12. tek na Slivnico

Grahovo 01.05.2011

Tudi na praznik dela nismo bili tekači brez dela. Štirje Dolenčki smo "poleteli" na Slivnico. Ker je Slivnica znana po čarovnicah, smo probali dejansko kar poletet in to na čisto pravih metlah.


Pa niso "užgale", mogoče zato, ker coprnice letijo le ponoči. Kdo ve! Pač, malce smo zganjali norčije, da je bila nato pot lažja in bolj sproščena.
Zbrali smo se v naselju Grahovo, od koder smo se v lepem sončnem vremenu, podali z tekaškim korakom na Slivnico. Slivnica je kopasta gora nad Cerkniškim jezerom, že od nekdaj znana kot zbirališče čarovnic. Je 1114 m visok vrh, ki se nahaja severno od Cerkniškega polja. Z vrha, na katerem se nahaja vpisna skrinjica je razgled zaradi bližnjega gozda in oddajnikov precej omejen, je pa zato malce nižje na pobočju toliko lepše.

Pa nismo prišli zaradi gore, ampak zaradi teka. Po prijavi smo imeli še ogromno časa, saj smo se zopet ušteli glede začetka teka. Ni čudno, da smo zganjali norčije, za katere je bila kriva predvsem metla, ki smo jo dobili ob prijavi na tek.

Pa tudi za koristne namene je bila uporabljena.

Mirko je imel vse preveč energije, katero je trošil na vseh koncih in za vse stvari.

Seveda je bilo potrebno porabljeno energijo tudi nadomestiti. To smo počeli na različne načine. Eni z krompirčkom,

drugi z energijskimi napitki,


pač vsak po svojih potrebah.Dokler se ni približala tista ura. No do takrat je bilo potrebno še malce ogrevanja in kakšen mali klepet.

Potem pa je šlo zares. Postavili smo se na startno črto in počakali na znak.
Kakih 80 tekačev in tekačic se je zapodilo proti vrhu gore. Najprej malce vijuganja skozi naselje, nato pa smo zavili na makedamsko cesto ki vodi do vrha. Cesta se enakomerno dviga od doline pa do vrha, z izjemo kakega kilometra na sredini poti, ki je povsem ravninski.
Pa smo jo ubirali. Prvi kilometer je bil hitro za nami in občutek sem imel, da bi mogoče lahko malce pospešil.

Pa sem! Malce sem podcenil klanec, pa sem kmalu po drugem kilometru spoznal napako in zopet malce "odnehal".


Do tu smo bili še vsi tekači precej na kupu in kmalu za mano so bili tudi ostali Dolenčki.



Kilometri so pridno ostajali za nami. Prav zanimivo je bilo pogledati na označbo kilometrov, saj je bila vsaka po svoje zanimiva. Si kar malce hitreje tekel, da si poprej prebral sporočilo na naslednji.


Pa ne samo na table, tudi proti vrhu je uhajal pogled, do katerega pa je bilo še daleč daleč.

Noge so postajale vse težje in klanec se je zdel vse bolj strm. Pa mi je priskočil na pomoč klubski kolega in tekel z mano in me nekako"vlekel" naprej, čeprav bi on lahko tekel veliko hitreje.Pa ni hotel, je rajši tekel z mano in me spodbujal in vlival voljo za naprej.

Kmalu smo prispeli na ravninski del poti, kjer sem od nekje dobil moč in voljo za naprej. V tem delu me je moral kar vleči nazaj, če ravno me je do tam vlekel. Sva naredila kar lepo prednost pred ostalimi.Kmalu pa se je spet pričel klanec, čeprav smo se že bližali vrhu.

Ko sem prebral sporočilo na 7. km sem šele vedel zakaj sem tako hiter. Kdo nebi bil, če bi bežal pred medvedom. Ampak piše da smo mu ušli, se pravi da lahko bolj počasi. In sem res malce zmanjšal. Pa ne zaradi medveda, ampak zaradi klanca ki je v tem delu malce strmejši kot v dolini. No verjetno Sebastjan ni prebral sporočila, pa je še kar "tiščal" naprej. Probal sem mu slediti, kolikor sem pač imel moči, pa tudi vrh je bil že čisto blizu.


Pa je bila res zmaga in to prav kmalu. Pa ne tista zmaga, da bi prvi pretekel ciljno črto, ampak tista da sem jo sploh pretekel.
Startna številka 20, pod katero sem bil zapisan jaz, je bila v cilju zapisana pod zaporedno št 10. Mesto pred mano je bil zapisan Sebastjan, Mirko je bil kot 32. in Edo kot 46.
Cilj je bil nekoliko pod vrhom, kjer nas je tudi čakalo okrepčilo in ko smo se okrepčali, smo se napotili še do vrha. Pa ker ni z vrha kaj videti, smo se samo vpisali v planinsko knjigo in se napotili nazaj v dolino. Seveda je bilo nazaj potrebno tudi peš. Ubrali smo jo kar po planinski stezi in kaj hitro smo bili v dolini.
Tu nas je čakalo še eno okrepčilo in pa tudi že objavljeni rezultati. Za okrepčilo je bilo nekaj vrst pijače in pa čevapčiči, da so bili želočki lepo opeti.

Posedli smo za mizo in si privoščili tavelko porcijo. Mi je takoj prišla na misel tista pesem od Brendija in Korada, ko pojeta o Čevapčičih. Ampak mi nismo peli, ampak jedli in to kolikor je kateri hotel.


Pri pregledu rezultatov smo ugotovili, da bo potrebno počakati tudi na podelitev medalj, do takrat pa je bilo malce za počakati. Čakanje pa je za nekatere kar dolgočasna stvar.

Še predno pa se je pričela podelitev pokalov in medalj, so podelili kar precej praktičnih nagrad, vendar pri zrebu ni bilo sreče.

Nato pa so napovedali pričetek podelitve, katerega smo z nestrpnostjo pričakovali.


Najprej so podelili tistim najmlajšim, nato so bile na vrsti članice, za njimi pa še člani.Za nas je bila aktualna šele podelitev skupine C, kjer so najprej poklicali tretje uvrščenega Kralja Stanislava.

Seveda je bila medalja tudi za drugega in prvega.

Za tretje mesto v tej skupini je zadoščal čas 46:30, kolikor sem porabil za 9.5 km poti.V tej skupini je nastopal še "naš" Mirko, ki je z časom 51:22 zasedel 11. mesto. Skupino pred nama je lovil Sebo in pristal na 5. mestu z časom 45:54. V skupini D pa je nastopal Edo in z časom 55.04 pristal na 8. mestu.
Najhitrejši so bili tokrat res zelo hitri, saj so podrli rekord proge in si prislužili velike pokale.

Nagrajena sta bila tudi najstarejši in najmlajši udeleženec, s tem pa se je podelitev tudi končala, z njo pa vse okoli teka na Slivnico.

Najmlajša je prejela tudi metlo, da bo naslednje leto lahko "poletela" do vrha, mi pa smo takoj poleteli proti domu. Vrnemo se spet naslednji mesec, ko se bomo zapodili okoli Cerkniškega jezera.