4. Bistriški tek

Črne njive, 25. 6. 2011

Za sobotno popoldne je bila podana odločitev že kar nekaj časa nazaj. Vse je kazalo, da bom moral sam odriniti na pot, vendar se je v petek in soboto našlo še nekaj kandidatov, vsi skupaj pa za malo, da nismo prepozno odrinili od doma. Pa ne da bi bili utrujeni od petkovega teka, ampak sem jaz pomešal pričetke tekov. Še sreča, da sem še enkrat preveril in pravočasno odreagiral. Tako sva se s sosedovim Andrejem odpravila na pot, v Novem mestu pobrala Mateja in na Poljanah še Mirota. Z Mirotom je odšla tudi njegova boljša polovica, vendar Vida ni zdržala do Bistrice z nami, ampak je "ušla" že na Igu pri Ljubljani. No, ni ravno ušla, ampak smo jo tam odložili, ker je odšla na obisk.

Tako smo štirje oranžni prispeli na Črne njive, kjer je bilo že precej živahno. Tu se nam je pridružil še en član in sicer ata od Mateja, ki se je ravno v tistem času znašel v bližini po službeni dolžnosti.

Pri prijavi smo dobili tudi praktično darilo, ki pa nam ni ravno ugajalo. V nekaj vrečkah je bila namreč steklenica vina. Pa ne, da ne bi bilo vino dobro, ravno nasprotno, samo kaj, ko smo ga dobili ravno tisti, ki ga imamo doma polne zidanice. Pa sva z Mirom pričela blagovno menjavo. Miro je zamenjal za nogavice (so bile manjše številke, pa je rekel da jih bo dal ženi), jaz pa sem zamenjal za 200 g vakumsko pakirane kave.
In smo pričeli z ogrevanjem. Malce na sončku, malce pa teka po sami progi, da jo tudi malce spoznajo, saj je bil to za vse (razen moje malenkosti) prvi tek na tej progi. Pa ne samo to, Andrejev je bil to nasploh prvi tek.

Potem pa je šlo zares. Malce več kot sto se nas je zapodilo po ozki prašni cesti. Proga poteka v celoti po makedamski cesti, s tem da je v prvem delu kar precej klanca. Še sreča, da je v tem delu tudi malce senčke, sicer pa je bilo po celotni progi kar precej vroče. Malce smo vijugali po gozdu, pa med travniki, pa vzponi in spusti in že je bila "klobasa" sklenjena. Sedaj je bilo potrebno samo še 500 m in bili smo v cilju.

Slikca cilja je pa še iz ogrevanja!

Od Matickovih sva bila dva, ki sva skoraj hkrati (spet) prišla v cilj, so bili pa tudi drugi kmalu za nama. In koliko je to kmalu?

Matej Mikolič 39:53

Stanislav Kralj 40:12
Silvo Mikolič 49:38
Andrej Kralj 51:42
Miro Šuštar 53:30

V cilju je bilo kot ponavadi več vrst sadja, pijače, jogurt, prigrizki, skratka vsega dovolj. Tudi tokrat se je organizator zelo potrudil, da bi ugodil, kar se da najbolj. Pripravil pa je tudi slastni golaž in zraven okusno polento. Njami, je tako lepo dišalo izpod šotora, da smo se samo na hitro malce umili in odšli na malico.

Še preden smo uspeli spraviti obrok za srajco, so že bili znani rezultati in kmalu se je tudi pričela podelitev medalj.

Tudi tokrat smo s sabo domov odpeljali dve medalji.

Matej Mikolič je bil v skupini A in zasedel 2. mesto.

In še naslednji je bil Stane Kralj v skupini E, ki se je tudi povzpel na drugo štengo.

Seveda veselja ni manjkalo, a kljub temu, smo se kar hitro odpravili proti domu. Spotoma smo pobrali Vido na Igu, zraven še malce poklepetali, potem pa domov. Je bilo potrebno obnoviti moči za nedeljo, saj je bila kar precej naporna. Ampak to je že druga zgodba.