Pa dajmo še malce ostati pri sosedovih. Še dve objavi dolgujem iz tistih odaljenih krajev, potem pa se preselimo domov. Kot po navadi tudi tokrat trojica "zagnanih" (nekateri pravijo norih, spet drugi drugače, pa saj ni važno) tekačev ubira pot v precej oddaljeni kraj, na koncu Avstrije. (vsaj meni se tako zdi) Med vožnjo nič kaj posebnega, le tisto standardno preganjanje, čigavo malico najprej pospravimo in katera ostane za pozneje. Zanimivo pa je postalo proti koncu naše poti. Namreč "Micka" nas je peljala po svoji poti in med tem je v nekem križišču Vlado opazil da je smerokaz za naš cilj v drugo smer. Po nekaj sto metrih smo ustavili in se prepričali na karti. Ugotovili smo, da do tja vodijo dve poti, vsaka po svoji strani in sedaj se je treba samo odločiti po kateri gremo. Sopotniki so nekako bolj verjeli smerokazu, zato smo obrnili in nadaljevali v drugo smer.
Pot nas je vodila preko nekega hribčka in ko smo se pričeli spuščatise je pred nami pojavil zanimiv pogled. V dolinci je ležalo mestece, do njega pa kar precej vijugasta cesta. Lahko rečem, da po takih ovinkih pa še ne.Doljak jih je tudi preštel, samo nisem siguren koliko jih je naštel, a mislim da jih je bilo 15.
In tako smo privijugali v mesto. Dobršen del ulic je bil zaprt in tam so že potekali otroški teki, hiše stisnjene druga ob drugo, ulice ozke. Kar ni bilo prostora za parkirat. Tako smo parkirali na parkirišču neke kleti, v katero se je zbiralo kar precejšnje število obiskovalcev. Ja saj smo tudi mi obljubili obisk, vendar po teku, kar pa se seveda ni zgodilo. Kratek sprehod po mestnih ulicah do prijavnega mesta,
in spet nazaj do avta, da se pripravimo za tek. Ogrevanja skoraj nismo rabili, saj je bilo kar daleč do avta. Pa tudi časa ni bilo ravno na pretek. Nevem kje smo ga porabili, saj smo prišli dovolj zgodaj, sedaj se je pa kar na enkrat ura "pomaknila" na
Ravno toliko smo še prišli poprej, da smo ujeli napotke za tek. Najprej manjši krog okoli cerkvice, potem pa še pet večjih. To je vse, potem pa le še kar se da hitro okoli. Pa ni šlo ravno hitro. Tisti mali krog še nekako, potem pa kar nekako ni bilo brzine. Je bila proga kar precej zahtevna. Sprva malce ravnine, pa kar nekaj ostrih zavojev po 90° in eden 180°, potem pa nekaj strmine, ki se je po dveh ostrih zavojih malce poravnala in vlekla kak kilometer daleč. Sledil je hitri spust skozi šikano, pa dva 90° zavoja in krog je bil sklenjen. Samo kaj ko je bilo treba čez vse te ovinke kar petkrat, predno si lahko rekel da si dosegel
Cilj pa ni bil časovno dosežen. Za nekaj korakov sem ušel najhitrejšemu v zadnji krog, da me ni prehitel, a ker nas je bilo malo na startu ( vsega skupaj 100) sem z časom 38:59 prilezel na 9. mesto. Kot 23. je v cilj pritekel Vlado Starešinič z časom 43:51 in Doljak Edvard 46. z časom 48:01.
Ker je bilo malo tekačev, se je seveda vse hitro odvijalo. Komaj smo se dobro ohladili, že je bilo vse pospravljeno, ko smo se nazaj pripeljali z avtom, da ne bo treba toliko hoditi. Pa smo morali še vedno kar nekaj pešačit. Podelitev je bila namreč še kakih 500 m naprej v neki dvorani. Zgužvali smo se do malega šanka in čakali na rezultate in morebitne pokalčke, ali kako praktično nagrado.
Seveda če bi bili izžrebani za kolo, nebi imeli zanj prostora v avtu, zato bolje da ni te sreče. Ni pa bilo niti nobene druge, saj žreb ni pokazal na nobenega od nas, ker tudi nismo sodelovali v srečelovu. Kdor je hotel, je moral srečko kupiti, mi se pa nismo spuščali v te podvige. Je pa bilo nekaj sreče pri pokalih.
Vlado Starešinič 1. mesto
Doljak Edvard 2. mesto
Kralj Stanislav 3. mesto
Seveda nismo čakali do konca vsega skupaj. Zunaj je bila že kar poštena tema, pred nami pa dolga in vijugasta pot do doma. Saj če nebi bilo toliko vožnje do doma, bi se morda zadržali, ker je prijetno in veselo, pa čeprav ne razumemo govorice ravno najbolje. Mogoče bi se še kaj naučili, tako pa le srečno do naslednjič.
Ni komentarjev:
Objavite komentar