Polmaraton Ljubljana

Ljubljana 24.10.2010

V nedeljo, pa smo se odpravili v našo prestolnico, kjer je potekal 15. Ljubljanski maraton. Za nekatere je to sklepno dejanje sezone, za druge dokazovanje pripravljenosti, spet tretji si to razlagajo po svoje, kakor pač kateri. Za mene ni bila to zadnja tekma (vsaj upam) in tudi ne kakršnje koli dokazovanje, ampak samo tek kot tek in cilj vsega, da pretečem 21.km z solidnim časom.

V zgodnje jutro, sva se z Sebastjanom peljala proti Ljubljani in nič kaj prida ni kazalo vse skupaj. Rahlo mrzlo, megleno in deževno vreme se je kazalo doberšen del poti, pa tudi napoved je bila klaverna. Nič kaj prijetno za tek. Vseeno se z dobro voljo premaga vse, tudi vreme. Kar sva se bolj bližala prestolnici, vse lepše in lepše je kazalo. Prikazal se je za trenutek celo sonček.

Bližal pa se je tudi sam start maratona in polmaratona in v obeh razdaljah so bile zastopane "oranžne"barve kluba Matick. Na 21.km sva tekla z Sebastjanom in na 42. km se je podal Marko Bučar. Se pravi trojica polmaratoncev iz Amsterdama.

Na samem startnem mestu, se je bilo potrebno postaviti kar precej pred pričetkom, če si hotel dobiti dobro izhodišče. Tukaj je malce drugače, kakor je bilo pred tednom dni, ko si bil razporejen v cono in nisi mogel v drugo. Tu so bile cone označene, vendar si se postavil kakor si sam hotel, oziroma kamor si se prebil. Tako je v prvi coni startala "mamica"pri 70tih, ki je tekla 21 km več kot 2,5 h.
Pa ravno zavoljo takih, sem prišel malce popreje in se postavil čisto spredaj.To pa ima svoje dobre in slabe lasnosti. Dobra je ta, da si spredaj in nimaš tolikšne gužve,imaš rezgled po startni ravnini in dogajanjem na njej, medtem ko je slaba ta, da te potegnejo boljši tekači s sabo in pričneš z prevelikim tempom, kar pa te na koncu kaznuje. Sploh je to za mene slabo, ker že tako ne znam počasi začeti, start od spredaj pa me še bolj "izstreli".

Tudi tokrat ni bilo nič drugače. Hiter začetek, ki se je vlekel kar nekaj kilometrov, ko sem se končno spravil v zmiren ritem. Do desetega kilometra je kar hitro minilo in čas je bil kar uredu, če ne preveč dober. Malce se me je lotevala utrujenost, a so jo navijači pregnali z svojim spodbujanjem. Kar velika množica se jih je nabrala ob progi in prav prijetno je takole iz množice slišati "dajmo Matick", ali pa "bravo Stane", čeprav v tem primeru neveš če je to namenjeno ravno tebi ali je še kak Stane v bližini. Vseeno ti malce bolj požene kri po žilah in malce z večjim zagonom nadaljuješ.Pa spet pozabiš na vse in samo odštevaš kilometre. Po desetem kilometru, sem se ustavil na okrepčevalnici in v miru srknil nekaj požirkov tekočine, malce nagovoril dekleta, ki so delale na okrepčevalnici in nadaljeval naprej. Šlo je vse počasneje in počasneje, kilometri pa so se vse bolj vlekli. Kako tudi ne če pa ga tečeš dalj časa. Po 15. km pa so se me lotile zopet težave. V zadnjem času kar ne mine tek brez težav in tokrat mso tegobe prišle v nogo. Že pred tekom sem čutil rahlo bolečino v desnem gležnju, za katero sploh ne vem točno od kod se je vzela. Verjetno kak rahel udarec in bolečina je tu, a kakor je prišla bo tudi izginila. Pa ni izginila. Proti koncu se je celo stopnjevala. Postaljala je vse močnejša in močnejša. Pa sem probal stopati na nogo čim bolj ugodno, da bi bila bolečina manjša. Pa probam po prstih, pa po peti, pa tako in drugače in nič boljše. Pa ne boljše, bilo je še slabše. Na račun vsega prilagajanja sem dobil še žulj na prstu, da je bila mera polna. Z težavo sem se vlekel proti cilju. Zadnji kilometer navadno odtečem malce hitreje, nekje v ritmu tistega prvega, a tokrat ni šlo. Mislim da je bil tisti zadnji najdaljši od vseh, uspel sem pospešiti le tistih nekaj zadnjih metrov v cilj.Klub vsem težavam, sem bil na koncu zadovoljen. Zadovoljen, da sem pretekel polmaraton in tudi z samim časom, čeprav je bil malce slabši od mojega rekorda, je pa bil v nekaj sekund enak lanskoletnemu na tej progi. Za 21 km sem potreboval 1:26:32 in zasedel 181 mesto.

V cilju me je že čakal Sebastjan, ki je pritekel v cilj dobre 3 min pred mano in zasedel 112. mesto.Zamenjala sva preznojena oblačila z svežimi in se napotila med navijače. Spodbujala sva jih v zadnjih metrih in čakala na trenutek ko se bo bližal cilju tudi oranžni Marko.In smo ga kmalu pričakala. Morda še malce nad pričakovanji. Glede na to da je bil pred tednom dni za njim mali maraton, je sedaj tega velikega odtekel z zelo zelo dobrim časom. Za 42 km je porabil 3:28:43, kar je precej nad njegovim rekordom in pričakovanji.Kot je sam rekel, da mu verjetno dobre rezultate in dobro počutje prinaša "oranžni dres", jaz pa lahko dodam le še to, da če si "oranžen" pa v dobri družbi, kjer ne manjka dobre volje in pozitivne energije,so dobri rezultati neizogibni. Pa "dober tek"še naprej!

Polmaraton Amsterdam

17. 10. 2010

Začetek te zgodbe pa sega daleč nazaj. O njej smo se pričeli pogovarjati, ko smo tekli na Gorjance, ali bolje rečeno po teku na Gorjance. Takrat je do mene prišel Miran, da se kuje plan teka v Amsterdamu in če bi šel tudi jaz. Jaz sem bil takoj navdušen in zgodba je pričela počasi dobivati obliko.

Zainteresirani smo bili štirje tekači in kar nekaj navijačev, potekal pa je tudi dogovor o dveh avtodomih, s katerimi naj bi se odpeljali na tek in v njih tudi bivali. Sledila je prijava na tek preko interneta in že so bile tu prve težave. Prijavili smo štiri tekače, prijava je sprejela samo dva, prijavnino so pobrali za tri. Upali smo na spremembo do zadnjega dne, a je nismo dočakali. Tudi število navijačev se je iz tedna v teden zmanjševalo, zato smo si sposodili samo en avtodom, ki nam ga je posodila Adrija. Skoraj do zadnjega dneva se ni vedelo kdo sploh "odrine" na pot. Prijavljena tekača sva bila jaz in Sebastjan, neprijavljena pa sta se odločila ostati doma, od navijačev pa je bil edini kandidat Miran. Vsi ostali so nekako opravičili svoj "izostanek". V zadnjem hipu, se je Marko odločil, da gre zraven in da poskusimo zadevo z prijavo urediti na kraju samem. Tako smo ostali štirje člani ekipe, trije tekači in en spremljevalec. Od tekačev je bil

Puš Sebastjan, Bučar Marko in Stane Kralj.In pa navijač, kuhar in fotograf Miran Vidic (ta je imel več funkcij).Kot se spodobi, je vsak po svojih močeh pripravil za na pot. Sebastjan je uredil okoli avtodoma, jaz sem priskrbel drese tekačem, domač kruh iz krušne peči in nekaj pijače, vse ostalo za na pot je pripravil Miran, Marko pa je v zadnjem hipu dodal nekaj stvari.

V četrtek ob 21:00 je ekipa z vsem potrebnim odrinila na pot.Pred nami je bilo 1500 km ceste, ki jo je bilo treba prevoziti. Prvi je vozil Sebastjan in vztrajal nekje do 2:00, ko sem jaz sedel za volan. Z nekaj krajšimi postanki za točenje goriva in pretegnitev nog sem nadaljeval vožnjo do 8:00 zjutraj. Sledil je še en postanek in vožnjo naprej je nadaljeval Marko. Za kosilo smo naredili malce večji postanek, bili pa smo že tudi blizu cilja. Odločili smo se za ogled še kakega mesta in potem v Amsterdam. Odločitev je padla na mesto Den Haag in pot smo usmerili tja. Ker se v mestu nismo nekako znašli najboljše in tudi navigacija je bila neučinkovita, smo se napotili kar na ciljno mesto.

Tudi tu ni navigacija bila kaj dosti v pomoč, vendar nas je pripeljala na krasno lokacijo. Našli smo parkirno mesto v centru dogajanja, pa še brezplačno je bilo. Na eni strani smo imeli dva nogometna igrišča z atletsko stezo, kjer smo izvajali tudi trening, na drugi strani teniška igrišča in športno dvorano in pa pred nami olimpijski stadion, center vsega dogajanja. Lepše lokacije si tudi v sanjah ne bi izborili.

Parkirali smo, ter najprej odšli po štartne številke in v reševanje problema s prijavo. Številke so naju že čakale, Markota pa smo še enkrat naknadno prijavili in imel je številko tudi on. Ostalo je le nekaj časa še za večerjo in kratek ogled mesta, kamor smo se napotili peš. Pa smo zabredli kar daleč v mesto in ker se nam ni ljubilo hoditi nazaj, smo se popeljali s taxi-jem in odšli spat.

Po jutranji kavici je bila pred nami cela sobota za ogled mesta. Seveda smo opravili trening, mankalo pa ni tudi hrane, pijače,muzikein še kaj bi se našlo. Za ogled mesta smo tokrat izbrali kar mestni potniški promet, za katerega smo dobili karte malce ceneje ob prijavi. Nismo se zadrževali kaj dolgo, saj smo potrebovali počitek za naslednji dan, ko treba pokazati iz kakšnega testa so Slovenci.

V nedeljsko jutro smo malce poležali in ko smo se "zvalili" iz toplih postelj, nas je zunaj pozdravil prijazni sonček. Sicer vetrovno, oblačno in deževno vreme, je nekam izginilo in nastal je krasen dan v katerega smo z navdušenjem zakorakali. Po zajtrku smo se napotili poiskati startno mesto za naš tek. Potekalo je več kategorij teka in vsaka je imela svoje mesto za pričetek in pa start ob svoji uri. Naš start je bil ob 13:30, kakih 150 m od olimpijskega stadiona na ulici. Ker ni bilo več dolgo do pričetka, smo odšli nazaj in se odpravili v drese, ter se vrnili nazaj ter pričeli z ogrevanjem.Nekaj časa smo tekali kar po ulicah, nato pa smo se napotili na samo progo in sicer v prvo cono startnega mesta, ki nam je bila dodeljena ob prijavi.Predno se je cona napolnila, smo še enkrat stopili skupaj in si zaželeli čim boljši rezultat.Nato je postajalo vse bolj napeto in vsaka sekunda je bila daljša. Ja takole stati v gužvi in čakati na znak za začetek ni nič kaj prijetno, sploh pa ne, če je to množica nekje blizu 10500 tekačev. In smo dočakali. S Sebastjanom sva se zrinila malce bolj spredaj, Marko pa je ostal nekje v sredini prve cone. Brez kakega večjega prerivanja smo se zapodili po ulicah Amsterdama. Ob progi vse skozi polno navijačev, "muskontarjev", pa muzike iz zvočnikov, redarjev cel kup, pa okrepčevalnic, kjer je bila pestra ponudba, da ne omenjam fotografov in kamermanov. Skratka enkratno vzdušje in ni čudno, da smo "poleteli" malce prehitro. Pa je še nekako šlo do 5. km, potem pa sem tempo malce zmanjšal. Pri desetem me je malce kriza ujela, a sem se nakako hitro sestavil in je spet letelo do 18. km. Pričelo me je tiščati v trebuhu in pritiskati na vse konce. Očitno se težave, ki so se pred tedni pojavile, še niso pozdravile in so spet prišle na dan. S težavo sem se privlekel do cilja, čeprav sem zadnji kilometer odtekel nekako v ritmu prvega. Sem bil prav vesel, ko sem zagledal olimpijski stadion, na katerm je bil tudi cilj.

Sebastjan je bil že precej pred mano v cilju in je že pil pivo, ko sem pritekel jaz.Kmalu je pritekel tudi Marko.V cilju na tribuni nas je pričakal Miran (na stadion ni mogel nihče razen tekačev in organizatorjev), ki je imel za vsakega trenirko in pivo, podal pa nam je tudi slovensko zastavo, s katero smo nato odkorakali iz stadiona.Pred stadionom smo si postregli z pijačo in sadjem, pa še nekaj sladkega smo dobili.V velikanski gneči, nas je ujela fotografinja in dobili smo vsak svojo spominsko sliko, nato pa smo odšli v naše "stanovanje". Dokler smo se tekači zvrstili pod tušem, je kuhar pripravil kosilo, ob katerem smo nato premlevali svoje občutke na sami progi. Čeprav nismo vedeli kako smo uvrščeni, smo nekako bili zadovoljni z časi, ki smo jih sami izmerili. Pa je zapela harmonika in takoj je bila "veselica", kar tam na ulici.

Ob 18:00 smo se odločili, da pogledamo kakšno je "vzdušje" na stadionu in okoli njega. Ko smo prečkali most, ki nas je ločil od prireditvenega prostora, smo bili vsi presenečeni. Nikjer nikogar več. Vse je bilo prazno in pa predvsem pospravljeno. Od vsega je ostal le še viličar, ki je postavljal na kamion zadnje ograje. Ostal ni niti en papirček na tleh, ki bi kazal na kakršnje koli dogajanje. Naredili smo še krog skozi bližnje ulice, ki so že utripale v vsakdanjem duhu, nato pa se vrnili k počitku.

Počitek smo pričeli kar zgodaj, saj smo tudi zgodaj "odrinili" proti domu. Ko je urca odbila polnoč, smo še dve uri spali nato pa na pot. In spet je bilo pred nami tistih mnogo kilometrov, ki pa smo jih uspešno prevozili. Nismo naleteli na nobeno gužvo niti zastoj ali kaj podobnega, le sneg po avstrijskih gričih nas je malce zmrazil.So pa nas greli topli občutki, ko so nas po sms-u seznanili z našimi uvrstitvami. Te je že Barbi napisala, zato jih ne bom ponavljal, le dopišem še za Marka, ki je zasedel 316. mesto z rezultatom 1:27:50 (njegovih rezultatov ni bilo takoj zaradi prijave na samem teku).

Tako se je končalo naše "potepanje" nekje v večernih urah, ko smo počistili naše "stanovanje" (avtodom) in odkorakali vsak svojo pot.

Posnetih je bilo nekaj filemčkov in kakih dvesto fotografij. Filme bo Barbi sestavila v enega in se bo pojavil malce kasneje, za fotografije pa je tu tudi premalo prostora, zato bom naprosil Barbi (ker jaz ne obvladam), da postavi bližnjico za ogled vseh slik. Barbi hvala lepa že v naprej.


In Barbi izpolnjuje svoj prvi del pomoči. :)

1. album s fotkami
2. album s fotkami

Amsterdamski maraton - rezultati

Danes, 17. 10. 2010, je v Amsterdamu potekal maraton, ki se ga je udeležil tudi Stane. Njega sicer še ni nazaj v Slovenijo, so pa na voljo že uradni rezultati, ki so razkrili novico o izvrstni uvrstitvi.

Stane je pretekel progo polmaratona v času 1:24:20 in dosegel 168. mesto v konkurenci kar 10.429 tekačev iz celega sveta. Super!

Še povezava na uradne fotke kot dokazni material.

Poleg Staneta se je polmaratona udeležil tudi Sebastjan Puš, on pa je bil še hitrejši in je progo pretekel v času 1:21:37 ter zasedel okroglo 100. mesto med vsemi udeleženci.
Pa še njegove fotke.

Med Slovenci, ki so se udeležili polmaratona, je bil Sebastjan 1., Stane pa 3. :)

In zdaj bodo v avtodomu uživali še celo pot nazaj domov. Brez dvoma so uživali tudi na poti na Nizozemsko. Blagor njim. :) Kaj več bo pa Stane besedno in slikovno predstavil ob vrnitvi v Slovenijo.


Ampak tile Nizozemci ... hudo, kakšna organizacija ... na vrhuncu. Dan po teku se že lahko najde fotke in filmčke. Pa ne kr ene, ampak prav personalizirane. No, povezave do fotk sem že dala, zdaj pa še povezava do Stanetovega filmčka. Hudo. Lahko tudi preklapljate različne poglede na različnih delih proge. Ali pa počakate, da se samo premakne. Sem čist navdušena nad moderno tehnologijo. :) Hehe. :)

3. Grajski tek

Otočec 10.10.10

V nedeljo pa je bila zadnja tekma ( zame je bila zadnja, ostali imajo še eno) za pokal Dolenskega lista, katera pa se je odvijala na "domačem terenu". Čeprav se je temperatura gibala blizu ledišča in je gosta megla ovijala naše kraje, so Vitezi Otoški speljali lepo prireditev, katere se je udeležilo veliko število tekačev.

V zgodnjih jutranjih urah (za ene je bilo precej zgodaj) smo se zavijali v topla oblačila, se stiskali v avtomobilih in kar nekako brez prave volje za tek čakali zadnje minute, da se odenemo v tekaško opravo.Nič čudnega, saj je termometer kazal samo 3 °C. Pa se je bližala tista ura, ko je bilo potrebno, neglede na vreme na startno črto. Start teka so "izstrelili" 10. 10. 2010 ob 10:10. Ja same desetke, ampak to ni nič pomagalo pri premagovanju kilometrov. Ravno toliko se je bilo potrebno truditi in trudila sva se tudi dva "Maticka", jaz in Barbi.

Lepa, kratka proga speljana v prijetnem okolju. Prične se pri Športnorekreaciskemu centru na Otočcu, katerega se obkroži, kakor tudi hotel Šport. Nato se spusti do reke Krke, katero se prečka preko dveh lesenih mostičkov na drugo stran. Tu se obkroži jasa in po cesti nadaljuje proti Strugi. Po rahlem vzponu se zavije na igrišče za golf in se nekaj časa teče po njem, zavije nazaj proti gradu Struga in ob reki Krki vrača nazaj. Zopet dva lesena mostička, ter rahel vzpon in v cilj. Proga je delno makedamska, asfaltna in travnata v skupni dolžini 8,4 km.

Nepreveč zahtevna proga, kratka in slatka, bi lahko rekli in ni čudno, da je prvi z njo opravil v 27,15 min. Potem smo prihajali še tisti počasnejši. jaz sem prispel v cilj kot 17, z časom 31,30, Barbi pa je za progo porabila 45,56 min. V skupini pa sem zasedel 5, Barbi pa 6 mesto.

Tek nas je malce ogrel, pa tudi sonček se je nekako prebil skozi meglo in prav lušno je bilo malce posedeti in pokramljati, medtem ko so najboljši prejeli odlikovanja in srečneži praktične nagrade. Med temi "srečneži" sem bil tudi jaz in prejel darilni bon fitnes centra na Otočcu. Pa se bo treba še enkrat vrniti in zakaj pa tudi ne, saj je prav luštno.

Lušno pa se je nadaljevalo tudi popoldan, saj se je sestala ekipa, ki potuje konec tedna v Amsterdam na polmaraton. Narejen je bil načrt, seznam, plan in vse kar sodi zraven, ampak to je že nova zgodba, ki pride prav kmalu.

3.utrka "Kralja Petra Svačića"

Vojnić 09/10/2010

V soboto pa se nas je k sosedovim podalo kar malce več. Marathon klub iz Novega mesta, je namreč organiziral odhod na sosednjo Hrvaško kar z avtobusom. Prijave so zbirali že kak teden poprej in opravili predprijavo.

Tako smo se zbrali pred planetom Tuš v Novem mestu, pred sedmo zjutraj, kjer nas je čakal mini bus. Toliko se nas ni nabralo, da bi poplnili vse sedeže, a če bi prišli vsi prijavljeni, bi ga skoraj zapolnili. Počasi smo se pomikali proti državni meji, vmes pobrali še nekaj potnikov in že smo bili na Hrvaškem. Na carini ni bilo nič posebnega, kljub temu da štrajkajo državni uslužbenci, so samo potne liste pogledali in lahko smo nadaljevali.

V Vojnić smo prispeli ravno dovolj zgodaj, dvignili startne številke in se pripravili na tek. Zadnji del ni bil ravno lahek, saj je bilo kar precej mrzlo, tako da so bila še topla oblačila malo, kaj šele tekaška oprava.Me je kar malce streslo, ko sem gledal nekatere v kratki opravi. Jaz sem oblekel dolge hlače, pa tudi če bi mi bilo malce vroče med samim tekom.

Na startu se nas je zbralo slabih 100 tekačev od tega polovica iz Slovenije, nekaj Madžarov, nekaj Bosancev, ostalo so bili domačini. Start teka je bil pred lesno tovarno, kako tudi ne, saj so organizatorji teka gozdarji, poimenovali pa so ga po zadnjem nihovem Kralju Petru Svačiću. Tu se nismo kaj dosti zadrževali. Kratek nagovor organizatorja in že smo se pognali po progi. Sama proga nič kaj posebnega. Po nekaj metrih smo zavili na glavno cesto in po njej ravno do konca naše poti na Muljavi. No ni bilo ravno naravnost, saj je bilo nekaj ovinkov vmes in pa vse skozi malce navzgor. Kar dolgočasno za tek, ko je vseskozi enaka proga in tudi nič se ne dogaja. Kakor smo se razporedili v prvem kilometru, tako smo prispeli v cilj. (vsaj spredaj je bilo tako) Nobenega prehitevanja, samo razdalja med tekači se je spreminjala.

Kmalu je bilo za nami 9 km in ostal je le še zadnji ovinek. Tu so bili že naši navijači, ki so nas spodbujali v zadnji ovinek, ter v cilj.

Cilj je bil pred lepo gozdarsko kočo, ki pa je imela tudi lepo okolico. Poskrbljeno je tudi za zabavo otrok, saj imajo svoj prostor z različnimi igrali.Na drugi strani pa je ogromen piknik prostor.Pokrit objekt za tristo ljudi, (ali pa še več)pa šank brez katerega seveda ne gre, kjer so nam postregli z hrano in pijačo,okoli pa kar nekaj zanimivosti. Meni se je precej dopadla pečica za peko odojkov. Pa ne ena , marveč dve med katere je bilo pritrjeno mlinsko kolo in nato voda skrbi za obračanje v pečici.Kaj kmalu so bili izobešeni rezultati, pokali in medalje pa so tudi že čakale na lastnike.Pogled na to listo je bil kar prijeten in skoraj vsem Slovencem se je nasmejalo, enim malce bolj, drugim malce manj. Jaz sem bil v tisti skupini, ki se je malce slajše smehljala, saj sem se povzpel na najvišji panj.Tisti ki smo stali na najvišji stopnički smo prejeli pokalčke, ostala dva pa medalje, vendar je bilo zadovoljstvo tudi na drugem in tretjem mestu.Še bolj so se veselili tisti prvi trije v absolutni kategoriji, saj so prejeli tudi denarne nagrade. Jaz sem v tej kategoriji zasedel 9. mesto.Smo kar pridno tekli in odnesli "sosedovim" kar doberšnjo mero žlahtnih kovin. Smo naredili eno skupinsko sliko, (pred kraljem po katerem se tek imenuje) vsi ki smo dobili medaljo ali pokal iz Slovenije. In se nas je kar nabralo, kmalu nebi bilo na sliki prostora za vse.Seveda ne sme manjkati tudi fotografija Kralja Petra Svačića in Kralja Stanislava.Po podelitvi smo se odpeljali še na Petrovo goro in si tam pogledali nekaj zanimivosti. Nekoč se je ta gora imenovala Gvozd, kar pomeni gozd. Ker je na tej gori padel zadnji Hrvaški kralj Petar Svačić, so kasneje to goro preimenovali v Petrovo goro. Tu je še kompleks ohranjenih bolnic iz druge svetovne vojne, katerega pa nismo imeli časa obiskat. Obiskali pa smo še neke vrste muzej, ki pa je žal v razvalinah.Mogoče si naslednjič vzamemo več časa in si ogledamo še kako zanimivost več. Kaj hočemo, vsega lepega je enkrat konec.

13. Obkolpski tek

3.10.2010

Po dolgem času zopet lepo vreme in v zgodnjih urah nedelje se nekako odpravljamo na bregove reke Kolpe, kjer naj bi od 10. ure dalje skupaj z Kolpo pretekli 14 km.

Start teka je v Gornjih Žagah, cilj pa v Dolu in moram reči, da sem prvič obiskal te kraje, zato niti nisem vedel v katero smer naj jo mahnem. Vedno smo se pogovarjali o teku v Kostelu in oznak za ta kraj se spomnim iz smeri Kočevje -Delnice. Verjetno bi jo ubral v to smer, če me nebi zjutraj poklical Miro Šuštar, da se dobimo na Prepihu in da nadaljujemo skupaj. Z mano je bil še Miha in ravno sva natočila gorivo in nakupila par stvari za na pot, nato pa čajčkala v bližnjem lokalu. Preveril sem pot na garminu in lej ga vraga pot je pokazal čez gorjance. Pa sva obrnila nazaj, počakala na Prepihu Mirota in Vido in že smo skupaj nadaljevali pot proti Beli krajini.

Kmalu so bili za nami Vahta, pa Semič, Črnomelj in Stari trg. Tu pa se je pred nami odprla dolina ob reki Kolpi. Ja bolje rečeno jarek, ki ga je zdolbla reka med svojim potovanjem, saj globoko ob vznožju hribov ni prostora za drugo, kakor za Kolpo in cesto ki se vije ob njej. No in po tej cesti smo kmalu zapeljali tudi mi. V Dolu, kjer je bil cilj našega teka je bilo vse mirno, kako tudi ne saj so bili vsi na startu 14 km naprej.

In tudi mi smo se odpeljali naprej. Srečali smo skupino "maratoncev", ki so tekli tudi v nasprotno smer. Parkirali so namreč na cilju in na start odtekli, ker trenirajo za maraton v Grčiji. Lahko bi tudi jaz na ta način treniral za Amsterdam, a sem si omislil lažjo varjanto in si dobil šoferja za prevoz, kar je precej lažje. (Miha je bil glavni šofer)Pa smo prispeli v kraj

kjer je bilo veliko bolj živahno. Tu je bila zbrana že skoraj vsa druščina od 115 tekačev, kolikor se nas je podalo napot. Miha je počakal toliko, da smo se zapisali in skočila z Mirotom v tekaško odpravo, nato pa je odbrzel na cilj. Mi pa na ogrevanje, saj do pričetka ni bilo več veliko časa. Pa ni bilo tisto pravo ogrevanje. Obšla me je neka čudna slabost in v trebuhu ni bilo ravno vse kot bi moralo biti. Sem že razmišljal, da se nebi postavil na startno črto,a se je stanje malce poboljšalo in sem šel.

Tek je sicer lahek, povsem ravninski in v celoti poteka po asfaltni cesti tik ob reki Kolpi.Na čase se zdijo tiste dolge ravnine malce dolgočasne, a ni prehudo. No če odmislimo dolžino 14 km je čisto uredu. Pa lahko bi bilo še huje, saj je včasih bil precej dalši in to kar 24 km.(nisem ravno prepričan, a če me spomin ne vara je to to)
Ja za mene pa ni bil ravno lahek. Nekje na tretjem kilometru, se je zopet pojavila slabost, tako da sem že tako počasen tempo še malce zmanjšal. Privlekel sem se nekje do šestega kilometra, ali mogoče malce dalj do polovice, ko se mi pripeti še ena nevšečnost. Iz nosu mi je namreč pričela kapljati kri. Še sreča, da sem s sabo imel nekaj robčkov in sem si lahko obrisal. Nekaj časa sem hodil, da je kri ponehala, nato pa sem spet počasi nadaljeval.
Ja ampak res počasi, se mi je zdela cela večnost, cilja pa od nikoder. Končno se je slišal napovedovalec v cilju, potem mora biti tudi cilj v bližini. Probal sem vsaj zadnje metre malce hitreje pa tudi to ni šlo in le z težavo sem se privlekel skozi cilj.
Potem se nisem kaj dosti zadrževal, niti nisem vedel če bi popil vodo ali ne. Sem samo odšel do avta in se spravil k počitku in tudi podelitev medalj spremljal kar iz ležečega položaja. Še dobro, da sem imel sabo šoferja in sem lahko dremal po poti domov, ki pa je bila precej krajša kakor je navadno, saj se nismo nikjer nič zadržali, ampak smo odpeljali naravnost domov. Doma pa v posteljo za nekaj dni, da bo moči za naslednje dni.