Kako hitro čas beži mimo nas. Ravnokar se je leto začelo, pa gre že proti koncu. Pa ne samo leto, tudi teki se že počasi končujejo. No vsaj tisti, ki štejejo za pokalne teke. Prejšnji vikend smo tako zaključili Primorske pokalne teke z tekom v Povirju in seveda ni šlo brez Dolencev.
V sobotno popoldne smo se proti Povirju odpravili trije iz Novega mesta. No tekača sva bila sicer samo dva, je pa bil z nama še spremljevalec, ki je skrbel za fotografijo (je pravi majster za to zadevo), pa za pijačo je bil zadolžen, masaže, .....
Ob 13:00 smo se vkrcali v avto Stane, Edi in Sebastjan, ter jo mahnili v smeri Primorske. Nekako smo poslušali vsa poročila o zastojih na cestah in s strahom zapeljali na Primorsko avtocesto. Pa ni bilo zastojev, imeli smo pa tudi nekaj časa v zakupu, za vsak slučaj zastoja in pa seveda rezervni plan poti. Nekako nismo hoteli ponoviti lanskoletnega scenarija, ko so premaknili start teka za 20 minut, zaradi zamude.
Tokrat ni bilo potrebno. Veliko prezgodaj smo zapeljali v majčkeno senčko in odkorakali na prijavno mesto. So bili kar malce presenečeni, ker smo prišli dovolj zgodaj, na ta račun pa smo kar nekaj časa zbijali šale. Časa je bilo tudi še dovolj za poskočno domačo, predno smo pričeli z ogrevanjem.
Potem pa vsak po svoje, da si pripavi noge za dobrih 11 km poti, kolikor meri dolžina proge v Povirju. Sebastjan je imel v planu tudi nekaj kilometrov teka in se mi je pridružil na ogrevanju. Pretekla sva prvi kilometer proge, ali mogoče malce več, pa bližnjico od starta do križišča, kjer pretečemo trikrat mimo in še malce naprej.
Ura se je kar hitro obrnila na 16:00 in že smo bili vsi na kupu in čakali znak.
Še odštevanje in v tek.
Tisti “tahitri” so zdirjali, jaz pa seveda za njimi. Takole med hitrimi tekači sploh nimam občutka z kakšnim tempom jo ubiram in začetek je bil (spet) prehiter. Nekje do drugega kilometra je še šlo, potem pa sem moral malce upočasnit.
Pa še tretji kilometer je malce v dolino, kar mi pa tako in tako ne leži ravno najbolje. Trije so bili za mano, jaz pa že kar malce izmučen. Nekako sem probal teči v korak z tistimi malce hitrejšimi, pa mi je uspelo le do pod klanca.Proga je podobna nekakšni pentlji in tisto prvo krajšo zanko smo pustili za sabo. Popil sem nekaj požirkov vode, se z preostankom malce pohladil, nato pa “zagrizel” v klanec.
Če je bil prvi del bolj ravninski, se je sedaj klanec toliko bolj dolgo vlekel. Kar ni in ni ga bilo konec, moči pa so vse bolj pojenjale. Ko sem se “privlekel” na vrh klanca, so tekači pred mano pobegnili, da jih ni bilo več moč videti. Pa sem še bolj izgubil občutek za hitrost, ko sem jo takole sam ubiral. Sledila je ravnina, pa majčken spust do vasi. Tu je bila zpet okrepčevalnica z vodo, ki je še kako prav prišla. Pa se navadno ne ustavljam ob postojankah, toda vročina je naredila svoje i postanek je bil nujen.
Sledil je zavoj na makedam in zopet v klanec navzgor. Tale ravno ni tako strm kot prejšnji, je pa tudi precej dolg. Zaključi se z spustom in vijuganjem skozi vasico in še v zadnji klanec proti gozdu za vasjo. Komaj sem čakal, da sem pritekel v zavetje krošenj, ki so ponujale osvežilno senčico.
V senci se proga zravna in kmalu ostane senca za nami. Zavije se v zadnjo dvakilometersko ravnino vštric z železniškimi tiri. Pred sabo vidiš kar doberšen del poti, pa prehod čez progo in še pot po drugi strani tirov nazaj. Pred mano so se vsi tekači že vračali po drugi strani, ko sem jo jaz še vedno sam ubiral proti nadvozu.
Nekako od četrtega kilometra sem bil sam, do zadnjih dveh pa se je približalo nekaj tekačev. Pa tudi ne, saj so bili še daleč zadaj, pa vendar sem dobil tisti občutek da sem prepočasen. Bilo je še nekaj moči, zato sem majčkeno pospešil korak. Kmalu sem zavil med stisnjene primorske hiške in ugledal zadnji zavoj in pa ciljno ravnino.
Z zadnjimi močmi sem se pognal skozi ciljno črto, pa naravnost v senco.
Tudi kozarec vode je prilegel in dva, medtem pa je v cilj pritekel tudi že Doljak.
Jaz sem imel občutek, da sem tekel zelo dolgo, ostali pa kakor se vzame. Za progo sem porabil 46,13 min., kar je nekoliko slabše kakor lani, Doljak pa 55, 49 min. in tudi on je poslabšal rezultat za nekaj deset sekund.
Potrebe po tekočini, pa še kar niso izginile, voda pa je postala nekako neokusna. Pa smo se podali do avta, kjer smo se okrepčali z cvičkom. Tudi izčrpanost je popustila in oglasila se je harmonika. (spet)
Pa smo z harmoniko kar odkorakali na prizorišče dogajanja, kjer so nas že čakali rezultati.
Tokrat se nisva uvrstila med dobitnike medalj.
Doljak Edvard zasedel 5. mesto skupina, absolutno 44.
Vseeno smo počakali podelitev, medtem pa malce pomalčkali, se pogovorili, popili,.....
Najprej so se zbrali zmagovalci iz Trsta in naredili eno “gasilsko”,
sledila je podelitev praktičnih nagrad, nato pa še medalje najboljšim na zadnji tekaški prireditvi, ki šteje za pokal Primorskih novic.
Za konec smo urezali še eno po domače, tokrat z pomočjo ozvočenja, nato pa jo počasi ubrali proti domu.
Doljak si je vzel tudi nekaj časa za nabiranje lešnikov, ki so kar klicali da se jih utrga, v grmovju kjer smo parkirali.
Pa jih ni nabiral zase, temveč jih je za ženo, da se ji malce prikupi. No če je pa za ženo, ti pa malce pomagamo. In smo! Pa ne dolgo. Smo se kar hitro naveličali, dobro voljo smo pa le pokazali. Tudi to šteje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar