Straški teki 2011

Straža pri Novem mestu je bila lokacija današnje športne prireditve. Nekoliko oblačno, hladnejše nedeljsko jutro se je že pred startom spremenilo v sončno in toplo nedeljo. Tekačev je bilo veliko, od tistih najmanjših, ki spadajo v kategorijo vrtec, do tistih najstarejših, ki spadajo ... ne, ne bom napisala, ker če lahko pri 70+ še tako hitro tečejo, potem še nikamor ne spadajo. Razen med legende. :)

V Straži se je zbralo tudi kar solidno število članov kluba Matick. Najprej naštejem tiste, ki smo "krvno obvezani" obleči klubske barve: Stane, Matej, Mojca, Hermina in Barbara. Poleg nas petih sta oranžne barve oblekla še Matej Mikolič in Marko Bučar, za Matickov klub pa sta tekla tudi Sebastjan Puš in Miro Šuštar. Skupaj torej 9 tekačev. :)

Vsak od nas je progo videl drugače, zapis bo tokrat moj. Nekateri so progo doživljali na hitro in so se pognali v cilj, nekateri smo si za ogled vzeli več časa in tekli počasi rekreativno. :) Vsi pa smo začeli na startu in tekli mimo novega parkirišča, mimo Novolesovih hlodov ter kmalu zavili na travnik, naredili krog do Krke in se vrnili na cilj. Ne, tam se zgodba še ni končala. Potreben je bil še en krog. In da ne bi bilo prehitro konec, se drugi krog raztegne v dooooooolgo pot čez travnike. Sicer ne vem, kako ta dolg travnik dojemajo najhitrejši, ampak mi, ki smo malce bolj zadaj, trpimo. Opazujemo kolono tekačev, ki pred nami tečejo v neskončnost, srečujemo tekače, ki imajo do cilja samo še 2 km (frajerji, nam jih ostane pa še 5) in po soncu tečemo tja nekam v daljavo. Nič kaj motivacijski pogled.

No, vsakdo enkrat pride v tisti neskončno oddaljeni ovinek, vzame lonček vode in obrne v drugo smer. Potem si ti tisti, ki imaš do konca še precej manj kot tisti, ki jih še srečuješ. :) Boljši občutek. :) Končno se potem ti travniki končajo in pridejo hiše in potem pride senca in zadnji kilometer in pol. Tam že slišiš glasove iz cilja, tam že težje dihaš, noge niso več tako poskočne, kakšen aplavz in spodbuda pa te še malo potisnejo naprej. Potem prideš na asfalt, zaviješ mimo avtobusne postaje in se zapodiš v cilj z mislijo: Končno je konec. :)

Seveda pozabiš ustaviti uro, tako da takoj niti ne veš, ali je lanski čas izboljšan ali ne, ampak za nas tapočasne rekreativce to sploh ni važno. Mi imamo v glavi samo misel: Hura, konec je. Pa je še novih 10 km uspešno za menoj. :)

Ker pa v našem klubu nismo sami rekreativci, bom v tokratni objavi postregla tudi s statističnimi podatki. Posredovala vam bom ime tekača/tekačice, letošnji čas, lanski čas ter absolutno in kategorično uvrstitev. Pa začnimo.


Matej Mikolič: 37:51; lani ni; abs. 13, kat. 5
Stane Kralj: 39:15; lani 41:23; abs. 17, kat. 3
Marko Bučar: 40:50; lani 41:50; abs. 24, kat. 7
Sebastjan Puš: 42:08; lani 39:08; abs. 43, kat. 9
Miro Šuštar: 51:08; lani ni; abs. 149, kat. 13
Barbara Vidic: 56:26; lani 57:46; abs. 181, kat. 10
Mojca Vidic: 59:31; lani 1:01:01; abs. 189, kat. 8
Matej Vidic: 1:00:25; lani ni; abs. 193, kat. 23
Hermina Novak: 1:07:56; lani ni; abs. 206, kat. 15

Povzetek dosežkov: 1 medalja, 4 izboljšani časi, 2 aplavza za prvo letošnjo udeležbo. :)

Na koncu je bila razglasitev rezultatov in v Straži imajo tako lepo navado, da stopničkarji dobijo jagode. Letos jih je dobil Stane in jih prijazno delil tudi z nami. :)

Če bodo slučajno organizatorji kdaj naleteli na tole, moram najprej pohvaliti že omenjene jagode, pa dobro označeno progo, potem moram pa še en predlog podat. A ne bi namesto obare raje skuhali makarone? Ali pa golaž? Vem za minimalno 5 ljudi, ki bi za našo mizo raje pojedli omenjeno hrano kot dobljeno. :) Pa datumi bi bili lahko napisani na medaljah. Jaz s tem nimam težav, tisti, ki jih imajo doma pa že cel kup, bi pa lahko imeli označeno, kdaj so jo dobili. Vsaj z letnico. Sicer pa ... naj se znajdejo sami. Kaj jim je pa treba tako hitro tečt, da dobijo medalje in imajo potem težave z njimi. :D

Gledano v celoti je bil tek super, vreme super, družba super, naslednje leto pridemo spet. Na jagode. :)