Sončna sobota, ko smo se odpravili proti Primorski nekje v jutranjih urah. Iz Novega mesta smo krenili na pot trije in še enega smo pobrali v prestolnici. Nekje okoli 11:00 smo prispeli v prijeten Primorski kraj, ki je poznan po čipkah.
Verjetno ni bilo težko ugotoviti da je to Idrijska čipka, vendar ta kraj ni poznan samo po čipki, ampak se tu najde še marsikaj zanimivega.
Tu je tudi rudnik živega srebra
Tu je tudi rudnik živega srebra
pa reka Idrijca, na kateri je kar nekaj mostičev, jezov,...
In kaj smo tukaj izgubili? Seveda je odgovor nič. Izgubili nič smo se pa zato udeležili teka v prijetnem okolju.Na mesto prireditve smo se zapeljali skozi neka "čudna vrata". Pravzaprav smo vstopili pod nekakšno pripravo tamkajšnjega rudnika.
In kaj smo tukaj izgubili? Seveda je odgovor nič. Izgubili nič smo se pa zato udeležili teka v prijetnem okolju.Na mesto prireditve smo se zapeljali skozi neka "čudna vrata". Pravzaprav smo vstopili pod nekakšno pripravo tamkajšnjega rudnika.
In še hip in že smo bili na red za tekaško prireditev.
Ko je urca odbila poldan in je sonce na vso moč "kričalo", smo dobili znak za začetek. Sprva nekaj metrov ravnine, nato pa še nekaj deset metrov strmo navzgor. Tu so bili neki rudniški objekti mimo katerih je bila speljana proga. (ali bolje rečeno skozi) Od tu naprej pa je bila proga skoraj povsem ravninska. Najprej smo tekli nekaj časa po potki ob rakah (vsaj mislim da se tako temu "rečnemu koritu" reče)
Nekje v tretjem kilometru smo jo ubrali po visečem mostu na drugo stran Idrijce in nadaljevali po asfaltni cesti do petega kilometra.
Pri Vojkovi spominski plošči obrnemo in potem še 5 km nazaj po isti poti. Če se je do obrata za kanček proga dvigovala , se po obratu rahlo spušča.Misleč, da bo "v dolino" lažje, sem z veseljem naredil obrat in kaj kmalu ugotovil da temu ni tako. Nazajgrede se je trošilo ravno toliko energije kakor gor in kar nekako ni šlo. Korak je bil vse težji in počasnejši, kilometri pa nikamor. Za vsakim ovinkom sem si rekel "za temule pa čez most", pa ga nikakor nisem mogel dočakati. Ko sem ga zagledal je prišlo nekakšno olajšanje, saj od tu naprej ni bilo več daleč, potreben je bil le še malce nevaren prehod čez most. Nevaren je bil zato, ker nas je več istočasno prihitelo na most in je ta kar precej zanihal. Vsi smo srečno prispeli na drugi breg in kmalu tudi v cilj.
40:35 je pokazala ura, ko sem prečkal cilj in uvrščen sem bil na 22 mesto skupne uvrstitve in 6. mesto v skupini.Pa je bil za nami še eden in čeprav je bil večji del po senčki in ob vodi , je bil še vedno zelooooooo vroč.
Upam da naslednje leto organizator izbere jutranjo ali večerno uro in se s tem izogne pretirani vročini.Tako bo tek še lepši.
Ni komentarjev:
Objavite komentar