Športni klub Matick: 22.Tek po Dovžanovi soteski

Jelendol 19.08.2012

Za tole nedeljo pa je padla odločitev za tek po Dovžanovi soteski. Sprva je kazalo, da bom moral sam odmaširat tja na Gorenski konec, saj ni bil nobeden pri volji, vendar se je v zadnjem hipu našel še en sopotnik.

Ko sem zjutraj brezglavo tekal po hiši in skupaj znašal vse potrebno za sabo, sem se spomnil na Šuštarja. Tam okol Tržiča so “šuštarji” iskana roba, pa bi morda on šel z mano. Možak je bil takoj navdušen, saj je bila to njegova, lahko bi rekli že kar stoletna želja. Težava je bila samo v tem, da mu prekriža tisoč in en načrt za ta dan, pa je potem vagal med bi in nebi, vse dokler nisem potrkal na vrata. Pa še potem nekaj časa in na koncu je padla odločitev; gremo.

Takšno »vaganje« pa poje svoj kos časa in tudi tu ga je. Je letelo vse povprek, da sva v zadnjem hipu prispela v sredo soteske Dovžanove nad Tržičem. Tu so bili že vsi »na trnih«, otroci so že odtekli nekaj tekov, ko sva midva brzela na prijavo. Na hitro sva poiskala gospoda, da sva dobila številke in že smo stali na startni črti.

Še dobro, da je sem pa tja malce senčke razporejene po celotni dolžini proge, saj je sonce pošiljalo kar precej tople žarke. Drobili smo utrjeno, lepo makadamsko cesto, ki se je vila rahlo navzgor ob skoraj presušenem potočku. Sama proga je precej zanimiva, z minimalnim vzponom, obratom in po isti poti nazaj v dolino. Tudi če je čisto majčken vzpon, se pri tekačih ki nimajo kondicije precej pozna. Tudi meni se je, saj so me tekači prehitevali drug za drugim. Kateregakoli sem probal lovit, mi je pobegnil naprej. Nikakor nisem mogel ujeti tistega pravega ritma.

Še sreča, da je proga kratka in je bil kmalu obrat. Ko sem pričel srečevati tekače, ki so se vračali, je bilo takoj lažje. Sedaj ni več daleč, sem si rekel in se kar z težavo privlekel do okrepčevalnice, kjer smo obrnili. Malce sem postal, za požirek ali dva vode potem pa nazaj v dolino.

Navzdol je bilo malce lažje, pa sem probal lovit tekače pred sabo. Pa mi je nekaj uspelo. Do cilja sem uspel prehiteti dva, kjer sem se znašel kot 18, z časom 31:40. Tudi Šuštar je bil kmalu za mano. V cilju je bil 70, z časom 41:53.

Tekačev ni bilo ravno veliko, pa smo bili kmalu vsi v cilju, tako je bilo treba počakati le še rezultate. Da je bilo to opravilo lažje, je pripravil organizator posebno ponudbo, ki jo dobiš le na tem teku. Tu postrežejo z kruhom namazanim z »zaseko« (vsaj mislim da je to to, drugače bi lahko rekli tudi ocvirki, pa nebi dosti falili) in palačinkami. No pri tem drugim je manjša čakalna vrsta, je pa potem toliko bolj okusna. Jaz sem se dvakrat zgužval čez vrsto (saj ni bila taka gužva), drugič ravno ko so me klicali na stopničke. Izkazalo se je namreč, da mi je tisto prehitevanje v zadnjem kilometru prineslo tretje mesto. Šuštar žal ni imel te sreče saj je pristal na 8. mestu.

Tako, pa je bil še en tek »pod streho«. Sedaj je bilo treba le še Šuštarja spraviti nazaj na začrtano pot. Pa se nama ni ravno mudilo. Ustavila sva na vsakem zanimivem odseku soteske, si malce pogledala in se premaknila dalje. Zanimivega pa je tu precej, da ne rečem vse.