Ljubljana 24.10.2010
V nedeljo, pa smo se odpravili v našo prestolnico, kjer je potekal 15. Ljubljanski maraton. Za nekatere je to sklepno dejanje sezone, za druge dokazovanje pripravljenosti, spet tretji si to razlagajo po svoje, kakor pač kateri. Za mene ni bila to zadnja tekma (vsaj upam) in tudi ne kakršnje koli dokazovanje, ampak samo tek kot tek in cilj vsega, da pretečem 21.km z solidnim časom.
V zgodnje jutro, sva se z Sebastjanom peljala proti Ljubljani in nič kaj prida ni kazalo vse skupaj. Rahlo mrzlo, megleno in deževno vreme se je kazalo doberšen del poti, pa tudi napoved je bila klaverna. Nič kaj prijetno za tek. Vseeno se z dobro voljo premaga vse, tudi vreme. Kar sva se bolj bližala prestolnici, vse lepše in lepše je kazalo. Prikazal se je za trenutek celo sonček.
Bližal pa se je tudi sam start maratona in polmaratona in v obeh razdaljah so bile zastopane "oranžne"barve kluba Matick. Na 21.km sva tekla z Sebastjanom in na 42. km se je podal Marko Bučar. Se pravi trojica polmaratoncev iz Amsterdama.
Na samem startnem mestu, se je bilo potrebno postaviti kar precej pred pričetkom, če si hotel dobiti dobro izhodišče. Tukaj je malce drugače, kakor je bilo pred tednom dni, ko si bil razporejen v cono in nisi mogel v drugo. Tu so bile cone označene, vendar si se postavil kakor si sam hotel, oziroma kamor si se prebil. Tako je v prvi coni startala "mamica"pri 70tih, ki je tekla 21 km več kot 2,5 h.
Pa ravno zavoljo takih, sem prišel malce popreje in se postavil čisto spredaj.
To pa ima svoje dobre in slabe lasnosti. Dobra je ta, da si spredaj in nimaš tolikšne gužve,imaš rezgled po startni ravnini in dogajanjem na njej, 
medtem ko je slaba ta, da te potegnejo boljši tekači s sabo in pričneš z prevelikim tempom, kar pa te na koncu kaznuje. Sploh je to za mene slabo, ker že tako ne znam počasi začeti, start od spredaj pa me še bolj "izstreli".
Pa ravno zavoljo takih, sem prišel malce popreje in se postavil čisto spredaj.
To pa ima svoje dobre in slabe lasnosti. Dobra je ta, da si spredaj in nimaš tolikšne gužve,imaš rezgled po startni ravnini in dogajanjem na njej, medtem ko je slaba ta, da te potegnejo boljši tekači s sabo in pričneš z prevelikim tempom, kar pa te na koncu kaznuje. Sploh je to za mene slabo, ker že tako ne znam počasi začeti, start od spredaj pa me še bolj "izstreli". Tudi tokrat ni bilo nič drugače. Hiter začetek, ki se je vlekel kar nekaj kilometrov, ko sem se končno spravil v zmiren ritem. 
Do desetega kilometra je kar hitro minilo in čas je bil kar uredu, če ne preveč dober. Malce se me je lotevala utrujenost, a so jo navijači pregnali z svojim spodbujanjem. Kar velika množica se jih je nabrala ob progi in prav prijetno je takole iz množice slišati "dajmo Matick", ali pa "bravo Stane", čeprav v tem primeru neveš če je to namenjeno ravno tebi ali je še kak Stane v bližini. Vseeno ti malce bolj požene kri po žilah in malce z večjim zagonom nadaljuješ.
Pa spet pozabiš na vse in samo odštevaš kilometre. Po desetem kilometru, sem se ustavil na okrepčevalnici in v miru srknil nekaj požirkov tekočine, malce nagovoril dekleta, ki so delale na okrepčevalnici in nadaljeval naprej. Šlo je vse počasneje in počasneje, kilometri pa so se vse bolj vlekli. Kako tudi ne če pa ga tečeš dalj časa. 
Po 15. km pa so se me lotile zopet težave. V zadnjem času kar ne mine tek brez težav in tokrat mso tegobe prišle v nogo. Že pred tekom sem čutil rahlo bolečino v desnem gležnju, za katero sploh ne vem točno od kod se je vzela. Verjetno kak rahel udarec in bolečina je tu, a kakor je prišla bo tudi izginila. Pa ni izginila. Proti koncu se je celo stopnjevala. Postaljala je vse močnejša in močnejša. 
Pa sem probal stopati na nogo čim bolj ugodno, da bi bila bolečina manjša. Pa probam po prstih, pa po peti, pa tako in drugače in nič boljše. Pa ne boljše, bilo je še slabše. Na račun vsega prilagajanja sem dobil še žulj na prstu, da je bila mera polna. Z težavo sem se vlekel proti cilju. Zadnji kilometer navadno odtečem malce hitreje, nekje v ritmu tistega prvega, a tokrat ni šlo. Mislim da je bil tisti zadnji najdaljši od vseh, uspel sem pospešiti le tistih nekaj zadnjih metrov v cilj.
Klub vsem težavam, sem bil na koncu zadovoljen. Zadovoljen, da sem pretekel polmaraton in tudi z samim časom, čeprav je bil malce slabši od mojega rekorda, je pa bil v nekaj sekund enak lanskoletnemu na tej progi. Za 21 km sem potreboval 1:26:32 in zasedel 181 mesto.
Do desetega kilometra je kar hitro minilo in čas je bil kar uredu, če ne preveč dober. Malce se me je lotevala utrujenost, a so jo navijači pregnali z svojim spodbujanjem. Kar velika množica se jih je nabrala ob progi in prav prijetno je takole iz množice slišati "dajmo Matick", ali pa "bravo Stane", čeprav v tem primeru neveš če je to namenjeno ravno tebi ali je še kak Stane v bližini. Vseeno ti malce bolj požene kri po žilah in malce z večjim zagonom nadaljuješ.Pa spet pozabiš na vse in samo odštevaš kilometre. Po desetem kilometru, sem se ustavil na okrepčevalnici in v miru srknil nekaj požirkov tekočine, malce nagovoril dekleta, ki so delale na okrepčevalnici in nadaljeval naprej. Šlo je vse počasneje in počasneje, kilometri pa so se vse bolj vlekli. Kako tudi ne če pa ga tečeš dalj časa. Po 15. km pa so se me lotile zopet težave. V zadnjem času kar ne mine tek brez težav in tokrat mso tegobe prišle v nogo. Že pred tekom sem čutil rahlo bolečino v desnem gležnju, za katero sploh ne vem točno od kod se je vzela. Verjetno kak rahel udarec in bolečina je tu, a kakor je prišla bo tudi izginila. Pa ni izginila. Proti koncu se je celo stopnjevala. Postaljala je vse močnejša in močnejša. Pa sem probal stopati na nogo čim bolj ugodno, da bi bila bolečina manjša. Pa probam po prstih, pa po peti, pa tako in drugače in nič boljše. Pa ne boljše, bilo je še slabše. Na račun vsega prilagajanja sem dobil še žulj na prstu, da je bila mera polna. Z težavo sem se vlekel proti cilju. Zadnji kilometer navadno odtečem malce hitreje, nekje v ritmu tistega prvega, a tokrat ni šlo. Mislim da je bil tisti zadnji najdaljši od vseh, uspel sem pospešiti le tistih nekaj zadnjih metrov v cilj.Klub vsem težavam, sem bil na koncu zadovoljen. Zadovoljen, da sem pretekel polmaraton in tudi z samim časom, čeprav je bil malce slabši od mojega rekorda, je pa bil v nekaj sekund enak lanskoletnemu na tej progi. Za 21 km sem potreboval 1:26:32 in zasedel 181 mesto.V cilju me je že čakal Sebastjan, ki je pritekel v cilj dobre 3 min pred mano in zasedel 112. mesto.
Zamenjala sva preznojena oblačila z svežimi in se napotila med navijače. Spodbujala sva jih v zadnjih metrih in čakala na trenutek ko se bo bližal cilju tudi oranžni Marko.
In smo ga kmalu pričakala. Morda še malce nad pričakovanji. Glede na to da je bil pred tednom dni za njim mali maraton, je sedaj tega velikega odtekel z zelo zelo dobrim časom. Za 42 km je porabil 3:28:43, kar je precej nad njegovim rekordom in pričakovanji.
Kot je sam rekel, da mu verjetno dobre rezultate in dobro počutje prinaša "oranžni dres", jaz pa lahko dodam le še to, da če si "oranžen" pa v dobri družbi, kjer ne manjka dobre volje in pozitivne energije,so dobri rezultati neizogibni. Pa "dober tek"še naprej!
Zamenjala sva preznojena oblačila z svežimi in se napotila med navijače. Spodbujala sva jih v zadnjih metrih in čakala na trenutek ko se bo bližal cilju tudi oranžni Marko.In smo ga kmalu pričakala. Morda še malce nad pričakovanji. Glede na to da je bil pred tednom dni za njim mali maraton, je sedaj tega velikega odtekel z zelo zelo dobrim časom. Za 42 km je porabil 3:28:43, kar je precej nad njegovim rekordom in pričakovanji.Kot je sam rekel, da mu verjetno dobre rezultate in dobro počutje prinaša "oranžni dres", jaz pa lahko dodam le še to, da če si "oranžen" pa v dobri družbi, kjer ne manjka dobre volje in pozitivne energije,so dobri rezultati neizogibni. Pa "dober tek"še naprej!
1 komentar:
Stane čestitke, in obenem še čestitke za Martinov tek.
Objavite komentar