20.gorski tek na Lisco

Lisca 02.05.2011


Lisca (948 mnm) je gora v Posavju, severno od Sevnice. Ima dva vrhova, nižji je Mala Lisca (934 mnm). Na višjem stoji meteorološka radarska postaja, pod njim pa sta dve planinski postojanki: Jurkova koča in Tončkov dom (927 mnm). Na zahodnem pobočju stoji cerkev Sv. Jošt (787 mnm).
Je gora v Posavskem hribovju, hribovju triasnih apnencev in dolomitov, ki je na severu gozdnato in strmo, na jugu pa položnejše. Lisca je v tem hribovju najlažje dostopna, saj so čez prelaze pod njo speljane stare ceste, ena med njimi je celo rimska. Gora je poznana tudi po rastlinju. Z Lisce se ponuja pogled na mnoge slovenske gore; Snežnik, Kamniško-Savinjske Alpe, Julijske Alpe, Gorjanci, Zasavsko hribovje, idr.

V sklopu praznika dela, vsako leto poteka tudi tek na Lisco. Vsa leta do sedaj se je to zgodilo 1.Maja, letos pa so prestavili na 2. Maj. Organizator pravi, da je prvega preveč gužva in je lepše če na sami progi ni toliko obiskovalcev.

Zbrali smo se v Orehovem pred oštarijo, kjer smo izvedli vse okoli prijave.

To je eden od najtežjih tekov v sklopu Dolenjskega pokala, zato je temu primerna tudi manjša udeležba na samem teku. Zavoljo tega so se tudi trije "Maticki" odločili le za pohod, trije pa smo stopili na vrh z tekaškim korakom. Še pred tekom, pa smo nekako probali spraviti na vrh gore avtomobil, da bi bil pri roki za v dolino. Po nekakem srečnem naključju nam je to tudi uspelo.

Potem pa se je pričelo. Pohodniki so že veselo "grizli" v breg, ko smo se tekači v dolini še ogrevali.

Dobre pol urce za njimi, pa smo se tudi tekači zbirali, da opravimo to težko preizkušnjo. 97 se nas je postavilo za startno črto in čakali na znak za začetek.

Startni balon se ni ravno lepo napihnil, a smo mi lepo potegnili takoj, ko je dal starter znak za začetek.


Nič kaj z veseljem nisem zagrizel v klanec, ki se prične takoj od starta. Pa ni tako lahkoten ta klanec. Več kot 10 % naklona je sigurno, pa skoraj nič ne pojenja, le še strmejši je na določenih odcekih. Gledaš naprej po vijugasti cesti in upaš, da bo za naslednjim ovinkom bolj položno, pa te pričakajo le posrečene figure, ki se ti režijo, ko tiščiš v klanec.

Niso pa se nam smejali domačini, ki so bili ob celotni progi in pridno spodbujali tekače, da smo bolj z veseljem tiščali v hrib. V vsaki vasi je bila zbrana pisana druščina, harmonika, okrepčilo, .... Takšni prizori te nekako oživijo in dodajo energije za naprej.

Prvi del poti je kar nekako hitro bil za nami. Sledilo je malce olajšanja. Za kakšen kilometer je sledil spust, kjer smo tudi pričeli prehitevati pohodnike.

Seveda so nas glasno spodbujali in tudi nekaj se nas je ujelo v objektiv.

Nekateri tekači so bili prehitri, pa so jih ujeli le še v hrbet.

Ampak fotografi so hoteli sliko od spredaj. Pa so poslali najhitrejšega, da ga prehiti in naredi fotografijo kot je treba. Poslali so napačnega, saj je bil prehiter in spet ni bilo najbolje. Se bojo že naučili.

Toda tekači se nismo ozirali na fotografe ampak na vrh Lisce, kateri je bil še daleč daleč.

Vsega lepega je enkrat konec pravijo in tudi spusta je bilo. Pa zopet v hrib! Sprva je bil še nekako prijazen, dokler se je teklo po asfaltu, potem pa se je klanec povečal in pa asfalt je zamenjala gozdna pot in blato na določenih odcekih. Pa smo pritekli pod samo goro. Tu se zavije na planinsko stezo, kjer je treba premagati še nekaj kilometrov in pa največ višinske razlike.

Klanec, klanec in še enkrat klanec. Z težavo sem se vlekel naprej z čisto majhnimi koraki, da bi tekel ni mogoče niti v sanjah. Ampak tudi počasi se daleč pride in počasi smo se bližali cilju. V zadnjem delu se spet nekoliko poravna, da je zopet mogoče nadaljevati z tekaškim korakom. Kmalu se je pojavila jasa na kateri je bil postavljen cilj.

Tokrat je bil postavljen pod planinsko kočo, s tem pa so nam prihranili nekaj sto metrov poti in nekaj višinskih metrov. Ampak zavoljo tega nisem prišel v cilj nič kaj manj utrujen, spremembe pa seveda vesel.

Vesel sem bil, da sem se sploh privlekel na vrh in tudi z rezultatom sem bil zadovoljen. 50:49 je za moje sposobnosti kar uredu rezultat in je tudi za dve minutki boljši od prejšnjega. Maticki smo v cilj pritekli skoraj istočasno. Malce pred mano je prispel Bučar Marko,

ki je za progo potreboval 50:10, malce za mano pa z časom 51:30 prispe v cilj še Matej Mikolič.

Kmalu so za nami bili na vrhu tudi pohodniki. Kako tudi nebi, saj s zadnjim delom nismo tekači opravili nič hitreje kakor pohodniki.

Malce smo se razgledali na okoli, če smo že na vrhu in pogled ti seže na vse strani. Krasno vreme je pripomoglo, da je bil krasen pogled na vse strani.

Po ogledu "doline" pa smo se napotili na malico, da smo povrnili porabljene kalorije.

Medtem ko smo "pospravljali" malico, smo pogled obračali na padalce, ki so se spuščali malce pod nami. Jih je bilo kar zanimivo gledati, medtem ko skočiti me nebi pripravili za nič na svetu. Barbara pa je bila vsa na trnih in jo je kar vleklo pod nebo.





Kmalu so bili zbrani uradni rezultati in pričela se je podelitev. Premaknili smo se v šotor, kjer se je podeljevalo pokale in medalje. Največja pokala sta bila za najhitrejša.

Po skupinah pa je prvi prejel pokal, drugi in tretji pa medalje. Pa ni bilo medalj za vse, saj je prišlo do manjše "zbrke". Tisti ki je delil darilne vrečke in spominske medalje, je namreč malce pobrkal in delil namesto spominskih medalj, medalje za uvrstitev. Nekaj so jih sicer dobili nazaj, vseh pa ne. Jaz zaradi tega nisem bil nič prikrajšan, saj sem zasedel šele 5. mesto v skupini, kakor tudi Matej. Bolj uspešen pa je bil Marko, saj je osvojil drugo mesto.



Za "našega" junaka so še imeli medalje, kakor tudi zanimive spominske pokalčke za posebne uvrstitve. Te so prejeli najmlajši, najmlajša,pa najstarejši in najstarejša, najbolj odaljeni,....


Domiselno izdelani tile zajčki.
In še ena prireditev je bila pri koncu. Sedaj pa vsak na svoj konec. Nekateri so se podali v dolino peš, nekateri z avtobusom, nekaj pa nas je imelo avtomobile na vrhu.
Kdaj se spet vrnemo se ne ve, mogoče naslednje leto, če bo zopet organiziran tek. Nekaj se šušlja, da je bil to zadnji, a se pustimo presenetiti. Leto je dolgo, mogoče se organizator odloči da tek bo in potlej bomo zopet "grizli" v klanec.