Trening

Novo mesto 13.11.2011


Dolgo poletje se je spremenilo kar v zimo. Dnevi so se skrajšali, temperature pa spustila na mejo ledišča, vendar tekači vseno nismo za toplo pečjo. V letošnjem letu lahko preštejem na prste ene roke vse vikende, ki niso bili tekaško obarvani. Pa ne samo en tek na vikend, tudi po dva, tri in več. Sedaj na zimo, pa je padla odločitev, da se tudi malce počiva, pa tudi precej manj je tekem.

Ampak samo za pečjo pa spet ne gre, zato si včasih privoščimo kak trening, da noge preveč ne zastanejo. Eden takšnih je bil tudi drugo nedeljo v novembru. Z Edijem sva se nekako domenila, da odtečeva malce daljši trening. On se je pripravljal za maraton v Crikvenici, jaz pa tako ali drugače, še nisem v enem kosu odtekel več kot mali maraton. Rečeno storjeno!

Odpeljal sem se v Novo mesto in z malce zamude prispel med bloke, kjer se je že pridno pripravljal Edi,

na zborno mesto, pa je ravno pritekel še Bojan. Na hitro sem še jaz nadel svojo tekaško opravo in počasi smo jo mahnili na pot.

Vklopili smo ure in že so bili za nami prvi metri. Izpred TPV-ja smo jo mahnili kar čez hrib in že smo bili v Ragovem. Dohiteli smo tekačico in jo žicali, da se poda z nami na pot, vendar so se naše poti ločile še pred mostom čez reko Krko. Naša smer je bila proti Obrežju, vendar ne izven meja Cvičkove doline.

Novo mesto je bilo kmalu za nami, pred nami pa Lešnica in Otočec. Precej ozka cesta in polna avtomobilov, tako da je bilo treba kar paziti, vendar smo kar uspeli držati zastavljen tempo.

Pot nas je vodila naprej mimo Kronovega, do Družinske vasi, pa mimo Bele cerkve, do vasi Draga.

V Dragi smo se odločili za Šentjernejsko smer, ter se podali zopet na "naš breg" reke Krke. Ne vem ali sva z Edijem malce opešala, ali pa je Bojan začel malce "bezlat". Tako smo do Maharovca tekli vsak malce po svoje. Bojan jo je ubral naprej in na vsake toliko malce počakal na naju, jaz pa sem capljal odzadaj in sem ter tja ujel kaj v objektiv.

Tako sem ujel tudi Edija, kako so njega učili o uporabi pločnikov. Ta košček ob cesti, si pač vsak po svoje predstavlja.

Saj je mogoče res malce težje teči po pločniku, ker je precej valovit zaradi uvozov na dvorišča, cesta pa je lepo ravna. Pa tudi prometa na tem delu ni bilo. Od prečkanja Krke, pa do zavoja za Novo mesto, smo srečali le par avtomobilov.

Je bilo takoj lažje, ko se je pot obrnila proti domu. Tu se je tudi lahko videlo, kje smo malce poprej tekli. V daljavi in v meglicah se je kazala Bela cerkev in nad njo Vinji vrh.

Če smo prvi del imeli vseskozi ravninski, nas je v tem zadnjem čakalo malce klancev in spustov. Pa tudi še precej kilometrov je bilo treba spustiti pod copate.

Tudi klance smo kar hitro in poskočno pustili za sabo, čeprav so nas za spoznanje upočasnili. Pa spet malce ravnine in že je bil pred nami Ratež in spust v dolino.

Še rajši kot v dolino, bi zavil v oštarijo. Čeprav smo imeli vsak svojo pijačo s sabo in ni bilo potrebe po tekočini, me je nekako vleklo v desno, vendar me ni potegnilo.

Kmalu smo bili zopet v dolini, pred nami pa vzpon. Tega smo pa malce lažje pretekli, saj smo dobili nekaj spodbude od "Matickovih navijačev ", ki so nas pričakali v dolini. Dober občutek , ko dobiš takole malce spodbude. Sicer je bilo kar nekaj voznikov, ki so nas poznali in nam mahali, trobili in kaj vem kaj še vse.

No kmalu je bil za nami Petelinjek, pred nami pa Mali Slatnik in Novo mesto.

Sem bil kar vesel, saj tolikšne razdalje še nisem pretekel, pa tudi tako dolgo skupaj nisem še nikoli tekel. Hotel sem pogledati na uro, pa je prenehala z svojim delom, zaradi izpraznjene baterije.

Že je bil za nami tudi zadnji klanec , pred nami pa zadnje križišče. Tu jo je Bojan ubral v svojo smer midva pa v svojo. On je imel še nekaj metrov do doma v eno smer, Edi v drugo, tam pa sem imel tudi jaz prevoz do doma.
Ko je bil krog sklenjen je Edi ustavil svoj časovni stroj, na katerega pa je bilo zanimivo pogledat. Pretekli smo dobrih 30 km, ura pa se je ustavila na 03:03:03.
Za nami je bilo tri ure prijetnega druženja, klepeta, smeha, obujana spominov in pa seveda nabiranja kondicije in kilometrov. Prijetno druženje smo tako na hitro zaključili, saj ni bilo za postavati, pa tudi naklepetali smo se dovolj. Lepo je tako teči v prijetni družbi, ko se ne gleda le na čas in hitrost. Upam da ni bil to zadnji trening in da se bo še našel čas za dobro družbo in kakšen kilometer.