27. Petelinjski tek

Petelinje 28.05.2011


Sobotno dopoldne se je nekako zaključilo delavno, zato je bilo potrebno popoldan športno obarvati. In zakaj ne? Petelinjski tek je prav prijetna zadeva. Pa ni bila to kaka dirka petelinov, ampak tekačev iz skoraj vseh koncev in krajev.
To je bila ena od redkih prireditev na katero sem se podal sam. Je padla odločitev v zadnjem hipu in edini kandidat iz našega konca,ki se je udeležil teka, je bil že na poti. Pa ne da bi se jaz prepozno spomnil, ampak je Doljak en tek ta dan že zaključil in se počasi selil v Petelinje.
Ko sem prispel, ni bilo še velike gužve, so pa tekači še prihajali. Organiziranost na tem teku je odlična in ko zaviješ iz glavne ceste, te že usmerjajo redarji. Čakal nas je velik travnik, ki je bil namenjen parkiranju in tu sem našel prostor za avto.




Na prijavnem mestu sva se srečala z Edijem in skupaj sva potem malce zakrožila po startno ciljnem prizorišču.

Ogledala sva si tudi potek proge, ki je bil od prejšnjih let nekoliko spremenjen. V zadnjem delu so dodali še en ovinek in podaljšali progo za dobrega pol kilometra. Proga Petelinjskega teka je bila že večkrat spremenjena, podaljšana, skrajšana,.... Kaj se pa pozna 700 m!


Pa še je ostalo malce časa do začetka. Doljak je počival in nabiral moči za svoj drugi tek tega dne, jaz pa sem napravil še en krog skozi vas, dokler ni prišel čas za ogrevanje.
Okoli nas so se zgrinjali črni oblaki in tudi grmenja je bilo nekaj slišati iz daljave, mi pa smo tekali po sončku in se pripravljali na začetek. Samo da nebi pričelo deževati pred startom, potem tudi če nas malce opere, nič zato.
Pa nas ni ne močilo niti nič, le znoj je oblival okoli 150 tekačev in tekačic, ki smo se podali proti cilju.
Lepa in poznana proga je tukaj. Sedaj že vem, da se v začetku ni za zaletet preveč, pa čeprav je prvi kilometer rahel spust. Je pač treba prihraniti moči za drugi in tretji, ki sta v hrib, pa še za vse naslednje. Tokrat sem jo dobro ubiral v hrib in za sabo pustil kar nekaj tekačev. Potem pa se malce obrne v dolino. Tisti ki so na krajši progi zavijejo desno v cilj mi pa nadaljujemo naprej. Ampak kaj ko mi ne gre v dolino, pa me kar prehitevajo. Na četrtem kilometru je mimo mene pritekel tudi "vitez" Stanko, ki je hitrejši in bolj vzdržljiv tekač. Pa sem se ga kar prijel in tekel njegov tempo. Zopet smo tekli v klanec, kjer sem mu sledil z lahkoto. Sem si rekel; vsaj kake štiri kilometre da zdržim, potem bom pa že nekako naprej.
Seveda, potem je spet v dolino in če ti ne gre.... Pa sem vseeno probal slediti še naprej. Malce mi je pobegnil, a do ravninskega dela le kakih 50 m. Sedaj je pa samo še 3 km ravninskega dela, med travniki in nazaj v Petelinje. Pa sem si zabrundal; če si do tu, boš še ta dva kilometra. In sem jih! V cilj sem pritekel deset sekund za "zajcem" in dosegel tudi dober rezultat. 12.5 km je bilo za mano v 48. minutah, kar je za pol minutke boljše od prejšnjega rezultata, pa če pozabimo, da je proga tokrat bila daljša.
V cilju je bilo spet vsega dovolj, od pijače pa do sadja, da smo se tekači malce okrepčali. Tudi Doljak je bil kmalu za mano v cilju in skupaj sva jo mahnila do avta, ter premlevala vtise in pripetljaje iz teka. Potem pa zopet nazaj, tokrat na malico in pijačo. Zaradi bojazni na dež, so ta del in pa podelitev spravili pod streho v bližnji "ranč". Ker je bilo še lepo vreme, so omizje postavili tudi zunaj.


Pri hrani je bilo možno izbirati med pasuljem in klobasami, eni pa so dobili kar oboje. Z Edijem sva se odločila kar za klobase, dobila pa sva jih na enem krožniku za oba. Klobase so bile tri, zdaj se pa naj dva grebeta, kateri jih bo dobil več. Pa sva lih lepo podelila in še predno sva jih pojedla, so bili objavljeni rezultati. Na moje presenečenje sem zasedel 3. mesto. Juhu, sem bil kar precej vesel, nisem pa bil vesel, ker sem imel v fotoaparatu prazno baterijo. Ja nič, treba je bilo zdirjat do avta po rezervno in upati, da bo v njej kaj energije.
Baterija je bila polna in vse nared za podelitev. Jaz sem fotoaparat predal Ediju, da bo on poslikal zadevo. Njemu pa je šlo vse malce na otročje in je slikal vse vprek, pa so nastale zanimive slikce, kot recimo tale "ušesa"


pa ena okoljevarstvena in še in še.


Medtem ko smo mi "kozle streljali", pa organizatorju ni šlo ravno na smeh. Zgodilo sem jim je kot že na nekaterih tekih drugje, da so delili napačnim medalje in so jih potem prosili, da jih vrnejo. Kar malce zmede, predno se je pričelo podeljevati pravilno. Med dobitniki sem bil seveda tudi jaz z bronasto medaljo.


Najbolj zanimivi "pokalčki" so mi na tem teku, tisti za najhitrejše v absolutni konkurenci. Ti dobijo namesto pokalčka takega zanimivega petelina. Je prav luškan.

Po podelitvi je sledilo še žrebanje nagrad in bilo jih je toliko, da jo je dobil vsak ki je zdržal na prizorišču do konca podelitve. Kateri je šel prej domov si je kriv sam, pa bi počakal do konca.
Vreme je zdržalo, zdržali smo mi, pobrali kar nam je bilo namenjeno in jo ubrali domov. Ob letu pa spet pridemo.