Gradišče - 26.9.2010
Dež, dež in še enkrat dež. Kar ni ga nekako konca obdobja slabega vremena in takšna je bila tudi tale nedelja, ko sem se vozil proti Ivančni gorici. Čeprav je nekako kazalo na izboljšanje, tega nismo dočakali, vsaj za časa teka ne.
Tako sem počasi prispel v Gradišče nad Ivančno gorico, kjer smo se pri Lavričevi koči zbirali tekači. Jaz sem bil na tem teku prvič in tudi prvič na sploh v tem koncu naše male deželice. Prišel sem dovolj zgodaj, da sem si najprej malce razgledal na okoli. Krasen razgled v dolino se je pojavil pred mano, kar je dalo vedeti, da smo kar visoko na hribu in da bo tudi za tek verjetno precej klanca. 
Tu so se našli tudi zanimivi objekti sezidani iz kamna, ki so mi pritegnili pozornost.
Kaj dosti pa ni bilo več časa, pa tudi dež je malce oteževal raziskovanje. Malce sem povprašal še o samem poteku proge in že je napočil čas, ko se je bilo potrebno počasi pomakniti proti startni črti. Že ko sem prihajal na zborno mesto, sem opazil pod klancem označen start teka, toda ko sem prišel na vrh, je to čudo bilo tudi tam. Pa so mi razložili, da je start 10 km teka v dolini , cilj pa tu zgoraj, medtem ko za krajše teke je oboje zgoraj.
Tu so se našli tudi zanimivi objekti sezidani iz kamna, ki so mi pritegnili pozornost.Kaj dosti pa ni bilo več časa, pa tudi dež je malce oteževal raziskovanje. Malce sem povprašal še o samem poteku proge in že je napočil čas, ko se je bilo potrebno počasi pomakniti proti startni črti. Že ko sem prihajal na zborno mesto, sem opazil pod klancem označen start teka, toda ko sem prišel na vrh, je to čudo bilo tudi tam. Pa so mi razložili, da je start 10 km teka v dolini , cilj pa tu zgoraj, medtem ko za krajše teke je oboje zgoraj.Ker smo veliki gremo velike, se pravi da je potrebno pričeti v dolini. Premik do starta je služil za ogrevanje in za posnetek zadnjega dela tekaške poti na tej progi. Slab kilometer 15%. klanca za konec ko te že izmučijo prejšnji kilometri, ali pa mogoče še malo več. Pa nič za to, če bomo zmogli ostalo bo šel tudi klanec.
In smo stekli v deževen dan. Najprej malce navzdol po makedamu, a smo zavili v gozd še predno je bil za nami prvi kilometer. Nato je bilo vsega, od trave blata makedama in tudi za spoznanje asfalta. Večina proge je po gozdnih poteh, kjer je polno spolskih korenin in pa blata in pa vse drugo kakor po ravnini. Gruča tekačev se je že na začetku raztegnila v dolgo kačo, ki se je vila čez drn in strn. Skupina tekačev je naredila lepo prednost že na začetku, potem nas je nekaj capljalo drug za drugim, malce za nami pa je zopet bila večja skupina. Nekje na četrtem kilometru, sem malce nepazlivo stopil na neko korenino, malce klecnil v gležnju, ter se nekako ujel brez padca in poškodb.
V naslednjih kolometrih sva se prehitevala z domačinom Bojanom in vsaki nekaj časa vlekla naprej. Pa je prišel klanec med 7. in 9. km. Tu me je že malce "pobiralo" in spustil sem Bojana, da je on držal tempo, pridružil pa se nama je še en tekač. Pa smo spodbujali drug drugega in nekako prisopihali do oznake 9. km. Tu je bilo toliko ravnine, da si dvakrat malce lažje zadihal, nato pa v zadnji klanec proti cilju. Nekaj časa smo še tekli vsi trije skupaj, nato pa se je tudi naša skupinica razvlekla in zadnji v njej sem bil jaz. Klub spodbudi navijačev je bil klanec močnejši in le s težavo sem se privlekel čez ciljno črto.
A klub težki progi in v neugodnih vremenskih razmerah, še vedno zadovoljen z doseženim rezultatom. V cilj sem prisopihal kot 11. s časom 44:07, kar je na tej 10 kilometrerski progi pomenilo 4. mesto v skupini.
Dež je še vedno močil prepojena tla, a to nas ni več motilo, saj smo se umaknili v zavetje šotora. Tu so nas postregli z okusno malico, za šankom je bilo možno dobiti razne pijače, najboljši so dobili pokale (tokrat niso bile medalje, ampak luškani pokalčki ), za muziko pa je poskrbel harmonikar, ki je slučajno prišel mimo in veselje je trajalo pozno v noč.
Ni komentarjev:
Objavite komentar