Športni vikend na Pokljuki

Ko se počasi zaključijo tekaški pokali, športnega udejstvovanja članov kluba Matick še zdaleč ni konec. Prav nasprotno, takrat se šele začnejo aktivnosti, ki niso zgolj tekaške. Ena takih je recimo hribolazenje. :)

Nekaj članov kluba je pretekli vikend preživelo na Pokljuki. No, pa precej tudi v okolici Pokljuke. Če vas zanima natančen popis naših pohodov in oh in sploh fotke (katerih avtorica sem jaz ... in sem na to ponosna), potem pokukajte v Mojo dolino za 1. del in 2. del. Na športnem blogu pa bo le malce krajši povzetek športnih dogajanj.

Začelo se je čisto po otroško. Predstavljajte si skupino ljudi, ki so po srcu še povsem otroci. No, te "otroke" pošljite iz krajev, kjer po letošnjem poletju še ni bilo snega, na Pokljuko, kjer je sneg. Če imate vsaj kanček domišljije, jih že vidite, kako norijo po snegu, se kepajo, delajo snežake, se sankajo, norijo, vriskajo, hodijo na snežene sprehode, sneg z lopato premetavajo iz enega kupa na drugega ... No, če ste si to predstavljali, potem niste daleč od resnice. :D Počeli smo namreč vse to. :)

Najprej smo zgradili snežko, ki je služila za smerokaz do koče.

Potem smo testirali hrib za kočo in sankaško opremo iz drvarnice in ugotovili, da je sankaška proga skorajda prekratka.

In se na koncu pogreli ob topli peči ter imeli minute ure za domačo glasbo.

Naslednji dan smo šli na pohod. Pretežno ravninski, dolg kot polmaraton. Namesto urice in pol smo si za njega vzeli cel dan. Ni nam žal. Najbolj so nas fascinirali Zajamniki. Pa seveda sonce, ki ga je v dolinah tako zelo primanjkovalo zadnje dni.

Ker smo v enem dnevu videli dovolj ravnine in iglastega gozda, smo se odločili, da gremo naslednji dan še višje. Nad gozdno mejo. Pa smo šli na Lipanco. Nekateri so se po poti sankali. Pustimo otrokom veselje. :)

Velika večina pa nas je zlezla na vrh Lipanških vrat in mislim, da lahko za vsakega od šestih, ki smo stali tam na vrhu, rečem, da smo bili navdušeno fascinirani nad razgledom, pogledom, soncem in vrhom, ki je bil samo naš. Fotografije povejo ostalo. :)

Aja, nekateri so se lotili tudi žgačkanja Triglava. :)

S seboj smo imeli moderni navigacijski sistem ... tokrat ne Micko, ampak je bil kar Micek. :)

Ob sestopu smo izvajali krajše pavze za različne oblike počitkov. Kralj na prestolu in pastir v svoji hiškici. :)

Zvečer pa smo imeli živo glasbo na balkonu, v jedilnici, pred vrati, v spalnici, pred oknom ... ni da ni ... še dobro, da je odmevalo po celi dolini, da sosedje niso mogli natančno določiti, iz katere koče prihaja. :)

Šport človeka čisto zasvoji. Sploh v družbi Matickov, kjer se šport spreminja v zabavo in zabava v šport. Me prav zanima, katera športna aktivnost bo naslednja na sporedu ...