17. tek Veronike Deseniške (Breg pri Kočevju)

Nedeljsko dopoldne konec avgusta - 28. 8. 2011. Vikend po napornem vročinskem obdobju in po daljšem premoru v Dolenjskem pokalu. Malce pred deveto se je ekipa Maticka pripeljala v Breg pri Kočevju.

Ker je bilo še zgodaj in precej hladno za vse, ki smo se navadili na najmanj 30°C, smo vsak po svoje poskrbeli za jutranje ogrevanje po prijavi na tek. Nekateri so oblekli dolge rokave, pristaši poletnih oblačil s(m)o se zavlekli na toplo v avto, nekateri pa se najbolje ogrejejo s kapljico domačega cvička za boljši pogon in raztegovanjem meha, da tisti v puloverjih lažje mencajo na mestu v ritmu in da tisti na sedežih lažje dremajo in zraven mrmrajo znane melodije. :)

Ker je bil start napovedan za 10.15, se je bilo treba počasi preoblečt in pripraviti za tekaški podvig. V Bregu je posebnost Dolenjskega pokala - možnost malega maratona - teka na 21 km. To je idealna priprava za Ljubljanski maraton, pa en preizkus za vse tiste, ki poleti niso pozabili na tek. K sreči mislijo tudi na tiste, ki poletje preživijo v senčki, na obali, se potepajo po tujini, letajo z letali in podobno. No, za te "lenobe" pripravljajo tudi tek na 10 km.

Maticki moramo zastopati vse položaje, kako pa drugače. Tako pošljemo najbolj vzdržljive in najhitrejše na 21 km, tiste rekreativce pa na 10 km, s ciljem, da morajo priti na cilj prej kot klubski tovariši, ki bodo pretekli 21 km.

Za vse tiste, ki ne poznate dovolj dobro vseh stalnih članov kluba, naj dodam še imena k zgornjim opisom: Stane Kralj, Matej Mikolič, Marko Bučar ... ti trije spadajo v 1. opisano skupino. V 2. pa se štejemo Matej, Mojca in Barbara.

Pa smo šli na pot. Začeli smo skupaj in en del poti sta imeli obe skupini isti. Potem so se nekje sredi gozda mali maratonci odcepili na levo, mi pa smo mimo vode tekli naravnost. Teren na 10-ki je prijeten. Gre malce navzdol, pa tudi malce navzgor, ampak ni pretiranega klanca, da bi se morala pritoževat. Je kar lepa proga, speljana po gozdu. 21-ko bo moral opisati pa kar Stane, jaz je ne poznam. :)

Nekje na 6. km sva z Matejem, s katerim sva skupaj tekla, srečala nekaj tekačev, ki so tekli v obratno smer kot midva. Najprej sva domnevala, da so to maratončki, a sva kmalu ugotovila, da temu ni tako, ker ni bilo med njimi nobenega oranžnega. :) Zato sva kar hitro opazila, da bo treba nekje obrniti in se vračati po isti poti. Kmalu se je to uresničilo in sva se bližala cilju. Pri tabli za 9 km je bilo že olajšanje, ker vmes se mi je zdelo, da ne bom nikoli na cilju. Pa ni bilo tako hudo in že je komentator napovedal, da sva pretekla ciljno črto.

Čakale so nas lubenice in plastenke vode, potem pa sem odhitela do avtomobila, pograbila fotoaparat in šla čakat ostale tekače. Mojca je bil že v cilju in vsi trije desetkarji smo šli čakat maratončke in navijat, fotkat ter počivat. :)

Ni trajalo predolgo, ko so mimo že pritekli najhitrejši maratončki in med njimi sta bila kar hitro tudi Matej in Stane.

Stane je kar hitro poslal Mateja po harmoniko, se usedel na škarpo tik pred ciljem in ostale sotekače v cilj pospremil z domačo glasbo.

Definitivno je pritegnil pogled vskega tekača, ki je prišel mimo, verjetno jim je dal še zadnje atome moči, da so se nasmejali in naredili še tistih nekaj korakov do cilja. Zelo kolegialno! :)

Naj postrežem še z malo statističnih podatkov tega teka:
10 km
Matej - 54.53 (6. v B)
Barbara - 55.05 (5. v A)
Mojca - 58.12 (6. v C)

21 km
Matej - 1.20.35 (8. v abs., 3. v B)
Stane - 1.22.36 (10. v abs., 2. v E)
Marko - 1.42.12 (62. v abs., 12. v B)

Po končanem teku in preoblačenju smo se vrnili na prizorišče, kjer smo se okrepčali z malico, ki na pogled ni vzbujala navdušenja med mojimi sotekači, v resnici pa je bila zelo okusna. Posladkali smo se s pecivom, počakali na žrebanje nagrad, jih nekaj dobili :), nato pa je napočil še čas podelitve medalj najboljšim.

Matej in Stane sta se spet izkazala in na kup letošnjih medalj dodala vsak še eno. :)

Posebna zanimivost podelitve pa so bile tri ženske z medaljami, ki so na "zmagovalnem odru" v stilu voznikov formule 1 odprle šampanjec in nazdravile uspehu na malem maratonu.

Za konec še fotka najhitrejših na 21 km ... če vas zanima, koga morate prehiteti, da pridete do takšnega pokala. :)

Na poti domov nas je za nekaj časa zaustavila še kolesarka dirka, tako da smo z aplavzom spodbudili še nekaj kolesarjev, ki so vozili od Zagreba proti Ljubljani, potem pa smo odpujsali domov. :)

Pa še nekaj besed od Maticka, ki je tekel na daljši progi.
No saj skoraj ni kaj povedati, ker je Barbi že vse. Od tretjega kilometra naprej, ko se progi odcepita ni skoraj nič drugače, le da je malce dalj. Najprej pretečeš manjši kucelj, sledi nekaj ravnine mato pa dvakrat klanec in dvakrat spust. Nekje po osmem kilometru se obrne in potem jo ubereš za tistimi na 10 km. Tudi če ni pretiranega klanca, se zdi po desetem kilometru precej strm. Ampak sem nekako premagal, še posebno, ko mi je ušel "zajec" in sem jaz postal trofeja, ki ima za sabo lovca. Sem imel kar precej dela, da sem mu ušel. In pa še en cilj me je vlekel proti cilju. Sem si nekako zastavil, prehiteti vsaj enega tekača (ali tekačico)na krajši progi in ga pospremiti v cilj z harmoniko. Tudi to mi je nekako uspelo, bravo jst! Se moram malce pohvalit, k me drugi ne.(ha ha ha )
Sicer je pa to eden od malce težavnejših polmaratonov, saj je kar nekaj klanca in pa dva obrata. Vseeno sem dosegel svoj najboljši čas na tej daljavi in mogoče ga v Ljubljani še malce zmanjšam. Do takrat pa je še daleč, zato bo bolje kar počakati za rezultat.