17. 10. 2010
Začetek te zgodbe pa sega daleč nazaj. O njej smo se pričeli pogovarjati, ko smo tekli na Gorjance, ali bolje rečeno po teku na Gorjance. Takrat je do mene prišel Miran, da se kuje plan teka v Amsterdamu in če bi šel tudi jaz. Jaz sem bil takoj navdušen in zgodba je pričela počasi dobivati obliko.
Zainteresirani smo bili štirje tekači in kar nekaj navijačev, potekal pa je tudi dogovor o dveh avtodomih, s katerimi naj bi se odpeljali na tek in v njih tudi bivali. Sledila je prijava na tek preko interneta in že so bile tu prve težave. Prijavili smo štiri tekače, prijava je sprejela samo dva, prijavnino so pobrali za tri. Upali smo na spremembo do zadnjega dne, a je nismo dočakali. Tudi število navijačev se je iz tedna v teden zmanjševalo, zato smo si sposodili samo en avtodom, ki nam ga je posodila Adrija. 
Skoraj do zadnjega dneva se ni vedelo kdo sploh "odrine" na pot. Prijavljena tekača sva bila jaz in Sebastjan, neprijavljena pa sta se odločila ostati doma, od navijačev pa je bil edini kandidat Miran. Vsi ostali so nekako opravičili svoj "izostanek". V zadnjem hipu, se je Marko odločil, da gre zraven in da poskusimo zadevo z prijavo urediti na kraju samem. Tako smo ostali štirje člani ekipe, trije tekači in en spremljevalec. Od tekačev je bil
Skoraj do zadnjega dneva se ni vedelo kdo sploh "odrine" na pot. Prijavljena tekača sva bila jaz in Sebastjan, neprijavljena pa sta se odločila ostati doma, od navijačev pa je bil edini kandidat Miran. Vsi ostali so nekako opravičili svoj "izostanek". V zadnjem hipu, se je Marko odločil, da gre zraven in da poskusimo zadevo z prijavo urediti na kraju samem. Tako smo ostali štirje člani ekipe, trije tekači in en spremljevalec. Od tekačev je bil Puš Sebastjan, 
Bučar Marko 
in Stane Kralj.
In pa navijač, kuhar in fotograf Miran Vidic (ta je imel več funkcij).
Kot se spodobi, je vsak po svojih močeh pripravil za na pot. Sebastjan je uredil okoli avtodoma, jaz sem priskrbel drese tekačem, domač kruh iz krušne peči in nekaj pijače, vse ostalo za na pot je pripravil Miran, Marko pa je v zadnjem hipu dodal nekaj stvari.
Bučar Marko in Stane Kralj.In pa navijač, kuhar in fotograf Miran Vidic (ta je imel več funkcij).Kot se spodobi, je vsak po svojih močeh pripravil za na pot. Sebastjan je uredil okoli avtodoma, jaz sem priskrbel drese tekačem, domač kruh iz krušne peči in nekaj pijače, vse ostalo za na pot je pripravil Miran, Marko pa je v zadnjem hipu dodal nekaj stvari.V četrtek ob 21:00 je ekipa z vsem potrebnim odrinila na pot.
Pred nami je bilo 1500 km ceste, ki jo je bilo treba prevoziti. Prvi je vozil Sebastjan in vztrajal nekje do 2:00, ko sem jaz sedel za volan. Z nekaj krajšimi postanki za točenje goriva in pretegnitev nog sem nadaljeval vožnjo do 8:00 zjutraj. Sledil je še en postanek in vožnjo naprej je nadaljeval Marko. Za kosilo smo naredili malce večji postanek, bili pa smo že tudi blizu cilja. Odločili smo se za ogled še kakega mesta in potem v Amsterdam. Odločitev je padla na mesto Den Haag in pot smo usmerili tja. Ker se v mestu nismo nekako znašli najboljše in tudi navigacija je bila neučinkovita, smo se napotili kar na ciljno mesto.
Pred nami je bilo 1500 km ceste, ki jo je bilo treba prevoziti. Prvi je vozil Sebastjan in vztrajal nekje do 2:00, ko sem jaz sedel za volan. Z nekaj krajšimi postanki za točenje goriva in pretegnitev nog sem nadaljeval vožnjo do 8:00 zjutraj. Sledil je še en postanek in vožnjo naprej je nadaljeval Marko. Za kosilo smo naredili malce večji postanek, bili pa smo že tudi blizu cilja. Odločili smo se za ogled še kakega mesta in potem v Amsterdam. Odločitev je padla na mesto Den Haag in pot smo usmerili tja. Ker se v mestu nismo nekako znašli najboljše in tudi navigacija je bila neučinkovita, smo se napotili kar na ciljno mesto.Tudi tu ni navigacija bila kaj dosti v pomoč, vendar nas je pripeljala na krasno lokacijo. Našli smo parkirno mesto v centru dogajanja, pa še brezplačno je bilo. Na eni strani smo imeli dva nogometna igrišča z atletsko stezo, kjer smo izvajali tudi trening, na drugi strani teniška igrišča in športno dvorano in pa pred nami olimpijski stadion, center vsega dogajanja. Lepše lokacije si tudi v sanjah ne bi izborili.
Parkirali smo, ter najprej odšli po štartne številke in v reševanje problema s prijavo. Številke so naju že čakale, Markota pa smo še enkrat naknadno prijavili in imel je številko tudi on. Ostalo je le nekaj časa še za večerjo in kratek ogled mesta, kamor smo se napotili peš. Pa smo zabredli kar daleč v mesto in ker se nam ni ljubilo hoditi nazaj, smo se popeljali s taxi-jem in odšli spat.
Po jutranji kavici je bila pred nami cela sobota za ogled mesta. Seveda smo opravili trening, mankalo pa ni tudi hrane, 
pijače,
muzike
in še kaj bi se našlo. Za ogled mesta smo tokrat izbrali kar mestni potniški promet, za katerega smo dobili karte malce ceneje ob prijavi. Nismo se zadrževali kaj dolgo, saj smo potrebovali počitek za naslednji dan, ko treba pokazati iz kakšnega testa so Slovenci.
pijače,muzikein še kaj bi se našlo. Za ogled mesta smo tokrat izbrali kar mestni potniški promet, za katerega smo dobili karte malce ceneje ob prijavi. Nismo se zadrževali kaj dolgo, saj smo potrebovali počitek za naslednji dan, ko treba pokazati iz kakšnega testa so Slovenci.V nedeljsko jutro smo malce poležali in ko smo se "zvalili" iz toplih postelj, nas je zunaj pozdravil prijazni sonček. Sicer vetrovno, oblačno in deževno vreme, je nekam izginilo in nastal je krasen dan v katerega smo z navdušenjem zakorakali. Po zajtrku smo se napotili poiskati startno mesto za naš tek. Potekalo je več kategorij teka in vsaka je imela svoje mesto za pričetek in pa start ob svoji uri. Naš start je bil ob 13:30, kakih 150 m od olimpijskega stadiona na ulici. Ker ni bilo več dolgo do pričetka, smo odšli nazaj in se odpravili v drese, ter se vrnili nazaj ter pričeli z ogrevanjem.
Nekaj časa smo tekali kar po ulicah, nato pa smo se napotili na samo progo in sicer v prvo cono startnega mesta, ki nam je bila dodeljena ob prijavi.
Predno se je cona napolnila, smo še enkrat stopili skupaj in si zaželeli čim boljši rezultat.
Nato je postajalo vse bolj napeto in vsaka sekunda je bila daljša. Ja takole stati v gužvi in čakati na znak za začetek ni nič kaj prijetno, sploh pa ne, če je to množica nekje blizu 10500 tekačev.
In smo dočakali. S Sebastjanom sva se zrinila malce bolj spredaj, Marko pa je ostal nekje v sredini prve cone. Brez kakega večjega prerivanja smo se zapodili po ulicah Amsterdama. Ob progi vse skozi polno navijačev, "muskontarjev", pa muzike iz zvočnikov, redarjev cel kup, pa okrepčevalnic, kjer je bila pestra ponudba, da ne omenjam fotografov in kamermanov. Skratka enkratno vzdušje in ni čudno, da smo "poleteli" malce prehitro. Pa je še nekako šlo do 5. km, potem pa sem tempo malce zmanjšal. Pri desetem me je malce kriza ujela, a sem se nakako hitro sestavil in je spet letelo do 18. km. Pričelo me je tiščati v trebuhu in pritiskati na vse konce. Očitno se težave, ki so se pred tedni pojavile, še niso pozdravile in so spet prišle na dan. S težavo sem se privlekel do cilja, čeprav sem zadnji kilometer odtekel nekako v ritmu prvega. Sem bil prav vesel, ko sem zagledal olimpijski stadion, na katerm je bil tudi cilj.
Nekaj časa smo tekali kar po ulicah, nato pa smo se napotili na samo progo in sicer v prvo cono startnega mesta, ki nam je bila dodeljena ob prijavi.Predno se je cona napolnila, smo še enkrat stopili skupaj in si zaželeli čim boljši rezultat.Nato je postajalo vse bolj napeto in vsaka sekunda je bila daljša. Ja takole stati v gužvi in čakati na znak za začetek ni nič kaj prijetno, sploh pa ne, če je to množica nekje blizu 10500 tekačev. In smo dočakali. S Sebastjanom sva se zrinila malce bolj spredaj, Marko pa je ostal nekje v sredini prve cone. Brez kakega večjega prerivanja smo se zapodili po ulicah Amsterdama. Ob progi vse skozi polno navijačev, "muskontarjev", pa muzike iz zvočnikov, redarjev cel kup, pa okrepčevalnic, kjer je bila pestra ponudba, da ne omenjam fotografov in kamermanov. Skratka enkratno vzdušje in ni čudno, da smo "poleteli" malce prehitro. Pa je še nekako šlo do 5. km, potem pa sem tempo malce zmanjšal. Pri desetem me je malce kriza ujela, a sem se nakako hitro sestavil in je spet letelo do 18. km. Pričelo me je tiščati v trebuhu in pritiskati na vse konce. Očitno se težave, ki so se pred tedni pojavile, še niso pozdravile in so spet prišle na dan. S težavo sem se privlekel do cilja, čeprav sem zadnji kilometer odtekel nekako v ritmu prvega. Sem bil prav vesel, ko sem zagledal olimpijski stadion, na katerm je bil tudi cilj.Sebastjan je bil že precej pred mano v cilju 
in je že pil pivo, ko sem pritekel jaz.
Kmalu je pritekel tudi Marko.
V cilju na tribuni nas je pričakal Miran (na stadion ni mogel nihče razen tekačev in organizatorjev), ki je imel za vsakega trenirko in pivo, podal pa nam je tudi slovensko zastavo, s katero smo nato odkorakali iz stadiona.
Pred stadionom smo si postregli z pijačo in sadjem, pa še nekaj sladkega smo dobili.V velikanski gneči, nas je ujela fotografinja in dobili smo vsak svojo spominsko sliko, nato pa smo odšli v naše "stanovanje". Dokler smo se tekači zvrstili pod tušem, je kuhar pripravil kosilo, ob katerem smo nato premlevali svoje občutke na sami progi. Čeprav nismo vedeli kako smo uvrščeni, smo nekako bili zadovoljni z časi, ki smo jih sami izmerili. Pa je zapela harmonika in takoj je bila "veselica", kar tam na ulici.
in je že pil pivo, ko sem pritekel jaz.Kmalu je pritekel tudi Marko.V cilju na tribuni nas je pričakal Miran (na stadion ni mogel nihče razen tekačev in organizatorjev), ki je imel za vsakega trenirko in pivo, podal pa nam je tudi slovensko zastavo, s katero smo nato odkorakali iz stadiona.Pred stadionom smo si postregli z pijačo in sadjem, pa še nekaj sladkega smo dobili.V velikanski gneči, nas je ujela fotografinja in dobili smo vsak svojo spominsko sliko, nato pa smo odšli v naše "stanovanje". Dokler smo se tekači zvrstili pod tušem, je kuhar pripravil kosilo, ob katerem smo nato premlevali svoje občutke na sami progi. Čeprav nismo vedeli kako smo uvrščeni, smo nekako bili zadovoljni z časi, ki smo jih sami izmerili. Pa je zapela harmonika in takoj je bila "veselica", kar tam na ulici. Ob 18:00 smo se odločili, da pogledamo kakšno je "vzdušje" na stadionu in okoli njega. Ko smo prečkali most, ki nas je ločil od prireditvenega prostora, smo bili vsi presenečeni. Nikjer nikogar več. Vse je bilo prazno in pa predvsem pospravljeno. Od vsega je ostal le še viličar, ki je postavljal na kamion zadnje ograje. Ostal ni niti en papirček na tleh, ki bi kazal na kakršnje koli dogajanje. Naredili smo še krog skozi bližnje ulice, ki so že utripale v vsakdanjem duhu, nato pa se vrnili k počitku.
Počitek smo pričeli kar zgodaj, saj smo tudi zgodaj "odrinili" proti domu. Ko je urca odbila polnoč, smo še dve uri spali nato pa na pot. In spet je bilo pred nami tistih mnogo kilometrov, ki pa smo jih uspešno prevozili. Nismo naleteli na nobeno gužvo niti zastoj ali kaj podobnega, le sneg po avstrijskih gričih nas je malce zmrazil.
So pa nas greli topli občutki, ko so nas po sms-u seznanili z našimi uvrstitvami. Te je že Barbi napisala, zato jih ne bom ponavljal, le dopišem še za Marka, ki je zasedel 316. mesto z rezultatom 1:27:50 (njegovih rezultatov ni bilo takoj zaradi prijave na samem teku).
So pa nas greli topli občutki, ko so nas po sms-u seznanili z našimi uvrstitvami. Te je že Barbi napisala, zato jih ne bom ponavljal, le dopišem še za Marka, ki je zasedel 316. mesto z rezultatom 1:27:50 (njegovih rezultatov ni bilo takoj zaradi prijave na samem teku).Tako se je končalo naše "potepanje" nekje v večernih urah, ko smo počistili naše "stanovanje" (avtodom) in odkorakali vsak svojo pot.
Posnetih je bilo nekaj filemčkov in kakih dvesto fotografij. Filme bo Barbi sestavila v enega in se bo pojavil malce kasneje, za fotografije pa je tu tudi premalo prostora, zato bom naprosil Barbi (ker jaz ne obvladam), da postavi bližnjico za ogled vseh slik. Barbi hvala lepa že v naprej.
In Barbi izpolnjuje svoj prvi del pomoči. :)
1. album s fotkami
2. album s fotkami
In Barbi izpolnjuje svoj prvi del pomoči. :)
1. album s fotkami
2. album s fotkami
Ni komentarjev:
Objavite komentar