34. Intern. Volkslauf rund um den Klopeiner see 2011

Klopinsko jezero 15.08.2011


Praznični ponedeljek! Dela prost dan, zapovedan praznik in večina ne ve kaj bi počela. Za tekače pa je ta dan bilo kar nekaj prireditev širom okoli in odločitev je padla, da nekaj kilometrov tudi odtečemo.
Načrte sva kovala z Doljakom, pridružil pa se nama je še Vlado Starešinič iz sosednje hrvaške. Nekaj tekov je bilo tudi pri nas, a je odločitev padla za sosednjo Avstrijo. Edi je predlagal, da če že gremo vzamemo malce več časa in odtečemo dva teka na dveh koncih Slovenjsko- Avstrijske deželice.
Pa smo se podali na pot. V zgodnjih urah smo se dobili pri Ediju, naprej pa je on šofiral, saj je najbolje poznal poti. Manjši postanek za gorivo, potem pa naprej in že je bila za nami Kranjska gora, kjer smo zapustili Slovenijo. Nadaljevali smo po sosednji Italiji (to naj bi bila najbljižja pot), kjer smo se prvič zapletli. Zaplet je bil na cesti, ko smo napačno zavili, nato nekako obrnili in zavili v enosmerno cesto z napačne smeri, ker ni bilo nobenega znaka. Pa se nismo daleč peljali, le kakih deset metrov, vendar dovolj, da smo naleteli na policijo. Seveda so nas ti ustavili, saj niso vedeli od kot smo sploh mi prišli. Je trajalo kar nekaj časa, da se je Edi pomenil z njimi in jim pokazal, da ni znakov tam kjer smo mi prišli.
Pogovor je bil uspešen (Ne vem kako sta se pogovarjala, Edi ne zna Italjansko, policaj pa ne Slovensko. Verjetno oba roke bolijo!) in odpeljali smo se naprej.
Prispeli smo do naše prve destinacije pri Preseškem jezeru. (vsaj mislim da je ) Ura je bila 8:00, tek okoli jezera pa naj bi bil ob 10:00, vendar o teku ne duha ne sluha. Zapeljali smo se tudi malce naokrog, če bi slučajno premaknili start na drugo mesto, pa nikjer nič. Vse je kazalo da ne bo iz teka nič. Pa nič, bo pa samo izlet pri sosedovih. Malce smo si pogledali na okoli in se pričeli pomikati proti naši drugi destinaciji.

Nekako smo bežali pred dežjem in pri vsakem postanku nas je ta ujel in pregnal dalje.

Še pred 12:00 smo prispeli do Klopinskega jezera, kjer naj bi se ob 17:00 odvijal tek okoli jezera. (ja v planu sta bila dva jezera okoli katerih naj bi tekli) Tu je bil pa čisto drugače in tudi prijave so že sprejemali za tiste, ki se nismo prijavili v predprijavi. Na izbiro je bilo 5.2 ali 10.4 km. Z Edijem sva se odločila za 10, Vlado pa je bil že v predprijavi za 5, ker je računal že na tek dopoldan.
Potem pa je na vrsto prišlo dolgo čakanje. Pet uric časa, ki ga je potrebno nekako izrabiti. Malce smo dremali, eden v avtu, drugi na travi, jaz sem na klopci pri avtobusni postaji, pa sprehod po mestu, nekaj minut za malico,…….
Se kar ne premakne ura nikamor, ko se takole čaka brez kakega pravega posla. Za povrhu vsega je kaki dve uri pred startom pričelo deževati. Sedeli smo v avtu in upali, da ploha mine pred samim tekom. Ujeli smo trenutek nespretne voznice, ki je na praznem parkirišču prevozila več kot sedem metrov vzvratne vožnje in se zaletela v parkirani avto poleg nas. Verjetno bi zadela naš avto če nebi bilo tistega zraven, po dejanju pa je mirno odpeljala, kot da se ni nič zgodilo. No na srečo se je izšlo brez posledic.
Med tem pa je že prišel čas, ko se je bilo potrebno pripraviti na tek. Še vedno je deževalo, zato smo se malce zapeljali in iskali streho za slačilnico. Našli smo zavetje v hiški na avtobusni postaji in poskakali v tekaško odpravo, avto pa parkirali nazaj na parkirišče. Med tem je tudi že skoraj prenehalo deževati, le sem pa tja je še padla kaka kaplja. Ravno pravi čas, da smo se lahko lepo ogreli za tek, nato pa v startno vrsto.
Malce čudno odštevanje in že smo se zapodili po sprehajalni stezi okoli jezera. Paziti je bilo treba na sprehajalce in na luže, ki so ostale kot sled padavin, po cest pa še na avtomobile. Ja po kakih 300 metrih smo zavili na glavno cesto, ki pa tudi ni bila zaprta za promet, le policisti so malce usmerjali promet. Sledil je manjši vzpon, pa za njim manjši spust, pa nato malo večji vzpon in za njim večji spust, malce vijuganja in zopet na sprehajalno pot ob jezeru. Ko smo pritekli v cilj, so tisti na 5,2 km odnehali, mi na 10,4 pa smo morali še enkrat okoli.
Pa ni bilo hudega. Smo vsi pritekli v cilj po pričakovanju. Jaz sem imel čas prvega kroga 19:58, drugi krog 20:46, skupaj 10,4 km 40:44.
Doljak pa je v prvem krogu imel čas 23:03, v drugem 23:51 in skupaj 10,4 km 46:54
Vlado je za 5,2 km porabil nekaj nad 22 min.
Vrnili smo čipe in številke, ter čakali kaj bojo pokazali rezultati. Med tem se je zopet ulila ploha, a kljub temu se je podelitev začela. Začeli so pri najmlajših, na najkrajši progi, nato pa naprej vse daljše in daljše. Z Edijem sva opazovala kako imajo razvrščene pokalčke za podelitev, kar pa Ediju ni šlo in ni šlo v račun.

Pa ne samo tukaj, tako je povsod pri »sosedovih«. Tu nimajo samo eno vrsto pokalčkov, ampak so skoraj vsi različni in potem delijo kakor se jim zljubi. Včasih dobi tretje uvrščeni večjega kakor prvi, pa drugi in tretji enakega, pa nasplošno ena sama zmešnjava.

Tokrat smo z našim avtom odpeljali dva. Prvega je dobil Vlado za 2. mesto,

drugega pa jaz za 3. mesto, medtem ko je Edi zasedel 7. mesto.

Medtem ko je v naši skupini dobil drugi večji pokal kot prvi, sem jaz dobil majhno skulpturo, ampak mene to ni motilo. Motilo pa je Edija, ki kar ni mogel prenehati nergat. Pa je našel na skulpturi napisano letnico 2009 (sicer ni nič napisov za kateri tek se gre in za katero mesto, samo reklame tistega ki je podaril pokal) in takoj je odnesel organizatorju in mu pokazal, da to ne bo uredu. Brez kakršne koli reakcije je vzel skulpturo in mu izročil manjši pokalček, skulpturo pa postavil nazaj v vrsto, za nekoga drugega.

Meni je bilo vseeno, mi bo zdaj spominsko poličko krasil pokalček in ne skulptura. Kaj hočemo, eni vidijo stvari tako, drugi drugače, za vse pa tako ni nikoli prav. Meni ni pomembno kakšen je »pleh«, spomini so isti ne glede na velikost.
Pa smo stvar pripeljali do konca. Ostala je le še odločitev, katero pot uberemo do doma, da bo čim krajša in čim hitrejša. Nato smo se odpeljali. Sem imel občutek, da smo izbrali najdaljšo in najbolj ovinkasto, pa najbolj strmo, pa…… Se nimam kaj pritoževat, saj so po večini vse take, če se vračaš iz Avstrije, pa še izbral bi lahko katero drugo. Bomo pa naslednjič ubrali drugo pot.