Trening

Novo mesto 13.11.2011


Dolgo poletje se je spremenilo kar v zimo. Dnevi so se skrajšali, temperature pa spustila na mejo ledišča, vendar tekači vseno nismo za toplo pečjo. V letošnjem letu lahko preštejem na prste ene roke vse vikende, ki niso bili tekaško obarvani. Pa ne samo en tek na vikend, tudi po dva, tri in več. Sedaj na zimo, pa je padla odločitev, da se tudi malce počiva, pa tudi precej manj je tekem.

Ampak samo za pečjo pa spet ne gre, zato si včasih privoščimo kak trening, da noge preveč ne zastanejo. Eden takšnih je bil tudi drugo nedeljo v novembru. Z Edijem sva se nekako domenila, da odtečeva malce daljši trening. On se je pripravljal za maraton v Crikvenici, jaz pa tako ali drugače, še nisem v enem kosu odtekel več kot mali maraton. Rečeno storjeno!

Odpeljal sem se v Novo mesto in z malce zamude prispel med bloke, kjer se je že pridno pripravljal Edi,

na zborno mesto, pa je ravno pritekel še Bojan. Na hitro sem še jaz nadel svojo tekaško opravo in počasi smo jo mahnili na pot.

Vklopili smo ure in že so bili za nami prvi metri. Izpred TPV-ja smo jo mahnili kar čez hrib in že smo bili v Ragovem. Dohiteli smo tekačico in jo žicali, da se poda z nami na pot, vendar so se naše poti ločile še pred mostom čez reko Krko. Naša smer je bila proti Obrežju, vendar ne izven meja Cvičkove doline.

Novo mesto je bilo kmalu za nami, pred nami pa Lešnica in Otočec. Precej ozka cesta in polna avtomobilov, tako da je bilo treba kar paziti, vendar smo kar uspeli držati zastavljen tempo.

Pot nas je vodila naprej mimo Kronovega, do Družinske vasi, pa mimo Bele cerkve, do vasi Draga.

V Dragi smo se odločili za Šentjernejsko smer, ter se podali zopet na "naš breg" reke Krke. Ne vem ali sva z Edijem malce opešala, ali pa je Bojan začel malce "bezlat". Tako smo do Maharovca tekli vsak malce po svoje. Bojan jo je ubral naprej in na vsake toliko malce počakal na naju, jaz pa sem capljal odzadaj in sem ter tja ujel kaj v objektiv.

Tako sem ujel tudi Edija, kako so njega učili o uporabi pločnikov. Ta košček ob cesti, si pač vsak po svoje predstavlja.

Saj je mogoče res malce težje teči po pločniku, ker je precej valovit zaradi uvozov na dvorišča, cesta pa je lepo ravna. Pa tudi prometa na tem delu ni bilo. Od prečkanja Krke, pa do zavoja za Novo mesto, smo srečali le par avtomobilov.

Je bilo takoj lažje, ko se je pot obrnila proti domu. Tu se je tudi lahko videlo, kje smo malce poprej tekli. V daljavi in v meglicah se je kazala Bela cerkev in nad njo Vinji vrh.

Če smo prvi del imeli vseskozi ravninski, nas je v tem zadnjem čakalo malce klancev in spustov. Pa tudi še precej kilometrov je bilo treba spustiti pod copate.

Tudi klance smo kar hitro in poskočno pustili za sabo, čeprav so nas za spoznanje upočasnili. Pa spet malce ravnine in že je bil pred nami Ratež in spust v dolino.

Še rajši kot v dolino, bi zavil v oštarijo. Čeprav smo imeli vsak svojo pijačo s sabo in ni bilo potrebe po tekočini, me je nekako vleklo v desno, vendar me ni potegnilo.

Kmalu smo bili zopet v dolini, pred nami pa vzpon. Tega smo pa malce lažje pretekli, saj smo dobili nekaj spodbude od "Matickovih navijačev ", ki so nas pričakali v dolini. Dober občutek , ko dobiš takole malce spodbude. Sicer je bilo kar nekaj voznikov, ki so nas poznali in nam mahali, trobili in kaj vem kaj še vse.

No kmalu je bil za nami Petelinjek, pred nami pa Mali Slatnik in Novo mesto.

Sem bil kar vesel, saj tolikšne razdalje še nisem pretekel, pa tudi tako dolgo skupaj nisem še nikoli tekel. Hotel sem pogledati na uro, pa je prenehala z svojim delom, zaradi izpraznjene baterije.

Že je bil za nami tudi zadnji klanec , pred nami pa zadnje križišče. Tu jo je Bojan ubral v svojo smer midva pa v svojo. On je imel še nekaj metrov do doma v eno smer, Edi v drugo, tam pa sem imel tudi jaz prevoz do doma.
Ko je bil krog sklenjen je Edi ustavil svoj časovni stroj, na katerega pa je bilo zanimivo pogledat. Pretekli smo dobrih 30 km, ura pa se je ustavila na 03:03:03.
Za nami je bilo tri ure prijetnega druženja, klepeta, smeha, obujana spominov in pa seveda nabiranja kondicije in kilometrov. Prijetno druženje smo tako na hitro zaključili, saj ni bilo za postavati, pa tudi naklepetali smo se dovolj. Lepo je tako teči v prijetni družbi, ko se ne gleda le na čas in hitrost. Upam da ni bil to zadnji trening in da se bo še našel čas za dobro družbo in kakšen kilometer.

1. Memorijalna utrka Draganić

Draganić 06.11.2011

Že kar nekaj časa je preteklo od zadnje objave. Takrat so se sončni žarki še nekako prebijali do nas, ter nas prijetno ogrevali, sedaj pa je nastala prava zima. Tudi nekaj tekov smo medtem odtekli, a prikradla se je »pomladanska utrujenost« za pisanje, ko pa je le ta popustila, je crknil računalnik. No sedaj je vse nared in kmalu bo polovljeno vse zamujeno.

Malce sva tuhtala z Edijem, kam jo mahneva tiste nedelje. Ena je bila v Izolo na Martinov tek, druga pa k sosedom, kamor je povabil sotekač Vlado Starešinič. Po krajšem premisleku je zmagala tista druga in že sva jo pihnila čez Gorjance. Ubirala sva znane ceste in kmalu je bil pred nama kraj kamor sva bila namenjena. ~Draganič~ >No vsaj enkrat sva prišla prav<, sva si dejala, ko sva ugledala ob cesti napis kraja. Le še železniško postajo najdeva pa sva tam. Počasi se peljeva in iščeva smerokaz za postajo. Table nikjer, a vasice je bilo konec. Obrneva in se zapeljeva nazaj do drugega konca vasi in še bolj pozorno pogledava vsak smerokaz. Zopet nič. Prevoziva vse ulice, uličice in nekaj dvorišč, a o postaji ne duha ne sluha.

Pa kaj samo postaja, niti železniških tirov ni bilo nikjer. Zapeljem na rob ceste in pričneva iskati rešitev. Edi je iskal številko od Vladota, jaz pa sem pogledoval okoli, da ugledam kakega domačina. Od daleč zagledam eno tetko in odbrzim do nje po odgovor. Napotila naju je kake tri kilometre v smeri Karlovca. Pa sva se peljala. Kar nekaj krajev je bilo že za nama od Draganićev, ko nekje na tretjem kilometru zagledava smerokaz za železniško postajo Draganić. Kot bi vlak na Novomeški postaji vstavil v Birčni vasi. Ti Hrvatje pa so za hece, ampak prispela sva na pravo mesto in še ob pravem času.

Nekaj deset metrov naprej od postaje sva parkirala na parkirišču pri majhni kapeli. Že kar nekaj tekačev se je pridno ogrevalo, zbirali pa so tudi prijave v prijetni ribiški koči ob manjšem jezeru. Pa sva stopila naprej, kjer so naju lepo sprejeli in naju vpisali na startno listo. Ob tem sva prejela spominsko majico in številko, ko pa sva povprašala po prijavnini, so rekli da je vse zastonj. Tudi to je bilo lepo slišati.

Malce sva si pogledala naokoli, poklepetala, povprašala o sami progi, ter se pripravila na tek. Običajno imam v avtu dva tepiha, da si jih vržeš pod noge ko se je treba preobleči in tudi tokrat je bilo tako. Samo nekateri tega pripomočka ne uporabljajo kakor je napisano v navodilih za uporabo. Koliko je ta uporaba (mimo navodil) praktična ne vem, je pa zanimiva za pogledat.

Pa pustimo takšne prigode! Pred 1. Memorijalno utrko 17 Poginulih pripadnika 129 brigade HV je sledilo še polaganje venca na grob teh žrtev bombnega napada, katerim je bilo namenjenih tudi nekaj besed, z nekoliko težav pa je zadonela tudi himna. Na mestu kjer je zdaj postavljena kapelica, je nekoč stala hiška, "baraka" v kateri je med bombnim napadom bilo ubitih 17 vojakov, še toliko pa je bilo ranjenih. V spomin na ta dogodek, je bil organiziran tudi tek in vse ostalo.

In že smo stali na startni črti in čakali na znak za začetek. Še strel in že smo se pognali po asfaltni cesti. Kakih osem tekačev nas je teklo spredaj na kupu in kar nobeden ni hotel vleči naprej. Po prvem kilometru, ko je bil za nami že nadvoz avtoceste, prvi zavoj in ko je asfaltno podlago zamenjal makadam, so se tekači ogreli in pričeli tisti pravi tek. Trije so kar precej pospešili korak, ter pričeli »bežati« , ostali smo jih zadaj vsak po svoji lovili.

Razen tistega prvega kilometra asfalta, se je vseskozi teklo po lepi makadamski cesti. Sem imel občutek da tečem v našem Prekmurju. Tam so namreč takšne dolge ravnine, drugod se vedno najde kakšen klanec. In ko sem tekel nekje po četrti ali peti "ravnini", sem srečal prvega tekača. Za nami je bilo nekje 7 km, na 7,5 pa je sledil obrat in po isti poti nazaj. Tako je imel že na pol poti prvi prednost skoraj kilometer, naslednji za njim pa kake 200 m manj. Sledilo je malce več praznine, nato srečam tretjega in ko naredim obrat okoli manjšega "otočka", je bil tudi ta že kake 400 m pred mano.

Za nazaj sem se počutil še precej svež, pa sem pričel malce pospeševati svoj tempo. Sprva se mi ni zdelo, da grem kaj hitrejše, ali pa je tudi tisti pred mano pohitel, kasneje pa sem dobil občutek, da se mu približujem. Zbral sem še nekaj energije, še malce podaljšal korak in dober kilometer pred ciljem sva bila skupaj. Malce sem razmišljal kdaj bi se ga lotil prehiteti in se na hitro odločil za "takoj". Zgubiti nisem imel kaj, le pridobil sem. V cilj sem tako pritekel kot tretji z kar lepo prednostjo pred četrtim, medtem ko je bil drugi tudi daleč pred mano.

Vesel in zadovoljen za uspeh, sem pričakal in spodbujal v cilj Edija, ki je pritekel kot 21.

Seveda nebi bil Edi Doljakov, če nebi pozabil pripeti številke na majico. To se mu je zgodilo že kar nekajkrat, da ga je številka počakala kar v avtu. Ima pač srečo, da ga vsi vsepovsod poznajo in ga zabeležijo v ciljno listo tudi brez številke. Seveda je tudi tokrat s številko dokazal, da je pravi in uradno nastopil na teku.

Dosegla sva tudi solidne rezultate. Za 15 km proge sva porabila;

Kralj Stanislav 57:55
Doljak Edvard 1:09:26

Še predno je v cilj pritekel zadnji tekač, (ta se je namreč izgubil in je pritekel z nekaj kilometri več v cilj) se je pričela podelitev pokalov. Pokalčkov je bilo samo šest. Za najhitrejše tri v ženski konkurenci in najhitrejše tri v moški. V skupine po letih tokrat ni bilo podeljeno, zato sem bil še bolj vesel, ko sem bil poklican na tretjo stopničko.

Tudi na drugo stopničko je stopil "Kralj". Tja je bil poklican Miroslav Kralj, sicer pripadnik specjalne enote.

Po podelitvi je sledila še pogostitev z hrano in pijačo, nato pa sva se počasi poslovila in se napotila proti domu. Ni se nama nekako še ljubilo domov, zato sva iskala primerno točko za postanek. Našla sva jo v vasici Kamanje, malce predno sva prestopila državno mejo, tik ob reki Kolpi.

Ob cesti sva zagledala smerokaz za podzemno jamo in že sva zavila v smer kamor je bil obrnjen.

Delček poti sva lahko naredila z avtom, naprej pa je bilo potrebno pešačiti. Uglajena stezica, prehod preko železniških tirov, nekaj stopnic in bila sva pred jamo.

Vhod v samo jamo je bil zaklenjen, zato sva si pogledala kar se je pač dalo, malce počila na klopci pred jamo, nato pa jo počasi ubrala nazaj, ali bolje rečeno naprej proti domu, saj je za ta dan bilo že dovolj dogodivščin.

7. jesenski tek

Lože pri Vipavi 31.10.2011

Z prazničnim dnem, je bilo konec "praznikov", ali bolje rečeno konec potepanja po Pokljuki z okolico. Ker je bilo dosti poležavanja in zganjanja norčij, je bil delček prazničnega dne porabljen tudi za tek.
Na pot je bilo treba kar zgodaj, skoraj še po trdni temi. Iz izpraznjenega mobilca, se je izvleklo le še toliko energije, da je naznanil vstajanje. Prebudili smo se verjetno vsi, vstala nas je pa slaba polovica. Na pot sem sicer odšel sam tako zgodaj, je pa bilo "strežno osebje" tako prijazno, da mi je pripravilo zajtrk, potem pa so verjetno še malce poležali.
Ubiral sem jo proti Ljubljani, ravno ko je sonček prihajal iza hribov. Prekrasen pogled, vendar pri roki ni bilo fotoaparata, da bi ujel trenutek. Dokler sem ga izvlekel, je bilo že mimo. Bi jo najraje kar nazaj ubral, če bi se dalo tako na hitro. No kasneje se je še za hip pokazal sonček, nato pa sem izginil v gosti megli.

V gosti megli sem v Ljubljani pobral še Doljaka in skupaj sva odbrzela proti Primorski, tam pa naju je zopet pričakal sonček. V Ložah je bilo še vse v fazi prebujanja. Organizator je komaj pričel pripravljati za tek, pa tudi za prijave je bilo potrebno malce počakati. Sem pa tja se je že našel negdo, da se je lažje počakalo, ob prijetnem klepetu.
Kmalu so se pričeli zbirati tekači in tudi organizator je imel vse nared za začetek. Številka 1 je pripadla Doljak Edvardu, potem pa ostali naprej do številke 102. Do začetka teka je bilo še precej, zato smo še malce klepetali, nakupovali, (Doljak je kupil zaboj kakijev) nato pa je sledilo ogrevanje.
Kmalu smo se drenali za startno črto in čakali na "strel", nato pa v galop. Že po nekaj metrih je sledil oster zavoj med Primorske hiške in pa precej strmo v dolino. Po nekaj sto metrih, se je spust končal, proga pa se je nadaljevala rahlo razgibano v obliki nekakšnje pentlje. Prvi del pentlje se je zaključil prav tu pod klancem, ko je bilo za nami kaka dva kilometra poti. Sledil je še tisti malo daljši del pentlje, ali bolje rečeno precej daljši del. Do šestega kilometra se je rahlo vzpenjalo in ko smo obrnili nazaj, je bil rahel spust do pod klanca.
Večina tistih hitrejših tekačev mi je pobegnila že v krajšem delu pentlje, nekaj pa v začetku daljše. Poskušal sem držati tempo moje "konkurence",(Sokol Ivan) pa mi nekako ni uspevalo, vsaj do malce čez polovico proge. Nekje po petem kilometru sem začutil dovolj energije in pričel sem pospeševati. Bili smo ravno v obračanju, kjer se ne vidi kaj daleč naprej, ko pa smo obrnili, je bil Sokol že daleč daleč. Počasi sem zmanjševal zaostanek, zgrešil en odcep, pa se po nekaj metrih vrnil nazaj na progo, pa spet naprej proti cilju. Nekje na sedmem kilometru sem prehitel Likarja in pričel loviti mojega "zajca". (ni bil "zajc", ampak je bil "Sokol") Počasi sem pospeševal in zmanševal razdaljo, samo cilj je bil že tik pred nami. Ravno pod klancem sem ga dohitel. Sam pri sebi sem se spraševal, kako se bom "boril" z gorskim tekačem v zadnjih metrih klanca. Kazalo je slabo. Takoj na začetku klanca je Ivan precej pospešil, a tudi jaz nisem zaostajal za njim in na sredini klanca pričel z prehitevanjem. Bilo je uspešno in v cilju sem bil šest sekund pred njim.
Seveda sem bil takoj zadovoljen, še malce bolj pa ob pogledu na rezultate čez kake pol urce. V skupini E, sem bil zapisan pod številko 3, Sokol Ivan pa pod številko 4. Se je kar splačalo malce potrudit in izstisniti še tisto nekaj energije v zadnjih metrih.
No energijo smo itak takoj dobili nazaj v oštariji kmetije Rehar, kjer so pripravili okusno malico. Pa ne samo malico, tudi za suha grla so lepo poskrbeli, pa še podelitev so izpeljali kar na s sončkom obsijanem dvorišču.
Najprej so podelili nekaj praktičnih nagrad, (po večini so bile buteljke vina, kar se razume, saj smo bili na vinorodnem okolišu) med katerimi je bil tudi tekač Doljak.

Sledila je podelitev medalj po skupinah in v skupini E je na stopničkah stal tudi Stane Kralj. Bravo jst! Sicer se zasedel absolutno 9. mesto z časom 34:49!


Sem bil tako vesel, da sem kar k taprvmu na štengo zlezu.
Na stopničkah pa je stal tudi Doljak Edvard in sicer na eno višje kot jaz. (to pa ne vem če bo držalo, jaz sem se zvlekel na prvo, on pa je stal na drugi) Absolutno je zasedel 42. mesto z časom 41:08!

Sledila je še podelitev najhitrejšim in pa zaključni nagovor organizatorja. Najhitrejši je z progo opravil v času 32:23!


Podelili so kar nekaj steklenic napolnjenih z dobro kaplico in mislim da je vse prispeval "gospodar" kmetije Rehar, ki je za konec tudi nagovoril tekače. Pa ne samo nagovoril, vse ki so hoteli, je povabil v svojo vinsko klet, da nazdravimo na dobro letino.
Pa smo stopili skozi velika vrata,


v ogromno klet, kjer imajo svoj prostor velike cisterne napolnjene z dobro kaplico.
Gospodar je malce predstavil svoj pridelek, povedal katero vino ima v kateri cisterni, v kateri se nahaja katera vrsta mošta, nato pa smo si lahko postregli vsak po svojem okusu.

Malce smo degustirali, si nazdravili, vmes pa je padlo še ogromno dobrih šal. Ampak vsega lepega je enkrat konec in počasi sva z Edijem zapustila klet in se odpravila proti domu.
Pa nisva takoj zapustila Primorskih krajev. Verjetno nama njihov zrak odlično dene, pa sva naredila še en postanek. Postanek je bil na vznožju Nanosa in takoj zopet pomislek, da bo treba enkrat stopiti na vrh tega hriba. No o tem razmišljamo vsakokrat, ko se peljemo mimo, kar pa ni tako majhna številka. Bo verjetno res treba najti dan časa in obiskati tudi ta vrh, do tedaj pa bodo na vrhu samo pogledi in misli.
Nekoč pa pride dan, ko bodo tam gori tudi noge!

Športni vikend na Pokljuki

Ko se počasi zaključijo tekaški pokali, športnega udejstvovanja članov kluba Matick še zdaleč ni konec. Prav nasprotno, takrat se šele začnejo aktivnosti, ki niso zgolj tekaške. Ena takih je recimo hribolazenje. :)

Nekaj članov kluba je pretekli vikend preživelo na Pokljuki. No, pa precej tudi v okolici Pokljuke. Če vas zanima natančen popis naših pohodov in oh in sploh fotke (katerih avtorica sem jaz ... in sem na to ponosna), potem pokukajte v Mojo dolino za 1. del in 2. del. Na športnem blogu pa bo le malce krajši povzetek športnih dogajanj.

Začelo se je čisto po otroško. Predstavljajte si skupino ljudi, ki so po srcu še povsem otroci. No, te "otroke" pošljite iz krajev, kjer po letošnjem poletju še ni bilo snega, na Pokljuko, kjer je sneg. Če imate vsaj kanček domišljije, jih že vidite, kako norijo po snegu, se kepajo, delajo snežake, se sankajo, norijo, vriskajo, hodijo na snežene sprehode, sneg z lopato premetavajo iz enega kupa na drugega ... No, če ste si to predstavljali, potem niste daleč od resnice. :D Počeli smo namreč vse to. :)

Najprej smo zgradili snežko, ki je služila za smerokaz do koče.

Potem smo testirali hrib za kočo in sankaško opremo iz drvarnice in ugotovili, da je sankaška proga skorajda prekratka.

In se na koncu pogreli ob topli peči ter imeli minute ure za domačo glasbo.

Naslednji dan smo šli na pohod. Pretežno ravninski, dolg kot polmaraton. Namesto urice in pol smo si za njega vzeli cel dan. Ni nam žal. Najbolj so nas fascinirali Zajamniki. Pa seveda sonce, ki ga je v dolinah tako zelo primanjkovalo zadnje dni.

Ker smo v enem dnevu videli dovolj ravnine in iglastega gozda, smo se odločili, da gremo naslednji dan še višje. Nad gozdno mejo. Pa smo šli na Lipanco. Nekateri so se po poti sankali. Pustimo otrokom veselje. :)

Velika večina pa nas je zlezla na vrh Lipanških vrat in mislim, da lahko za vsakega od šestih, ki smo stali tam na vrhu, rečem, da smo bili navdušeno fascinirani nad razgledom, pogledom, soncem in vrhom, ki je bil samo naš. Fotografije povejo ostalo. :)

Aja, nekateri so se lotili tudi žgačkanja Triglava. :)

S seboj smo imeli moderni navigacijski sistem ... tokrat ne Micko, ampak je bil kar Micek. :)

Ob sestopu smo izvajali krajše pavze za različne oblike počitkov. Kralj na prestolu in pastir v svoji hiškici. :)

Zvečer pa smo imeli živo glasbo na balkonu, v jedilnici, pred vrati, v spalnici, pred oknom ... ni da ni ... še dobro, da je odmevalo po celi dolini, da sosedje niso mogli natančno določiti, iz katere koče prihaja. :)

Šport človeka čisto zasvoji. Sploh v družbi Matickov, kjer se šport spreminja v zabavo in zabava v šport. Me prav zanima, katera športna aktivnost bo naslednja na sporedu ...