V sončno nedeljsko jutro pa sva se z Edijem Doljakom odpravila proti morju. Pa ne da bi šla uživat v tople valove morja, ampak prelivat znoj po kraških klancih. Tokrat sem izbral gorski tek, ki šteje za pokal Primorske in je bilorganiziran prvič na tej lokaciji. No da se nebi sam vozil, sem pregovoril še Edija, (saj ni bilo težko) pa mu s tem zmešal vse načrte.
Nisem pa mu zmešal načrt proge, katero je zopet preučil do zadnjega kamna. Tako sem že med vožnjo vedel kaj me čaka tam doli. Sama proga je mogoče še bolj zanimiva, ker je speljana po delu proge, ki poteka iz Sežane in šteje za pokal ravninskih tekov Primorske, le teče se v drugo smer. No skupna je tudi najvišja točka, ki je za oba teka ista, to pa je vrh gore Tabor.
Ker je čas dopustov in posledično tudi več gužve na cesti, sva šla na pot z nekaj rezerve, katero pa sva porabila za druženje in klepet z tekači. Pod "streho" sva sprejela tudi Koširjevega Toneta, ki je na tek prišel kar z vlakom, domov sva ga pa dostavila potem midva.
Tudi v gorskih tekih so na voljo stalne startne številke, katero ima tudi Edi. Ima jo sicer res, vendar sam ne ve kje, zato je bila dobra tudi rezervna.
Nato pa nekaj ogrevanja in proti startu.
Skromna udeležba tekačev, zbralo se nas je nekaj manj kot sto tekačev in tekačic, je verjetno botroval tudi čas dopustov. Niso pa dopustovali organizatorji, ki so pripravili odličen tek, na lepi čeprav težki progi.
Točno ob uri smo se pognali na pot. Nekaj metrov spusta, nato pa že prvi klanec, ki je kar precej strm.
Ko se poravna sledi rahel spust po že znani poti, nato pa zaviješ desno v hrib. Klanec se vleče skoraj do najvišje
točke, le nekajkrat po par metrov se malce poravna ali spušča. Za najvišjo točko so imeli pripravljen tudi leteči cilj,
nato pa nazaj v dolino. Sledi spust skoraj do cilja, le nekaj zadnjih metrov je treba premagati nekaj višinskih metrov.
Po progi so lepo poskrbeli za pijačo, katere ni manjkalo tudi v cilju, tu pa se je našlo še ogromno sadja in slaščic, tako da so verjetno imeli še za drugi dan. Seveda je bila tu še malica, pa dobra kaplica in domača muzika. Skratka pravi vaški praznik.
Pripravljene so bile tudi medalje, pokali in praktične nagrade, zato se je pričela podelitev. No pri medaljah in pokalih ni bilo ravno sreče, smo pa skoraj vsi dobili praktične nagrade.
V cilju sem bil po 36-tih minutah, kar je zadostovalo za 5. mesto, medtem ko je Edi prispel 40-ti, po 41-tih minutah in zasedel 4. mesto v skupini.
Čeprav je le malo zmanjkalo za medalje, smo se veselo napotili proti domu, naslednje leto pa zopet pridemo.
No časa je zmanjkalo tudi za obisk na bazenu, ki se nahaja v bližini. Mogoče tudi to naslednjič.
Ni komentarjev:
Objavite komentar