9. Bovški tek

Hladno in megleno jutro se je porajalo tistega 25.04,ko sem se odpravljal od doma. 8:15 je kazala ura ko sem se podal na pot. Spotoma sem pobral še nekaj tekačev in že smo se pomikali proti Bovcu. Ugibali smo katera pot je najkrajša, oziroma najhitrejša, pa nismo mogli ugotoviti. Edina ugotovitev je bila, da poprej kot v treh urah ne bomo prišli.

Ubirali smo jo čez Logatec, pa Godovič in Idrijo, preko Kobarida do Bovca. Vsi naveličani vožnje po ovinkasti cesti, smo komaj čakali da prispemo na cilj. Po dobrih treh urah, smo prispeli na mesto dogajanja, kjer je bila zbrana že kar velika in pisana množica ljudi, razkropljena po ogromnem prostoru tamkajšnjega letelišča.

Za razliko od naših krajev, je bilo tam precej lepo vreme. Sonček je kričal na vse pretege, tako da je termometer kazal precej čez 25°C. Skratka krasen dan, kakor je bil tudi prekrasen pogled, pa kamor koli si se obrnil. Okrog in okrog nas so se vzpenjale z sončkom oblite gore in belo snežno čepico.

Pa ni bilo časa za oziranje v gore, saj nas je čas že kar malce preganjal. Krajši pogovor s prijatli med pripravo in ogrevanjem, potem pa je bilo potrebno že stopiti za štartno črto.

Start in cilj je bil postavljen v vogal letališča. V začetku smo obtekli 3/4 letališkega posestva, kar je izneslo približno 2 km. Travnata podlaga in povsem ravninski del se je nato obrnil v slab kilometer spusta. Makedamska pot se je spuščala precej strmo navzdol in se kmalu spet zravnala. Sledil je ravninski cca 5km dolg krog, po makedamski poti, delno tudi po asfaltu, z čisto rahlimi vzponi in spusti nazaj pod klanec. Postavljena je bila tudi okrepčevalnica, ki je še kako prav prišla, saj nas je vročina čisto izsušila.(je vrag, če nisi vajen višjih temperatur)

Ko smo pretekli most, smo nadaljevanje že poznali. Sledil je vzpon in to kar precej hud. Ko smo tekli navzdol, je bil nekako hitro pretečen, sedaj pa ga ni in ni zmanjkalo. Pa ni šlo z tekom do vrha. Delček klanca nas je večina prehodila in smo se zopet zapodili na vrhu. Tu se je že videl cilj, vendar je bilo do tam še dober kilometer.Obteči je bilo treba še del letališča in kljub ravnini so bile noge precej težke zavoljo klanca ki smo ga premagali. Kljub temu sem pritekel v cilj v polnem "šusu" in borbi za mesto do zadnjega centimetra.

V cilju je čakala kot ponavadi stojnica z sadjem in pecivom ter vodo, le senco je bilo potrebno poiskati malce vztran, komur je bilo prevroče na soncu.

Do objave rezultatov smo se eni senčkali

drugi sončkali

vsi pa pospravili okusno malico.

Pa so prišli rezultati in z zanimanjem smo jih pogledali.

In kako je kazalo? Prav čudno! Prvi v skupini je imel čas samo 12 min, drugi pa že 37:53, jaz pa 40:37. Povprašali smo kako je z to stvarjo in izvedeli, da je že urejeno, ker je pač bil prijavljen na 10 km, tekel pa je samo na 3 km.

Tako sem pristal na 16 mestu vseh udeležencev in 4. mestu v svoji skupini.

Teka se je udeležilo približno 150 tekačev in tekačic.

In hitro domov, saj je bila pred nami spet dolga vožnja. Tokrat smo ubrali drugo smer. Hoteli smo prečkati Vršič, vendar je bil še zaprt zaradi snežnih razmer, zato smo se napotili čez Mangart in Predel ter Italijo, pa čez Kranjsko goro proti domu. In so kar precej zanimivi kraji, vendar smo se "zrajtali" ko smo bili že mimo, da bi lahko ustavili in malce poslikali, na kilometrih in času pa nismo čisto nič prišparali.