1. tek "Brežice tečejo"

Brežice 04.06.2011


Sobota pa je bila tisti dan, ko se je odvijalo več tekaških prireditev in nekaj jih bo omenjenih tudi na tehle straneh. Pa pojdimo lepo po vrsti.
V jutranjih urah smo se trije podali v smeri Brežic. Hermina je naložila v avto mene in Šuštar Mirkota in že smo odbrzeli po avtocesti. Kmalu smo prispeli v Brežice, vendar nikjer nobene oznake kje naj bi bil tek. Pa smo se malce zapeljali okrog in nikjer nič, zato sem poklical Doljaka, da nas je usmeril proti mladinskemu centru, kjer je bilo že precej živahno.
Uredili smo prijave, (jaz in Šuštar na 9.5, Hermina na 4.5 km) malce poklepetali z tekači, nato pa se pričeli pripravljati za tek. Ker je to prvi tek v tem koncu, ni še nihče vedel kaj nas čaka, pa smo zato še bolj radovedno tekali po progi.
Pa je prišel čas, da se postavimo pod "balon".

Štarter je stal na sredini pred nami, pa sem mu rekel, da se bo moral umakniti, sicer ga bomo pohodili. In se je umaknil ter dal znak za začetek. Množica se je usula na pot in pod seboj pohodila( ne sodnika) ampak nekaj tekačev med katerimi sem bil tudi jaz. Kako smo se zapletli in kateri se je prvi ne znam povedati. Vem samo da so me podrli, jaz sem odnesel še 11 letnega Nika, še dva pa sta se skotalila preko mene. V taki množici tekačev smo imeli še srečo, da smo jo odnesli brez večjih poškodb in hitro nadaljevali z tekom. Srečo je imel tudi fotograf, ki je bil ob pravem času na pravem mestu.


Nemoreš si kaj pomagati, le probaš rešiti kar se rešiti da in nadaljuješ s tekom. Kar precej tekačev je bilo že daleč naprej, ko sem pritekel v prvi ovinek. Pritekel sem mimo fanta, ki je tudi padel in ga povprašal če je uredu in ko je pritrdil da je sem nadaljeval naprej. Kar precej časa sem porabil, da sem ujel svojega "zajca".
Malce smo ovinkarili po mestnih ulicah, se spustili v smeri Brežiškega gradu, ga obtekli ter zavili na gozdno pot, ki se je nekaj deset metrov še spuščala. Potem pa se je pričela ravnina in na prvi sem ujel "zajca". No lahko bi rekel ravnina do prvega ovinka, saj je bila vse skupaj ena sama ravnina. Sem dobil občutek, kot da tečem v Prekmurju. Kilometerska ravnina in potem ovinek in ko pretečeš ovinek spet ista zgodba, spet ravnina in ovinek. Vseskozi isto, kot da tečeš v kakem labirintu. Cesta ista, sama ravnina, kar malce dolgočasno. Le okolica je bila malce drugačna. Malce je bilo gozda, nekaj njiv, sem pa tja kaka luža na cesti in to je bilo vse. Nekje na sredini, ko sem malce bolj "zašvical", me je pričela peči rana na nogi, pa tudi bolečine od udarca pri padcu je bilo nekaj, tako da nisem mislil samo na tisto ubijalsko ravnino.
Pa ni kaj jamrat, kar uredu tek, edino kar je manjkalo so kilometerske označbe. Tako nisi vedel ne koliko je že pretečenega niti koliko je še za tečt, dokler nisi zagledal grad. Ja pritekli smo nazaj na isto pot kjer se je pričela tista dolga ravnina. Sedaj je bil le še klanec do grada, pa še malce klanca v mesto in nekaj ulic po ravnini in bili smo nazaj v cilju.
No tisti na krajši progi so bili že zdavnaj v cilju, tudi Hermina. Na krajši progi je zmagal Nik, ki je bil udeležen pri padcu na startu, kar se je tudi videlo na njegovih kolenih.


Tudi Hermina je bila kmalu za njim s časom 32:32 in zasedla 5. mesto v skupini. Na krajši progi je nastopilo 33 tekačev. No na daljši nas je bilo nekaj več in sicer 118. Med fanti je bil najhitrejši domačin Jan iz Brežic z časom 30:36, med dekleti pa 11 letna Karin iz Sevnice z časom 36:41.


Jaz sem bil nekje med "zmagovalcema" s časom 36:05, kot 13. ki je pritekel v cilj, v svoji skupini pa sem zasedel 3. mesto.

Omeniti moram še ostale "Maticke" ki so se trudili na teku. Tekel je tudi Matej Mikolič, ki je bil odlični 11. z časom 35:34, a žal v skupini na nehvaležnem 4. mestu. Potem je tu Bučar Marko, ki je dosegel čas 40:12, ter 38. mesto in 10. v skupini in pa še Šuštar Miro z časom 47:32 na 86. mestu in 7. v skupini. Čestitke vsem!
Seveda smo se malce podprli z golažom, predno je bila podelitev, na golaž pa je treba tudi nekaj spit. Pa tudi sicer je treba nadomestiti izgubljene tekočine. Na poti do avta, je Hermina splezala na sosedovo češnjo, vendar bolj ali manj zastonj, saj so bili sadeži samo še na koncu vej, do koder pa ni dosegla. Tako smo se odpeljali proti domu, saj je mene čakal še en tek ta dan. To je pa že druga zgodba.