Klopinsko jezero 15. 08.2012
Praznična sreda! Dopoldan
je minil v znamenju prazničnega vzdušja, poležavanja in podobnega, po kosilu pa
se je bilo treba malce hitreje zasukat. Ob 12:00 je bil dogovorjen odhod za
sosednjo Avstrijsko Koroško, vendar se je malce zavleklo, seveda zavoljo moje
zamude. Pa ni bilo prehudo, že nekaj
minut čez poldne smo odrinili iz Novega mesta, potem ko smo preučili najkrajšo
in najhitrejšo pot.
Trije tekači iz dveh
držav smo bili v vozilu. Doljak Edi kot šofer, kopilot Vlado Starešinič iz
Karlovca in moja malenkost na zadnjem sedežu Stane Kralj. Manjši postanek za
točenje goriva, nakup pijače in še česa za zraven, pa smo že potovali dalje.
Mahnili smo jo kar čez Jezersko, pa Železno kapljo in že smo bili na obali Klopinskega
jezera. Ob prijetnem pogovoru (jasno da samo o teku) je čas kar hitro minil.
Kar precejšnja gneča je bila tam, pa ne samo zaradi teka, marveč
je lep sončen dan privabil ogromno število kopalcev. No tudi tekačev je bilo
kar lepo število, med katerimi je bilo tudi veliko poznanih, nekateri so bili
na obali kar cel dan.
Sledila je prijava z
najemom čipa (vse skupaj kar precej drago; 20€ ), potem pa še z izbiro darila.
Izbirali smo lahko med majico, nahrbtnikom in bidonom in vsi trije smo se
odločili za ruzak. Potem pa je bilo treba počakati le še na štart in v tem času
smo malce spodbujali tiste najmlajše tekače, ki so že bili na progi.
Potem pa smo se zapodili
mi. Na ozki sprehajalni poti, kjer je postavljen startno ciljni prostor, se je
nujno za začetek treba postaviti spredaj, sicer imaš kar precej dela v prvih
500 metrih. Ozka pot polna sprehajalcev ni nič kaj primerna za začetek
množičnega teka, pa vendar smo se nekako prebili naprej. Ko se priteče na cesto, pa gre precej lažje,
saj je le ta zaprta za promet. Tu sem že ujel svoj ritem in brez da bi se dal
kaj motiti enakomerno zaključil prvi krog. Potem pa je bilo treba še enkrat
okoli. Tokrat malce bolj z težavo. Čeprav je proga skoraj ravninska, se je
poznalo tudi tisto malce klančine, kolikor jo premore. Probal sem držati tempo nekaterih tekačev, pa
ni šlo. Z enim sva se kar nekajkrat prehitela, pa sem na koncu popustil in se
nekako z težavo privlekel skozi cilj.
Sem kar malce posedel na
klopci in tuhtal ; ali na vodo, ali še krajši počitek. Pa sem še malce posedel
in ko sem tako pogledoval proti stojnici z vodo, sem opazil »točajke«, ki so
pobirale kozarce v smeteh in jih zopet napolnile. Bljak, take vode pa že ne
bom, rajši malce potrpim in popijem tisto v avtu.
Stopil sem do Vladota, ki
je bil že kar nekaj časa v cilju, saj je tekel na krajši progi (samo en krog)
in sva malce izmenjala vtise in občutke. Medtem je bil v cilju tudi Edi in ko
je prišel do zraka, smo se počasi odpravili proti avtu.
Pokukali smo tudi k
»fotografom«. V cilju so namreč imeli
postavljen fotoaparat, ki je ujel vsakega, ko je pritekel v cilj in potem so
brezplačno izdelali fotografijo. Po so
bile v izdelavi šele tiste iz krajše proge, tako da pridemo na vrsto malce
pozneje.
Ko smo se odpočili, malce
popili in slekli preznojena oblačila, smo se vrnili v center dogajanja. Najprej
smo pokukali v rezultate krajše proge, kjer je Vlado dosegel čas za zmago v
skupini, nato pa počakali na fotografije in še malce pokukali na okoli. Kmalu
so bili tudi rezultati na 10,5 km, kjer sem z skoraj enakim časom kot lani
zasedel tretje mesto, Edi pa je pristal na 5. mestu. Ko sem malce bolj pogledal
rezultate, sem ugotovil da bi lahko bil prvi v skupini, če bi samo za 10 sekund
izboljšal čas. Ampak je bilo že
prepozno, sedaj sem lahko le upal na lep pokalček za tretjeuvrščenega.
Ja organizator je še
vedno prekladal in kupčkal z pokali sem ter tja. To je pri njih že stara praksa
in nič kaj presenetljivega. Ko so delili pokale mlajšim dekletom, mislim
da tistim ki so tekle na 1000 m (nisem
čist siguren), zmagovalki sploh niso izročili pokala, ampak samo vrečko z
propagandnim materjalom. Ko se je nato dekletce pogajalo za pokal, je na pomoč
priskočil tudi Edi, ki se ni mogel zadržati. Pa so zopet kupčkali z pokali, med
drugimi tudi z tistim, ki ga naj bi dobil jaz. No meni je potem pripadala
nekakšna skulpturca, ki je po svoje tudi zanimiva.
Zanimivo pa je bilo tudi
dogajanje ob podelitvi zadnji skupini. Zadnji je bil namreč na vrsti Vlado, da
dobi pokalček za zmago v svoji skupini. Bil je klican na stopničke skupaj z
predstavnico nežnejšega spola (kakor je bilo že ves čas), na mizi pa sta bila
dva majhna pokalčka in eden velik. Organizator je že ogledoval kako bo podelil
tista dva majčkena, velikega pa pusti na mizi. Takrat je prekipelo tudi Vladu.
Odkorakal je do podeljevalcev in organizatorja preden je stopil na stopničke,
ter jim povedal da je zaslužil veliki pokal in zahteval , da mu ga tudi
izročijo, nato je odkorakal na zmagovalni oder. Malce so se spogledali,
pograbili vse tri pokale in izročili Vladu največjega, zmagovalki v ženski
skupini pa dva čisto majčkena.
Kar zanimivo se je
odvijalo tole podeljevanje in v smehu smo zapustili prizorišče. Bilo je že
pozno in treba je bilo odriniti proti domu. Vseeno smo našli čas, da zapijemo
tekaški uspeh. Ustavili smo se kar v Železni kaplji, kjer se je praznovanje
odvijalo celi dan. V šotoru se je ravno
še videlo praznično vzdušje. Nekaj zadnjih obiskovalcev in skupina
»moskontarjev«, ki so »na suho« urezali še nekaj poskočnih. Mi smo zavili v
bližnjo restavracijo in naročili pijačo. Povprašali so tudi če bi kaj pojedli
in povedali da se pri njih dobi vse vrste ribjih in morskih jedi, za tiste ki
pa tega ne marajo, se pa najde kaka malenkost tudi druge zvrsti. Za hrano se
nismo odločili, smo pa z veseljem popili domačo medico, z katero so nas
brezplačno postregli, tako za pokušino.
Potem pa je bila že tako pozna ura, da ni
preostalo drugega kakor vožnja proti domu. Vlado je bil še kar daleč od Karlovca.
Ni komentarjev:
Objavite komentar