40.tek prijateljstva

Hotedrščica 21.05.2011

Lepo sobotno dopoldne se je spremenilo v močno grmenje, bliskanje in dež. Med ogromnimi količinami dežja, ki so se zlivale v nevihtah, je bilo tudi malce "trdega dežja". Hvala bogu ni bilo veliko, le sem pa tja je padlo nekaj zrn drobcene toče. In sredi takšne nevihte, je bilo potrebno odriniti na pot.
Pot me je vodila proti Primorski in ko je bilo Novo mesto za mano, ni bilo več sledi od dežja. Malce pa je le bilo upanja, da bo tek prijateljstva v lepem vremenu.
Ubral sem jo kar po naši stari "avtocesti" in spotoma pobral še Mirota Šuštarja. Takole če jih je več v avtu, je takoj krajša in bolj prijetna pot. Naprej pa seveda na avtocesto in kmalu je bila tudi Ljubljana za nama. Prestolnica za nama, pred nama pa sivi gosti oblaki. Pa sva ugibala kako močne so tam padavine, kmalu pa tudi videla. Lilo je kot bi škaf obrnil, tako da so brisalci komaj za sproti odgrenili vodo. Toda to naju ni ustavilo, pa tudi kmalu sva bila skozi nevihto, naprej pa so naju spremljale le manjše padavine.
V Hotedrščico sva prispela istočasno kakor Doljak, kateri je pridrvel iz druge strani. Pa ne da bi zgrešil, le dopoldan je opravil tek na Blegoš (vsaj mislim da je bil Blegoš), nato pa je samo nadaljeval naprej.
Pobrali smo dežnike in se napotili na prijavno mesto. Smeha je bila polna mera in prekipevali smo z dobro voljo in energijo. Pa tudi časa je bilo še debeeeeeeeelo uro do začetka, zato smo jo mahnili v bližnjo oštarijo, da vidimo če je kaj zanimivega, kjer se je družba takoj povečala.
Iz oštarije pa nazaj do avta in v tekaško opremo. Nebo je prenehalo jokati in že se je prikazalo sonce. Je bilo precej toplo in potrebe po ogrevanju so se takoj zmanjšale. Takoj se je prihranil kakšen korak, za premagovanje 13 km dolge proge.
Kmali nas je bilo kakih 150 tekačev in tekačic pripravljenih, da se spopademo z 40. tekom prijateljstva. Še strel in fantje smo jo mahnili na dolgo pot, nekaj minut za nami pa še dekleta na krajšo pot. Progo sem poznal in vedel sem da je potrebno hraniti moči za tisti srednji del, kjer je precej strmo. In kaj ti pomaga če vse veš, pa te sotekači potegnejo v nasprotno. Tako smo začeli kar precej hitro, nekaj ostrih zavojev in ovinkarjenj skozi vas in že smo bili na makedamski cesti in v drugem kilometru. Pa sem malce upočasnil, da bi le nekaj prišparal za klanec, a kaj ko se je ta kmalu že pričel. Sprva še ni tako hud, pa še malce spusta je zraven, potem se pa prične.
Malce še zmernega klanca, nato postojanka z vodo in glasnimi navijači, potem pa v klanec. Precejšnja strmina in pa tudi dolžina, saj ga noče in noče zmanjkati. Pa se nisem z tem obremenjeval, saj so kilometri pridno ostajali za mano, kakor tudi tekači. Nekaj jih je "švignilo" mimo mene, a tudi jaz sem kakega uspel prehiteti.
Potem pa je zmanjkalo klanca, vsaj tistega strmega in spet je bilo malce spusta. V dolino pa ni šlo kot bi moralo iti in pričeli so me dohitevati. Ne znam teči v dolino in na vsakem spustu nekaj prednosti izgubim. Komaj sem čakal, da je prišel zopet klanec in sem pridobil malce prednosti nazaj. Kmalu pa je bil za nami še zadnji klanec, nato pa samo še precejšnji spust in za konec še kilometer čisto rahlega spusta. V strmem delu spusta, me je prehitel en tekač, dva pa sta se mi precej približala, a sem nekako uspel zadržati prednost do cilja.
Pa je bilo za mano 13 km težke proge.Ure so se ustavile pri 53:41, kar je za dobre 3 min boljše kakor v lanskem letu. Seveda sem bil zadovoljen, kakor tudi vsi ostali ki so prispeli v cilj. Tek je opravil tudi Miro in obenem županu vrnil uslugo "šlep službe" izpred dveh, ko je omagal na tej progi in ga je spremljal v cilj in na doberšnem delu poti. Tokrat je imel težave župan in Miro mu je z veseljem bil v spremstvu. Omeniti pa moram tudi Doljaka, ki je opravil že drugi tek ta dan in to oba z dobrim časom. To pa naredijo dolgoletne izkušnje in pa seveda velikooooooooooooo kilometrov spuščenih pod copate. Bravo Doljakov, čestitke!
V cilju je bilo seveda kot ponavadi pijač in sadja kolikor je kateri hotel, zraven pa je še vsak dobil dobitek iz srečelova. Miro je dobil marelo, katero je takoj zmenjal pri Doljaku za njegovo, ki je bila malce večja. Je tako dolgo "glihal" dokler ni pristal na menjavo. Jaz sem dobil napravo za merjenje gostote hladilne tekočine, da mi ne bo zmrznila po zimi.
Bolj kot dobitkov pa smo bili veseli piva, ki nam ga je počastil Frane, (hvala Frane) medtem ko smo čakali na rezultate. Saj ne da bi posegali po medaljah, ampak nikoli se ne ve do kje se "privlečeš". Jaz sem po pričakovanju pristal na 4. mestu, Miro pa ni dosegel deseterice v svoji skupini.
Še malce makarončkov in golaža, potem pa smo jo počasi mahnili proti domu. V logatcu smo se ustavili še na eno pijačko, da nebi dehidrirali, nato pa pot domov in počitek za naslednji tek.