Tekaški tabor

Medulin 10-13. 03 2011

V začetku meseca, pa sem se udeležil tekaškega tabora v Medulinu. Tabor je organiziral Fit klub iz Novega mesta in seveda njegov vodja Primož Kobe, ki je tabor tudi vodil. Se kar prileže takole malce spremembe podnebja in pa seveda več gibanja, pred pričetkom nove sezone.

In kako je vse skupaj izgledalo?

V četrtek smo se odpravili proti Medulinu in v popoldašnjih urah tja tudi prispeli.Namestili smo se v lepo urejenem hotelu, na odlični lokaciji ob morju.

Vzporednoje potekal tudi kolesarski tabor, tako da se nas je zbralo kar nekaj in do večerje smo bili zbrani vsi. Zbralo se nas je deset tekačev, (če ne štejemo Primoža) in osem kolesarjev. (vsaj mislim da jih je bilo toliko) Po večerji smo si ogledali film, kako trenirajo vrhunski športniki in za prvi dan je bilo to vse. (Filemček je bil kar zanimiv, čeprav je prikazoval trening kolesarja in ne tekača.)

Ustajanje je bilo ob 7:00, nato je sledil zajtrk in potem vsak po svoje. Kolesarji so si začrtali pot

in "zajahali " svoja vozila, ter odbrzeli po začrtani poti.

Medtem ko so kolesarji vozili po širšem območju Istre, smo se tekači držali bolj "doma", bi temu lahko rekli. Tekaške treninge smo izvajali v okolici nekaj kilometrov od hotela, pod nadzorom Primoža. Imeli smo dopoldanski trenin, potem smo si privoščili malce počitka in nato kosilo. Ko se je hrana polegla v želočkih, pa smo opravili še popoldanski trening. Ko smo se vrnili nazaj v hotel, so bili "doma" že tudi kolesarji in skupaj smo malce pokramljali, naredili vaje za krepitev in raztezne vaje, potem pa je sledila že večerja.

Po večerji je sledilo še predavanje o teku, treningih, poškodbah,...... Zanimiva, poučna in uporabna zadeva. Po predavanju so se nekateri še malo naslonili na šank, potem pa slatke sanje.

V soboto smo vsali bolj zgodaj. Razlog temu je bil, dopoldašnji trening opraviti pred zajtrkom. Potem smo bili pa prosti do kosila in še malce čes. Tu smo se zamotili vsak po svoje. Eni so dremali, drugi šli na sprehod, spet tretji na internet,.... Pa je minil tudi čas počivanja in prišel čas za popoldašnji trening. Tokrat smo se odpravili na

Popoldan je hitro minil, saj je bilo precej zanimivo. Tekali smo po ozkih stezah,

pa po kamnih, kjer bi se lahko tudi sončili.

Nekaj je bilo tudi brezpotja, ko smo kar tekli nekje med grmovjem.

Pa spet na ozke stezice in poti pa nazaj do avta in v hotel.

Prijetno popoldan se je spremenilo v prijeten večer, katerega je zapolnilo predavanje o zdravi prehrani. Malce manj naporen dan, a se je vseeno dalo lepo zaspati.

Za zadnji dan je bilo predvideno samo dopoldne. Zjutraj malce poležavanja, nato kosilo in po kosilu tek. Človek bi pričakoval, da bo zadnji dan bolj na lahko in potem domov, pa ni bilo ravno tako. V planu je bil nekje najtežji del tekaških priprav, katerega smo tudi odtekli. Je bilo kar naporno, tako da se je pričelo še vreme "jokat". Pa saj smo imeli vseskozi lepo sončno vreme, tako da se ni kaj pritoževati.

Sledilo je še kosilo in pa zaključek, ter vožnja proti domu. Za nami je bil lep vikend teka, druženja,poležavanja in tudi zabave. Poslovili smo se z nasmehom na obrazu in trdno prepričani, da takšno druženje ni bilo zadnje. Bo treba ponovit, če ne prej pa v jeseni.

20. Tek po Panovcu

Nova Gorica 27.02.2011

Pa smo spet tam! Na začetku. Ravno ko smo zaključili prejšnjo sezono, že se je pričela nova. Primorci so letos malce pohiteli in tako smo se že v februarju pognali prvič za Primorski tekaški pokal.

Lepa sončna nedelja nas je potegnila na Primorsko stran, točneje v Novo Gorico. Nekako že utečena "zimska" ekipa iz Dolenjske, (Stane, Edo in Mirko) se je odpravila na pot. Seveda dovolj zgodaj, da se ne zamudi, pa tudi če bi bila kaka ovira na cesti. Pa je ni bilo (ovire)in prispeli smo med prvimi.
Po opravljeni formalnosti prijave, je ostalo še precej časa do starta in veliko preveč za ogrevanje. Pa smo se pričeli ogrevati po svoje. Iz prtljaznika sem izvlekel harmoniko, ki se je po naključju znašla tam (ja, ja, ampak res) in urezal eno poskočno. Viža je takoj "dvignila"tekače in že se je vrtel prvi plesni par. Pa ne za dolgo. Že po nekaj obratih je sledil neroden prestop in auuuuuuuu, plesalec si je zvil gleženj. Seveda smo ga probali rešiti z obkladki, masažo,... pa brez uspeha. Tek se je zanj končal še pred startom. Sem se kar počutil krivega (kaj je pa blo treba pred tekom ropotat) in plesalka je imela podoben občutek, čeprav si je verjetno kriv sam.

Pa smo nehali špilat in se pripravili na tek. Malce ogrevanja, še nekaj klepeta (ja se dolgo nismo vidli) in že smo se postavili pod "balon".

Nekaj manj kot 200 se nas je nagužvalo pod prenizek startno ciljni balon, počakali na odštevanje in ko so prešteli, smo "zleteli" po Panovcu. Start pred dijaškemu domu in nekaj časa rahlo navzdol. Smo se kar precej hitro zapodili, tako da je bila precej gužva.V prvi ovinek na podvozu ceste, ko je bilo za nami kakih 500m smo bili še vsi čisto na kupu.

Potem pa prvi "kucelj", ki je že nekatere tekače malce upočasnil in raztegnili smo se v dolgo kačo. Tisti najboljši so v tem prvem delu, ki je še ravninski, ali še malce v dolino, precej pospešili in "pridelali" lepo prednost.


Po dobrih dveh kilometrih se zavije v gozd in tu nas je pričakalo prvo blato. Ozka gozdna steza zvijugana mimo dreves, rahlo navzgor in pa spolzko. Je bilo treba precej pazlivo, sicer bi z lahkoto prišlo do kakega zdrsa. Še dobro da je ta del čisto kratek. Nato pa gozdna pot, ki je večinoma ravninska – valovita z rahlimi spusti in klanci. Tisti ki jih je užejalo, so si lahko privoščili tudi požirek vode in nadaljevali naprej.

Sledil je še manjši vzpon nekje na 7 km in za njim pa spust. Pa je bila klobasa narejena. Zakrožili smo po Panovcu, sedaj pa samo še "špelo" na klobaso. To sta tista dobra dva ravninska kilometra, ki smo jih tekli že v nasprotno smer. Tu je spet "letelo", saj so tisti spredaj precej pospešili. Kar na enkrat ni bilo nikjer nobenega. No tudi jaz sem malce dodal in kmalu je pred menoj bil ciljni balon.

Ura se je ustavila pri 36:40 in zapisan sem bil pod zaporedno številko 31. Kmalu za mano sta bila v cilju tudi Mirko in Edi, a nobeden ni bil uvrščen tako visoko, da bi posegel po medalji. Pa ne da bi tako slabo tekli, saj sem precej zadovoljen z rezultatom, od lani sem ga izboljšal za 2 min. Ampak konkurenca je taka in težko se je pribiti v vrh.

V cilju so kot običajno postregli z vodo, čajem, sadjem in pecivom.

Da pa smo lažje pričakali rezultate, smo svoje želočke napolnili z okusno pašto. No tisti ki si jih običajno nabašemo malce bolj, smo tokrat pogrešali kruh, da malce "zagostimo" svoj obrok.

Na rezultate je bilo potrebno malce počakati. Verjetno še niso prsti dobro zagreti, po zimskem spanju.
Pokalčke in medalje, smo tokrat lahko gledali samo "od daleč". Jih je bilo pa kar precej in to zelo lepih. Primorci so namreč imeli tudi podelitev za zimske krose, v katerih pa Dolenčki tudi nismo sodelovali. In spet nič. Potem pa nam ne ostane drugega kot da gremo domov. Bomo pa drugič zajeli z večjo žlico.

Pa spet od začetka "spet"

In spet je prišel čas, ko je potrebno pokazati na določene trenutke,

se morda zazreti v daljavo,

ali samo ozreti se nazaj in pogledati kaj je ostalo za nami. Kakšne in kako globoke sledi smo pustili za sabo.

Tokrat se bomo ozrli nazaj, v leto ki je minilo. Ja vem kaj boste rekli, "saj smo že na sredini novega" ti pa za lanskega. Samo tako pač je! Tekaška sezona za lani se je končala konec prejšnjega meseca, malce pa kot vedno zamuja "administracija".

In kako je bilo?
Na kratko rečeno, lepo, neponovljivo in nepozabno.
Pa si poglejmo kaj vse smo počeli.

Medtem ko smo v začetku leta načrtovali in želje dvigali visoko pod nebo,

se je pozneje izkazalo, da vsega le ne bo mogoče preteči in uresničiti. Ja kar prehitro beži čas in kaj kmalu spoznamo, da je leto odteklo mimo nas, kot bi mignil.

Res je "odteklo", ampak ostale so sledi v sliki, besedi in spominu. Bili so to lepi trenutki, preživeti v družbi sotekačev, navijačev, prijateljev in skratka ljudi z vseh koncev in krajev. Čeprav je leto dolgo, v dobri družbi hitro mine, da se skoraj ne zavedamo kdaj.

Tekaško smo lansko začeli kar nekako doma, na domačem terenu. Prvič sem stopil v tekaško družbo za dan kulture, ko smo se pognali v zimski dan na Gorjance. Nato je prišel Sušec, ko smo odtekli svojo merico po Panovcu in Krasu, še pred tem pa smo se malce pripravljali za tek na Portugalskem. To je bilo obdobje počitka bi lahko rekli, saj nismo kaj veliko ne tekli ne gibali.
V Aprilu, pa se je nekako začelo tisto pravo tekaško obdobje, ko ni bilo več prostega vikenda. Pričel se je tekaški pokal Dolenskega lista, pa pokal Primorskih novic, na katerih je bila udeležba obvezna, vmes pa še kup ostalih tekov. Tako smo kar nekajkrat zašli na Primorsko in po celi Dolenjski, na posameznih tekih pa smo tekli v Moravskih Toplicah, pa na Ptuju,

dvakrat na Idrijskem območju, pa Kranjska gora, Ljubljana in verjetno sem še kakega pozabil. Znašli smo se na vseh koncih Slovenije in pa tudi izven meja.
Izven meja smo največkrat obiskali naše sosede na Hrvaškem.Tako smo bili v Termah Tuposko,

pa v Modrovcu, v Vojniču nas je bilo za cel avtobus,

potem je tu Vrbovsko, Kutina

in pa seveda tri zimske lige, ki so se zavlekle do pomladi. To so Riješka liga,

pa liga Japetič in liga Ivanščica, ki so skrbele, da smo ostali v kondiciji tudi čez zimo.

Garmin pa nas je odpeljal tudi malce dalj, kot samo do sosedov.

Tako smo pristali v Gradcu

in pa trije "Maticki" na polmaratonu v daljnem Amsterdamu, ki ga sam štejem kot največji tekaški "podvig" našega kluba v pretekli sezoni.

Ne smemo pa pozabiti tudi naše sponzorje, ki so nam stali ob strani. Dva sta prenehala z dejavnostjo, nekaj jih je "ujela kriza", a vseeno vsem najlepša hvala za pomoč in podporo. No enega smo tudi obiskali v preteklem letu, kot je že nekako postala tradicija. (zelo teško smo našli skupni termin, a je nekako ratalo z malce zamude)

Vsaka tekma je bila po svoje zanimiva. Pa ne samo tekma, v večini primerov je ostalo v spominu dogajanje pred in po tekmi.

Medtem, ko je potrebno za tekmo stisniti zobe

in vložiti kar nekaj truda, da se doseže cilj,

pride tisto pred in po kar samo od sebe.
Same tekme so različne med sabo in le malo je takšnih, ki bi z lahkoto opravil z njo. Vsaka ima neke ovire, ki te do konca kar pošteno izmučijo.

Včasih je glavni krivec razdalja, včasih klanec,

včasih pa nam jo zagode vreme. Čez leto je to največkrat dež ali vročina, medtem ko v zimskem času, mraz in sneg. Tista prva še nista tako huda, bolj sta druga dva. Tako se lahko zgodi, da je treba gaziti snega do kolena,

ali pa da malce "pomrzneš".

Idealnih razmer je le bore malo.Ampak je vseeno lepo, sploh pa še če je trud okronan z medaljo in kar nekaj jih je tudi bilo v preteklem letu.

Čeprav je vse več dobrih tekačev in je v začetku kazalo, da ne bo veliko dobrih uvrstitev prav pri vrhu, so končni rezultati zelo dobri, da ne rečem odlični. Kar nekajkrat pa sem se zavihtel tudi na stopničke, tja prav do vrha. Pa naj omenim nekaj uvrstitev.
Dolenjski pokal končno zasedel 3. mesto,

Primorski 4..

Potem so tu lige; Riješka liga 8. mesto, liga Ivanščica 2. mesto

in liga Japetič 1. mesto.

Potem so tu posamezne tekme. Vojnič 1. mesto, Moravske toplice 2. mesto, pa Martinov tek Izola 1. mesto in pa še seveda Amsterdam 168. mesto, ter Ljubljana 181.. In še kar nekaj takih uvrstitev je bilo, kar največ je bilo tistih ko sem pristal na nehvaležnem 4. mestu.

Malce smo skrbeli tudi za podmladek in navdušili tudi tiste najmlajše, da so se podali v tekaške vrste.

Potem pa je prišlo na vrsto še vse ostalo. Ko smo stopili skup, da se naredi ena skupinska slika,

ko so prišle televizijske ekipe, da zabeležijo in posredujejo vtise, mnenja, razloge, zadovoljstvo,...

ko se je oglasila harmonika in pesem zadonela daleč na okrog,

pa ko so nas zasrbele pete in smo se zasukali urno na okrog.

Včasih se je prilegel kozarček rujnega,

včasih počitek,

vselej pa ponosno povemo kdo smo in od kje prihajamo.

Seveda smo veseli tudi vsakega spremljevalca, navijača,

in skratka vseh, ki kakorkoli pripomorete k dobremu vzdušju, pred, po in med samo tekmo. Pa tudi vseh ki listate po teh straneh, katerih pa tudi ni malo. Še malce, pa se bo število obiskov obrnilo na 10000, kar ni malo in me zelo veseli, ob enem pa tudi spodbuja, da še vztrajam z pisanjem objav. Ravno razmišljam, da če se javi 10000. obiskovalec teh strani, (v komentar naj napiše da je 10000. obiskovalec, kdaj je bil na obisku strani in pa naslov)dobi od mene praktično darilo, za katero še razmišljam kakšno bo. Nekaj bom že našel do takrat, tako da kar veselo prebiranje.

Takole bi bilo nekako strnjeno kar se je dogajalo v preteklem letu. Za nas tekače je bilo precej tekmovalno, malce naporno, družabno, zanimivo, veselo,.... Upam da je tako bilo tudi za vse ostale, ki nas spremljate, spodbujate, navijate,.... in da se niste še vsega naveličali.

Dobrodošle so tudi kritike, pohvale, spodbude, priporočila, navodila in nevem kaj še vse. Vse to lahko zapišete v komentarje na teh straneh, katerih bom zelo vesel.

Sicer pa kakor pravijo naši modreci; kar je bilo slabega zapišite v pesek, da bo čas z lahkoto vse to izbrisal,

kar je dobrega pa vklesajte v kamen, da bo ostalo za vse bodoče rodove. (bo treba pisati komentarje, da bo ostalo v arhivu za naprej)

Člani kluba "Matick" se bomo še naprej trudili, da bomo nastopili na vse več tekem, da bomo obuli tiste ta najbolj hitre copate,

dosegli čim več lepih uvrstitev in skratka , da se bomo trudili za karseda dober rezultat, za čim več nastopov, obenem pa biti družabni, prijazni, razumevajoči,...

Vsem še enkrat hvala za vso pomoč in podporo, tako in drugače. Mi gremo naprej, na nove zmage. Bodite z nami tudi vi.