Majski tek

Je minilo že kar nekaj časa, ko se je pisalo 8.Maja in takrat smo se zbrali v Ajdovščini na takoimenovanem Majskem teku. To soboto je zaznamovalo slabo vreme in pa moja utrujenost.

Že v petek sem imel tek, nato nočno delo do sobote zjutraj, po službi pa proti primorski. Še dobro da sem imel ta dan šoferja in sem brez skrbi dremal na sopotnikovem sedežu, medtem ko je Edo šofiral proti Primorski.

Negdo je ožemal oblake, kateri so zato spuščali dežne kaplje, ki so se včasih spremenile v plohe.(pa ne hrastove, to so ble dežne plohe)Nekako sva oba upala, da bo v Ajdovščini naju čakalo sonce in topel pomladni dan, pa ni bilo ravno tako. Nič drugače ni bilo kakor v Novem mestu. Nevihta je ravno pojenjala, ko sva se parkirala v centru mesta in nato z dežniki odmaširala na prijavno mesto.

Ni bilo več veliko časa do pričetka, midva pa sva še tuhtala kaj obleči in kje se preobleči, da bi naju čim man namočilo. Našla sva neki nastrešek se odela v opravo in se tudi malce ogrevala, potem pa je bilo potrebno oditi na dež. Ja ni bilo druge, saj dežja ni bilo videti konca.

Še nekaj pretečenih sto metrov in že smo bili zbrani na startu.

še par besed organizatorja in že smo se zapodili

Po nekaj metrih asfaltne podlage smo zavili na makedam. Tu je že bilo vse polno luž, med katerimi je bilo potrebno vijugati, saj so nekatere bile precej globoke. Po dobrem kilometru so luže izginile, pa ne da bi se stanje na progi izboljšalo, še slabše je postalo. Zavili smo čez potok po lesenem mostiču in "zagazili" v blato. Naslednji del je potekal namreč po travniku.

Pa smo spet prilezli na asfaltirano cesto in naredili krog skozi sosednjo vas, nato pa se je pot obrnila navzgor. Kar nekaj kilometrov se je dvigalo, nekaj časa rahlo, nato malce bolj in še bolj, pa spet malce manj, dokler nismo prilezli do vrha. Ko dosežeš vrh, se pa ve kaj sledi. Spust je bil nekaj časa še po cesti, nato pa smo zavili na gozdno pot. Tu je bil tisti najnevarnejši del proge. Nagnjeni teren strmo navzdol, pa blata do kolen, za povrhu pa še korenine od dreves. Je bilo potrebno kar precej paziti kam stopiš, drugače bi lahko kaj kmalu prišlo do poškodbe.

Pa je minilo tudi to, nato še malce po asfaltu v dolino in za konec še dva kilometra ravnine in proti cilju.

Takole je zgledala ciljna ravnina

in takole cilj

Z veliko muko sem se privlekel v cilj, od pete do zadnjega lasa na glavi zamazan z blatom in moker kot miš. Ja je bilo potrebno kar hitro sprat nesnago iz sebe in se toplo obleči v suha oblačila. No nekateri so za umivanje uporabili kar lužo sredi ceste.

Ker dež kar ni hotel prenehati, smo se stiskali pod nadstreški šole, ali kaj je že bila tista stavba, pa še vse povsod kjer je bilo malce strehe. Nekateri so odšli takoj domov, drugi so se zadržali malce dalj, skratka kakor kateri. Z Edijem sva se odpravila proti domu takoj po objavi rezultatov. Medalje ni dosegel nobeden in kaj še potem čakati.Jaz sem imel precej slabši čas od lanskega leta in zasedel 5. mesto v skupini, absolutno pa 24., medtem ko je Doljak prišel v cilj kot 42., kar je zadoščalo za 4. mesto v njegovi skupini.

Kako sva se pa peljala proti domu nebi vedel, saj je bila utrujenost močnejša in sem vso pot pridno spal. Medtem je na prizorišču potekalo žrebanje nagrad in med srečneži sem bil tudi jaz.Ker mene ni bilo več tam je nagrado zame prevzel Škrlj Franc, tako da je nagrada (luškana torba) že v mojih rokah. Frane najlepša hvala, dam za dva deci ob priliki!