Wagramlauf- Finale VolkslaufCup 2013

Großweikersdorf  19/10/2013

Pa smo dočakali.  Pred nami je bila namreč "zadnja" odprava proti Dunaju in s tem tudi zadnaj tekaška preizkušnja za to sezono v pokalu Avstrije. Nekako smo razmišljali o kaki navijaški skupini, ali morda tudi kak tekač več za zadnji tek, pa smo na koncu zopet odrinili samo trije. Pa tudi bolje tako.  Dolga pot do naše zadnje destinacije, je bila v znamenju premlevanja za vse nazaj. Kaj bi kateri lahko, pa kako bi lažje in več,....

Pa še ukvarjati se je bilo treba z "MIcko", saj nas je malce zafrkavala. No v začetku smo mi njo, ker smo šli povsem po drugi strani kakor nas je ona vodila, saj smo opravili zraven še en obisk brez njene vednost. Potem pa je začela preračunavati ona in nas peljala skozi center Dunaja, vmes pa še nekajkrat "crknila". Smo se kar malce zamislili kako in kaj bomo tokrat, a smo na koncu zvozili prav vse.

Na cilj smo prispeli pravočasno, nismo se ozirali na zapore in parkirali tik poleg startno ciljne ravnine. Kot bi se že nekaj naučili na vseh teh naših obiskih. Kljub vsemu, ni bilo nekega posebnega razpoloženja. Morda še celo nasprotno, da je bilo kar malce težavno vse skupaj. (vsaj zame)

Po prijavi smo malce brskali po darilni vrečki, če lahko temu tako rečemo, saj je vedno le polna reklam. Skoraj bi ji lahko rekli reklamna, a se včasih v njej najde tudi kaj uporabnega. Tokrat je bil v njej kupon za malico po teku, pa vzorec pralnega detergenta, pa neka čudna pijača, katere jaz ne maram,... Ampak vsega ni bilo v vseh. V moji namreč ni bilo kupona za hrano. Pa se nisem nič obremenjeval, saj mi ni bilo ravno do hrane, (nekaj me je slabilo) pa tudi še en sendvič je bil v torbi. Toda to ni bilo po godu Vladotu in je šel na "zbego", ter prinesel novo vrečko z vsem pripadajočim. 

Potem pa je bilo treba v dres in na ogrevanje. Ni bilo več veliko časa do pričetka teka, zato smo kar na hitro poskakali v copate. Časa je blo za ogled začetka kroga in njegovega konca, kaj nas čaka vmes pa je bila za enkrat še skrivnost.Pa ne dolgo, saj smo se kmalu pognali na pot.  Proga je speljana v obliki nekake odebeljene črke U in kot bi tekel po zunanjem robu  le te, s pričetkom malce v levo spodaj.
Prvi koraki so bili malce navzdol, potem pa smo takoj obrnili  v klanec. Sprva malce strmo, nato nadaljevali v rahlem vzponu. Dosegli smo prvi obrat in se spustili nazaj proti cilju. Seveda ne po isti poti, temveč po vzporedni. Sledilo je malce razgibane poti, pa zopet v rahel klanec drugega kraka črke, obrat in zopet po sosednji ulici v dolino. Obrnili smo v smeri cilja, ga pretekli in zakorakali v drugi krog. Tudi tokrat je bilo treba večkrat okoli, tokrat samo dvakrat. Pa je bilo tudi dovolj in kar z težavo sem prisopihal v cilj.

Kmalu sta bila za mano tudi Vlado in Edvard, pa tudi vsi ostali, saj je bila udeležba kar precej slaba. Kot po navadi je v cilju bilo okrepčilo s pijačo in sadjem, za spremembo pa so tokrat delili tudi brezalkoholno pivo v pločevinki. Kar nekajkrat smo zakrožili in nanesli zajeten kup pločevink v torbe. (vsak po kakih 6-8)
Potem pa smo šli unovčit kupone za hrano in čakali na objavo rezultatov. Zaključna prireditev je bila izvedena v bližnji gostilni, kjer je bilo dovolj prostora za vse, saj so bile na voljo dve veliki dvorani in  v eni je bil tudi oder za podelitev. Za ta tek je na oder stopil le eden od "naših". Seveda je bil to Vlado, ki je kot po navadi prekašal vse,

 medtem ko sva z Edijem pristala na odličnem 5. mestu.
Potem pa je sledilo tisto, za kar smo se borili skozi vse leto; podelitev za skupno uvrstitev. Seveda je vse potekalo v stilu Avstrijcev. Na otroških tekih so delili pokale, da so jih komaj nosili, v začetku članskih skupin še nekaj malih, potem pa so pričeli deliti nekakšne skulpture. Vlado ki je bil dobitnik na skoraj vseh tekih, je rekel da so te iste delili za tek pred kakim mesecem in da so jim takrat ostali. Tako smo bili še bolj v pričakovanju, kaj bo kateri dobil.
 Prišla je na vrsto skupina M-40. Na drugo mesto je bil klican Kralj Stanislav Slovenija.

Steklenica vina in malce večja skulptura od tekačev mlajših skupin, je postala moja lastnina, za spomin na teke v tej sezoni.

Zopet smo prišli na vrsto v skupini M-60. Tokrat je bil klican na oder Doljak Edvard Slovenija, ki je zasedel 3. mesto v skupini.

In še enkrat smo malce močneje zaploskali. Tokrat je bila na vrsti skupina M-65 in na najvišjo stopničko je bil povabljen Vlado Starešinič Hrvaška.

Oba sta imela malce več sreče kakor jaz in prejela pokalčke. Seveda je bil za tretje mesto malce večji kakor za prvo, a za spomin šteje ravno tako.

 Sledila je še podelitev najboljšim trem v skupnem seštevku absolutnega seznama. Seveda nas treh ni bilo zraven, čeprav sem se jaz precej približal tretjemu mestu in pristal na nehvaležnem 4. mestu, z le 14 točk zaostanka za tretjim. Pa ni bilo ravno nehvaležno. Bolj je bilo nehvaležno za drugega in tretjega, saj so jih poklicali na oder, iz njega pa sta odšla brez pokala. Svetleči spomin je namreč prejel le prvo uvrščeni. Verjetno jim je zmanjkalo € za ostala dva pokala.

Sledilo je še žrebanje nagrad, med nagrajenci pa kot po navadi nismo bili mi. Smo pa imeli nagrado v prtljažniku avta. Tam so nas namreč čakali sendviči, da nebi slučajno krulilo na dolgi poti do doma. Žejo smo si pa sproti gasili, čeprav smo naredili tudi nekaj krajših postankov za noge malce pretegnit.
Pa smo zaključili pri sosedih tako in drugače. Namreč jaz sem se odločil, da me v Avstrijo ne spravi nobeden več. Vse skupaj je predaleč, imajo previsoke štartnine, za tekače ne namenijo nič, na koncu te pa še ošimfajo. Ko je napovedoval podelitev, je namreč omenil na zbrko ki smo jo prinesli Slovenci. Na precej tekih smo namreč imeli problem z nepravilnim točkovanjem in smo jih morali vseskozi opominjati in popravljati. Za vse to pa naj bi bili seveda krivi mi, češ da ne ločimo imena od priimka. Tudi prav! Pri meni ne bodo imeli več težav.