Že kar nekaj časa je preteklo od zadnje objave. Takrat so se sončni žarki še nekako prebijali do nas, ter nas prijetno ogrevali, sedaj pa je nastala prava zima. Tudi nekaj tekov smo medtem odtekli, a prikradla se je »pomladanska utrujenost« za pisanje, ko pa je le ta popustila, je crknil računalnik. No sedaj je vse nared in kmalu bo polovljeno vse zamujeno.
Malce sva tuhtala z Edijem, kam jo mahneva tiste nedelje. Ena je bila v Izolo na Martinov tek, druga pa k sosedom, kamor je povabil sotekač Vlado Starešinič. Po krajšem premisleku je zmagala tista druga in že sva jo pihnila čez Gorjance. Ubirala sva znane ceste in kmalu je bil pred nama kraj kamor sva bila namenjena. ~Draganič~ >No vsaj enkrat sva prišla prav<, sva si dejala, ko sva ugledala ob cesti napis kraja. Le še železniško postajo najdeva pa sva tam. Počasi se peljeva in iščeva smerokaz za postajo. Table nikjer, a vasice je bilo konec. Obrneva in se zapeljeva nazaj do drugega konca vasi in še bolj pozorno pogledava vsak smerokaz. Zopet nič. Prevoziva vse ulice, uličice in nekaj dvorišč, a o postaji ne duha ne sluha.
Pa kaj samo postaja, niti železniških tirov ni bilo nikjer. Zapeljem na rob ceste in pričneva iskati rešitev. Edi je iskal številko od Vladota, jaz pa sem pogledoval okoli, da ugledam kakega domačina. Od daleč zagledam eno tetko in odbrzim do nje po odgovor. Napotila naju je kake tri kilometre v smeri Karlovca. Pa sva se peljala. Kar nekaj krajev je bilo že za nama od Draganićev, ko nekje na tretjem kilometru zagledava smerokaz za železniško postajo Draganić. Kot bi vlak na Novomeški postaji vstavil v Birčni vasi. Ti Hrvatje pa so za hece, ampak prispela sva na pravo mesto in še ob pravem času.
Nekaj deset metrov naprej od postaje sva parkirala na parkirišču pri majhni kapeli. Že kar nekaj tekačev se je pridno ogrevalo, zbirali pa so tudi prijave v prijetni ribiški koči ob manjšem jezeru. Pa sva stopila naprej, kjer so naju lepo sprejeli in naju vpisali na startno listo. Ob tem sva prejela spominsko majico in številko, ko pa sva povprašala po prijavnini, so rekli da je vse zastonj. Tudi to je bilo lepo slišati.
Malce sva si pogledala naokoli, poklepetala, povprašala o sami progi, ter se pripravila na tek. Običajno imam v avtu dva tepiha, da si jih vržeš pod noge ko se je treba preobleči in tudi tokrat je bilo tako. Samo nekateri tega pripomočka ne uporabljajo kakor je napisano v navodilih za uporabo. Koliko je ta uporaba (mimo navodil) praktična ne vem, je pa zanimiva za pogledat.
Pa pustimo takšne prigode! Pred 1. Memorijalno utrko 17 Poginulih pripadnika 129 brigade HV je sledilo še polaganje venca na grob teh žrtev bombnega napada, katerim je bilo namenjenih tudi nekaj besed, z nekoliko težav pa je zadonela tudi himna. Na mestu kjer je zdaj postavljena kapelica, je nekoč stala hiška, "baraka" v kateri je med bombnim napadom bilo ubitih 17 vojakov, še toliko pa je bilo ranjenih. V spomin na ta dogodek, je bil organiziran tudi tek in vse ostalo.
In že smo stali na startni črti in čakali na znak za začetek. Še strel in že smo se pognali po asfaltni cesti. Kakih osem tekačev nas je teklo spredaj na kupu in kar nobeden ni hotel vleči naprej. Po prvem kilometru, ko je bil za nami že nadvoz avtoceste, prvi zavoj in ko je asfaltno podlago zamenjal makadam, so se tekači ogreli in pričeli tisti pravi tek. Trije so kar precej pospešili korak, ter pričeli »bežati« , ostali smo jih zadaj vsak po svoji lovili.
Razen tistega prvega kilometra asfalta, se je vseskozi teklo po lepi makadamski cesti. Sem imel občutek da tečem v našem Prekmurju. Tam so namreč takšne dolge ravnine, drugod se vedno najde kakšen klanec. In ko sem tekel nekje po četrti ali peti "ravnini", sem srečal prvega tekača. Za nami je bilo nekje 7 km, na 7,5 pa je sledil obrat in po isti poti nazaj. Tako je imel že na pol poti prvi prednost skoraj kilometer, naslednji za njim pa kake 200 m manj. Sledilo je malce več praznine, nato srečam tretjega in ko naredim obrat okoli manjšega "otočka", je bil tudi ta že kake 400 m pred mano.
Vesel in zadovoljen za uspeh, sem pričakal in spodbujal v cilj Edija, ki je pritekel kot 21.
Seveda nebi bil Edi Doljakov, če nebi pozabil pripeti številke na majico. To se mu je zgodilo že kar nekajkrat, da ga je številka počakala kar v avtu. Ima pač srečo, da ga vsi vsepovsod poznajo in ga zabeležijo v ciljno listo tudi brez številke. Seveda je tudi tokrat s številko dokazal, da je pravi in uradno nastopil na teku.
Dosegla sva tudi solidne rezultate. Za 15 km proge sva porabila;
Kralj Stanislav 57:55
Doljak Edvard 1:09:26
Še predno je v cilj pritekel zadnji tekač, (ta se je namreč izgubil in je pritekel z nekaj kilometri več v cilj) se je pričela podelitev pokalov. Pokalčkov je bilo samo šest. Za najhitrejše tri v ženski konkurenci in najhitrejše tri v moški. V skupine po letih tokrat ni bilo podeljeno, zato sem bil še bolj vesel, ko sem bil poklican na tretjo stopničko.
Tudi na drugo stopničko je stopil "Kralj". Tja je bil poklican Miroslav Kralj, sicer pripadnik specjalne enote.
Po podelitvi je sledila še pogostitev z hrano in pijačo, nato pa sva se počasi poslovila in se napotila proti domu. Ni se nama nekako še ljubilo domov, zato sva iskala primerno točko za postanek. Našla sva jo v vasici Kamanje, malce predno sva prestopila državno mejo, tik ob reki Kolpi.
Ob cesti sva zagledala smerokaz za podzemno jamo in že sva zavila v smer kamor je bil obrnjen.
Ni komentarjev:
Objavite komentar