7. jesenski tek

Lože pri Vipavi 31.10.2011

Z prazničnim dnem, je bilo konec "praznikov", ali bolje rečeno konec potepanja po Pokljuki z okolico. Ker je bilo dosti poležavanja in zganjanja norčij, je bil delček prazničnega dne porabljen tudi za tek.
Na pot je bilo treba kar zgodaj, skoraj še po trdni temi. Iz izpraznjenega mobilca, se je izvleklo le še toliko energije, da je naznanil vstajanje. Prebudili smo se verjetno vsi, vstala nas je pa slaba polovica. Na pot sem sicer odšel sam tako zgodaj, je pa bilo "strežno osebje" tako prijazno, da mi je pripravilo zajtrk, potem pa so verjetno še malce poležali.
Ubiral sem jo proti Ljubljani, ravno ko je sonček prihajal iza hribov. Prekrasen pogled, vendar pri roki ni bilo fotoaparata, da bi ujel trenutek. Dokler sem ga izvlekel, je bilo že mimo. Bi jo najraje kar nazaj ubral, če bi se dalo tako na hitro. No kasneje se je še za hip pokazal sonček, nato pa sem izginil v gosti megli.

V gosti megli sem v Ljubljani pobral še Doljaka in skupaj sva odbrzela proti Primorski, tam pa naju je zopet pričakal sonček. V Ložah je bilo še vse v fazi prebujanja. Organizator je komaj pričel pripravljati za tek, pa tudi za prijave je bilo potrebno malce počakati. Sem pa tja se je že našel negdo, da se je lažje počakalo, ob prijetnem klepetu.
Kmalu so se pričeli zbirati tekači in tudi organizator je imel vse nared za začetek. Številka 1 je pripadla Doljak Edvardu, potem pa ostali naprej do številke 102. Do začetka teka je bilo še precej, zato smo še malce klepetali, nakupovali, (Doljak je kupil zaboj kakijev) nato pa je sledilo ogrevanje.
Kmalu smo se drenali za startno črto in čakali na "strel", nato pa v galop. Že po nekaj metrih je sledil oster zavoj med Primorske hiške in pa precej strmo v dolino. Po nekaj sto metrih, se je spust končal, proga pa se je nadaljevala rahlo razgibano v obliki nekakšnje pentlje. Prvi del pentlje se je zaključil prav tu pod klancem, ko je bilo za nami kaka dva kilometra poti. Sledil je še tisti malo daljši del pentlje, ali bolje rečeno precej daljši del. Do šestega kilometra se je rahlo vzpenjalo in ko smo obrnili nazaj, je bil rahel spust do pod klanca.
Večina tistih hitrejših tekačev mi je pobegnila že v krajšem delu pentlje, nekaj pa v začetku daljše. Poskušal sem držati tempo moje "konkurence",(Sokol Ivan) pa mi nekako ni uspevalo, vsaj do malce čez polovico proge. Nekje po petem kilometru sem začutil dovolj energije in pričel sem pospeševati. Bili smo ravno v obračanju, kjer se ne vidi kaj daleč naprej, ko pa smo obrnili, je bil Sokol že daleč daleč. Počasi sem zmanjševal zaostanek, zgrešil en odcep, pa se po nekaj metrih vrnil nazaj na progo, pa spet naprej proti cilju. Nekje na sedmem kilometru sem prehitel Likarja in pričel loviti mojega "zajca". (ni bil "zajc", ampak je bil "Sokol") Počasi sem pospeševal in zmanševal razdaljo, samo cilj je bil že tik pred nami. Ravno pod klancem sem ga dohitel. Sam pri sebi sem se spraševal, kako se bom "boril" z gorskim tekačem v zadnjih metrih klanca. Kazalo je slabo. Takoj na začetku klanca je Ivan precej pospešil, a tudi jaz nisem zaostajal za njim in na sredini klanca pričel z prehitevanjem. Bilo je uspešno in v cilju sem bil šest sekund pred njim.
Seveda sem bil takoj zadovoljen, še malce bolj pa ob pogledu na rezultate čez kake pol urce. V skupini E, sem bil zapisan pod številko 3, Sokol Ivan pa pod številko 4. Se je kar splačalo malce potrudit in izstisniti še tisto nekaj energije v zadnjih metrih.
No energijo smo itak takoj dobili nazaj v oštariji kmetije Rehar, kjer so pripravili okusno malico. Pa ne samo malico, tudi za suha grla so lepo poskrbeli, pa še podelitev so izpeljali kar na s sončkom obsijanem dvorišču.
Najprej so podelili nekaj praktičnih nagrad, (po večini so bile buteljke vina, kar se razume, saj smo bili na vinorodnem okolišu) med katerimi je bil tudi tekač Doljak.

Sledila je podelitev medalj po skupinah in v skupini E je na stopničkah stal tudi Stane Kralj. Bravo jst! Sicer se zasedel absolutno 9. mesto z časom 34:49!


Sem bil tako vesel, da sem kar k taprvmu na štengo zlezu.
Na stopničkah pa je stal tudi Doljak Edvard in sicer na eno višje kot jaz. (to pa ne vem če bo držalo, jaz sem se zvlekel na prvo, on pa je stal na drugi) Absolutno je zasedel 42. mesto z časom 41:08!

Sledila je še podelitev najhitrejšim in pa zaključni nagovor organizatorja. Najhitrejši je z progo opravil v času 32:23!


Podelili so kar nekaj steklenic napolnjenih z dobro kaplico in mislim da je vse prispeval "gospodar" kmetije Rehar, ki je za konec tudi nagovoril tekače. Pa ne samo nagovoril, vse ki so hoteli, je povabil v svojo vinsko klet, da nazdravimo na dobro letino.
Pa smo stopili skozi velika vrata,


v ogromno klet, kjer imajo svoj prostor velike cisterne napolnjene z dobro kaplico.
Gospodar je malce predstavil svoj pridelek, povedal katero vino ima v kateri cisterni, v kateri se nahaja katera vrsta mošta, nato pa smo si lahko postregli vsak po svojem okusu.

Malce smo degustirali, si nazdravili, vmes pa je padlo še ogromno dobrih šal. Ampak vsega lepega je enkrat konec in počasi sva z Edijem zapustila klet in se odpravila proti domu.
Pa nisva takoj zapustila Primorskih krajev. Verjetno nama njihov zrak odlično dene, pa sva naredila še en postanek. Postanek je bil na vznožju Nanosa in takoj zopet pomislek, da bo treba enkrat stopiti na vrh tega hriba. No o tem razmišljamo vsakokrat, ko se peljemo mimo, kar pa ni tako majhna številka. Bo verjetno res treba najti dan časa in obiskati tudi ta vrh, do tedaj pa bodo na vrhu samo pogledi in misli.
Nekoč pa pride dan, ko bodo tam gori tudi noge!