanimivo gledati, medtem ko skočiti me nebi pripravili za nič na svetu. Barbara pa je bila vsa na trnih in jo je kar vleklo pod nebo.





Kmalu so bili zbrani uradni rezultati in pričela se je podelitev. Premaknili smo se v šotor, kjer se je podeljevalo pokale in medalje. Največja pokala sta bila za najhitrejša.

Po skupinah pa je prvi prejel pokal, drugi in tretji pa medalje. Pa ni bilo medalj za vse, saj je prišlo do manjše "zbrke". Tisti ki je delil darilne vrečke in spominske medalje, je namreč malce pobrkal in delil namesto spominskih medalj, medalje za uvrstitev. Nekaj so jih sicer dobili nazaj, vseh pa ne. Jaz zaradi tega nisem bil nič prikrajšan, saj sem zasedel šele 5. mesto v skupini, kakor tudi Matej. Bolj uspešen pa je bil Marko, saj je osvojil drugo mesto.



Za "našega" junaka so še imeli medalje, kakor tudi zanimive spominske pokalčke za posebne uvrstitve. Te so prejeli najmlajši, najmlajša,pa najstarejši in najstarejša, najbolj odaljeni,....


Domiselno izdelani tile zajčki.
In še ena prireditev je bila pri koncu. Sedaj pa vsak na svoj konec. Nekateri so se podali v dolino peš, nekateri z avtobusom, nekaj pa nas je imelo avtomobile na vrhu.
Kdaj se spet vrnemo se ne ve, mogoče naslednje leto, če bo zopet organiziran tek. Nekaj se šušlja, da je bil to zadnji, a se pustimo presenetiti. Leto je dolgo, mogoče se organizator odloči da tek bo in potlej bomo zopet "grizli" v klanec.

12. tek na Slivnico

Grahovo 01.05.2011

Tudi na praznik dela nismo bili tekači brez dela. Štirje Dolenčki smo "poleteli" na Slivnico. Ker je Slivnica znana po čarovnicah, smo probali dejansko kar poletet in to na čisto pravih metlah.


Pa niso "užgale", mogoče zato, ker coprnice letijo le ponoči. Kdo ve! Pač, malce smo zganjali norčije, da je bila nato pot lažja in bolj sproščena.
Zbrali smo se v naselju Grahovo, od koder smo se v lepem sončnem vremenu, podali z tekaškim korakom na Slivnico. Slivnica je kopasta gora nad Cerkniškim jezerom, že od nekdaj znana kot zbirališče čarovnic. Je 1114 m visok vrh, ki se nahaja severno od Cerkniškega polja. Z vrha, na katerem se nahaja vpisna skrinjica je razgled zaradi bližnjega gozda in oddajnikov precej omejen, je pa zato malce nižje na pobočju toliko lepše.

Pa nismo prišli zaradi gore, ampak zaradi teka. Po prijavi smo imeli še ogromno časa, saj smo se zopet ušteli glede začetka teka. Ni čudno, da smo zganjali norčije, za katere je bila kriva predvsem metla, ki smo jo dobili ob prijavi na tek.

Pa tudi za koristne namene je bila uporabljena.

Mirko je imel vse preveč energije, katero je trošil na vseh koncih in za vse stvari.

Seveda je bilo potrebno porabljeno energijo tudi nadomestiti. To smo počeli na različne načine. Eni z krompirčkom,

drugi z energijskimi napitki,


pač vsak po svojih potrebah.Dokler se ni približala tista ura. No do takrat je bilo potrebno še malce ogrevanja in kakšen mali klepet.

Potem pa je šlo zares. Postavili smo se na startno črto in počakali na znak.
Kakih 80 tekačev in tekačic se je zapodilo proti vrhu gore. Najprej malce vijuganja skozi naselje, nato pa smo zavili na makedamsko cesto ki vodi do vrha. Cesta se enakomerno dviga od doline pa do vrha, z izjemo kakega kilometra na sredini poti, ki je povsem ravninski.
Pa smo jo ubirali. Prvi kilometer je bil hitro za nami in občutek sem imel, da bi mogoče lahko malce pospešil.

Pa sem! Malce sem podcenil klanec, pa sem kmalu po drugem kilometru spoznal napako in zopet malce "odnehal".


Do tu smo bili še vsi tekači precej na kupu in kmalu za mano so bili tudi ostali Dolenčki.



Kilometri so pridno ostajali za nami. Prav zanimivo je bilo pogledati na označbo kilometrov, saj je bila vsaka po svoje zanimiva. Si kar malce hitreje tekel, da si poprej prebral sporočilo na naslednji.


Pa ne samo na table, tudi proti vrhu je uhajal pogled, do katerega pa je bilo še daleč daleč.

Noge so postajale vse težje in klanec se je zdel vse bolj strm. Pa mi je priskočil na pomoč klubski kolega in tekel z mano in me nekako"vlekel" naprej, čeprav bi on lahko tekel veliko hitreje.Pa ni hotel, je rajši tekel z mano in me spodbujal in vlival voljo za naprej.

Kmalu smo prispeli na ravninski del poti, kjer sem od nekje dobil moč in voljo za naprej. V tem delu me je moral kar vleči nazaj, če ravno me je do tam vlekel. Sva naredila kar lepo prednost pred ostalimi.Kmalu pa se je spet pričel klanec, čeprav smo se že bližali vrhu.

Ko sem prebral sporočilo na 7. km sem šele vedel zakaj sem tako hiter. Kdo nebi bil, če bi bežal pred medvedom. Ampak piše da smo mu ušli, se pravi da lahko bolj počasi. In sem res malce zmanjšal. Pa ne zaradi medveda, ampak zaradi klanca ki je v tem delu malce strmejši kot v dolini. No verjetno Sebastjan ni prebral sporočila, pa je še kar "tiščal" naprej. Probal sem mu slediti, kolikor sem pač imel moči, pa tudi vrh je bil že čisto blizu.


Pa je bila res zmaga in to prav kmalu. Pa ne tista zmaga, da bi prvi pretekel ciljno črto, ampak tista da sem jo sploh pretekel.
Startna številka 20, pod katero sem bil zapisan jaz, je bila v cilju zapisana pod zaporedno št 10. Mesto pred mano je bil zapisan Sebastjan, Mirko je bil kot 32. in Edo kot 46.
Cilj je bil nekoliko pod vrhom, kjer nas je tudi čakalo okrepčilo in ko smo se okrepčali, smo se napotili še do vrha. Pa ker ni z vrha kaj videti, smo se samo vpisali v planinsko knjigo in se napotili nazaj v dolino. Seveda je bilo nazaj potrebno tudi peš. Ubrali smo jo kar po planinski stezi in kaj hitro smo bili v dolini.
Tu nas je čakalo še eno okrepčilo in pa tudi že objavljeni rezultati. Za okrepčilo je bilo nekaj vrst pijače in pa čevapčiči, da so bili želočki lepo opeti.

Posedli smo za mizo in si privoščili tavelko porcijo. Mi je takoj prišla na misel tista pesem od Brendija in Korada, ko pojeta o Čevapčičih. Ampak mi nismo peli, ampak jedli in to kolikor je kateri hotel.


Pri pregledu rezultatov smo ugotovili, da bo potrebno počakati tudi na podelitev medalj, do takrat pa je bilo malce za počakati. Čakanje pa je za nekatere kar dolgočasna stvar.

Še predno pa se je pričela podelitev pokalov in medalj, so podelili kar precej praktičnih nagrad, vendar pri zrebu ni bilo sreče.

Nato pa so napovedali pričetek podelitve, katerega smo z nestrpnostjo pričakovali.


Najprej so podelili tistim najmlajšim, nato so bile na vrsti članice, za njimi pa še člani.Za nas je bila aktualna šele podelitev skupine C, kjer so najprej poklicali tretje uvrščenega Kralja Stanislava.

Seveda je bila medalja tudi za drugega in prvega.

Za tretje mesto v tej skupini je zadoščal čas 46:30, kolikor sem porabil za 9.5 km poti.V tej skupini je nastopal še "naš" Mirko, ki je z časom 51:22 zasedel 11. mesto. Skupino pred nama je lovil Sebo in pristal na 5. mestu z časom 45:54. V skupini D pa je nastopal Edo in z časom 55.04 pristal na 8. mestu.
Najhitrejši so bili tokrat res zelo hitri, saj so podrli rekord proge in si prislužili velike pokale.

Nagrajena sta bila tudi najstarejši in najmlajši udeleženec, s tem pa se je podelitev tudi končala, z njo pa vse okoli teka na Slivnico.

Najmlajša je prejela tudi metlo, da bo naslednje leto lahko "poletela" do vrha, mi pa smo takoj poleteli proti domu. Vrnemo se spet naslednji mesec, ko se bomo zapodili okoli Cerkniškega jezera.